Medtem ko so madžarski in avstrijski navijači veseljačili, je pol ure pred dogovorjenim terminom intervjuja v slušalko dejal: "Ne hitite. Bom z veseljem počakal." In se je zatopil v misli, kakor se je privadil med bivanjem v Ljubljani. Ko je čas za samoto minil, so misli postale besede. Veliko besed. Pustil jim je prosto pot, za omejitve ni bilo prostora.

Ko vas človek spremlja prek medijev, si lahko misli: gostobesedni Hannu Järvenpää pa že ni tipičen Finec. Drži?

(Smeh.) Nisem prepričan, ali je to pohvala, a bom razumel kot kompliment. Zato hvala. Dolgo sem zdoma. Veliko časa sem preživel v Severni Ameriki. Tam moraš veliko govoriti, ne glede na to, kakšna je tvoja angleščina, kar je spremenilo mojo osebnost na bolje. Finci po navadi ne govorijo veliko. To je v naši naravi in s tem ni nič narobe. Morda sem malo drugačen od večine Fincev. Odkar sem prišel v Ljubljano, mi je izražanje v drugačnem jeziku predstavljalo vsakodnevni izziv. Ko sem pršel vsako jutro v slačilnico, je bilo tam veliko igralcev iz različnih držav in kultur. Bil sem pred velikim izzivom, saj sem se moral izraziti tako, da so me vsi razumeli.

V slovenskem jeziku se je težje izražati kot v angleškem. To velja tudi za finščino?

Ja in ne. Slovenci in Finci imamo nekaj skupnega, oboji smo majhen narod. Toda, ko greste Slovenci na Hrvaško, razumete hrvaško, ko gremo mi na Švedsko, pa nas ne razume nihče. Zelo zanimivo je, da je Slovenija, kjer sem preživel fantastično obdobje, samostojna le 21 let. Imam tudi izkušnje iz Estonije, ki je podobne velikosti in enako stara kot Slovenija. Toda med državama vidim veliko razliko.

O kakšni razliki govorite?

Z vsem dolžnim spoštovanjem do Estonije je Slovenija mnogo bolj razvita.

Torej ste v Sloveniji doživeli več lepega kot slabega. Kaj je bilo najlepše?

Medtem ko razmišljam, popijte malo kave, da se ne ohladi... Najlepše je bilo, da sem imel priložnost delati z izjemnimi ljudmi. Vsakodnevno delo z moštvom Olimpije je na moj obraz pričaralo nasmeh.

Zakaj ste prišli v Slovenijo, ki hokejsko ni tako razvita kot Finska?

To je bila velika priložnost, da izkusim nekaj novega. Preden sem prišel v Slovenijo, sem gledal tekmovanje za evrovizijsko popevko. Spomnim se, kako je voditelj rekel: "Ljubljana, sporočite svoje glasove." To je bilo vse, kar sem vedel o Ljubljani.

Slovenija bi potrebovala kakšen finski glas, kajti na evroviziji se vedno izkažemo slabo.

Saj bo bolje. Morda boste že na naslednjem tekmovanju zmagali.

Še bolje bi bilo, če bi bili svetovni prvaki v hokeju na ledu. To pa ni mogoče, kajne?

(Smeh in krajši premolk.) Verjamem, da je mogoče. A če želite postati svetovni prvaki, potrebujete več igralcev. Če bi imel možnost, da se mi izpolni ena želja, povezana s slovenskim hokejem, bi si zaželel, da bi starši otrokom ponujali čim več možnosti za ukvarjanje s hokejem, ne le fantom, ampak tudi dekletom.

Med bivanjem v Ljubljani niste veliko hodili ven, niti z igralci niste proslavljali naslova državnega prvaka. Torej je v vas nekaj samotarske finske duše?

V dveh sezonah in pol, kolikor sem bil v Ljubljani, se v petek ali soboto zvečer niti enkrat nisem šel zabavat v središče mesta. Trenerju ni potrebno biti z igralci, ko si ti lahko privoščijo pivo ali dva. Če želiš obdržati primeren odnos z njimi, moraš obdržati določeno distanco.

Po zadnji tekmi na Jesenicah ste dejali, da vas bo naslednji dan zaradi slavja bolela glava. Ampak vas ni, kajne?

Drži, nisem imel glavobola. Ko sem se zbudil, sem se smejal, ne zaradi alkohola, ampak zaradi zmage na Jesenicah.

V Ljubljani ste živeli sami, ven niste hodili. Kaj ste potemtakem počeli v prostem času?

Na to vprašanje lahko odgovorim s krajšo zgodbo. Enaintridesetega decembra ob desetih zvečer sem sedel v kuhinji v stanovanju za Bežigradom. Bil sem sam. Videl sem, kako so ognjemeti razsvetljevali nebo in medtem gledal tekmo med Dunajem in Medveščakom, ker smo naslednji dan igrali na Dunaju. Ob desetih zvečer sem se vprašal, kaj hudiča delam. Moral bi biti v središču mesta s kuhanim vinom v roki kot običajni ljudje. Toda, veste kaj? Izplačalo se je. Tekmo na Dunaju smo dobili.

Menda ste liberalen tip trenerja. Hokejistom dopuščate veliko svobode in jih ne nadzorujete?

Bili so primeri, ko smo glasovali o določenih vprašanjih. Sicer jaz sprejemam odločitve. Toda zelo pomembno je, da igralcem pošteno obrazložim svoje odločitve. Če vam bo šef rekel, da nekaj naredite, boste želeli vedeti, zakaj. Če vam pove, je veliko možnosti, da ne boste imeli nič proti temu. Takšen je moj način treniranja.

So vas zaradi tega igralci cenili?

Mislim, da so me absolutno spoštovali. Toda pomembno je vzajemno spoštovanje. Če jaz ne bi pokazal, da jih spoštujem, tudi oni ne bi mene in obrnjeno. Zelo jih spoštujem. Žrtvujejo svoja telesa za igro. Če je moje mnenje slučajno zmotno, je pa najbolje, da preverite pri njih.

Torej je podobno kot v politiki en pristop za pridobivanje spoštovanja avtokratski, drugi pa demokratičen?

Lahko bi tako rekli. Ko sem igral jaz, je bil trener kot bog. Lahko se je drl na igralce in delal, kar je želel. Nikoli ni pojasnil svojih odločitev. Trenerji so imeli grob pristop. Toda v današnjem svetu so bili igralci vzgojeni drugače. Potrebujejo človeški dotik. Ko me ljudje vprašajo, zakaj imam tak pristop, jim dam naslednji odgovor: Z ženo sva vzgojila tri otroke, ki jim moraš pojasniti, zakaj naj naredijo določeno stvar. Enako je z mojo slovensko družino v slačilnici. Igralcem sem povedal, da so oni edini razlog, da sem prišel v Slovenijo. Če ne bi imel njih, bi se vrnil na Finsko. Ne skrbi me, kaj igralci mislijo o meni. V njihovih dejanjih sem videl spoštovanje. Še bolj pomembno je, da imajo spoštovanje drug do drugega. Če Žiga Pance ne bi maral Johna Hughesa, ne bi prišli nikamor. Sem le trener. Ne morem spremeniti odnosov med igralci. Zelo sem srečen, ker lahko rečem, da se Žiga in John odlično razumeta.

Verjetno trenerski pristop odseva vašo osebnost. Torej ste precej odprti in demokratični?

Pomembno je, da imaš poštene in odprte odnose. Tako sem bil vzgojen. Verjamem, da če bom človeški do igralcev, bodo takšni tudi oni do mene.

In tudi preostali ljudje v vašem življenju?

Ja, prav imate. Vedno, ko sem prišel zjutraj v Tivoli, sem videl gospe, ki čistijo dvorano, in si rekel, da delajo spoštovanja vredno delo. Seveda sem jih pozdravil, kajti spoštujem delo. Lahko si trener Olimpije, lahko si veliki šef, se gledaš na televiziji in v časopisih, a to ne pomeni, da si boljša oseba od drugih. Hočem biti takšen, kot v resnici sem.

Športniki pravijo, da jim zmaga pomeni največ. Toda, če malo globlje pomislite - je zmaga res vse?

Če govorimo o profesionalnem športu, je. Treniraš za zmage in igraš za zmage. Včasih je tanka črta med poštenim in nepoštenim. Nočem govoriti, kaj sem igralcem rekel, da naj naredijo na posameznih tekmah. Mogoče sem kdaj Boštjanu Grozniku dejal, naj pokaže svoje pesti. Morda. Nisem prepričan, raje vprašajte njega (smeh).

Obstaja kaj, česar ne bi storili za zmago?

Rad bi vam dal iskren pogovor, zato lahko rečem le, da ne vidim stvari, ki je ne bi naredil za zmago.

Ste na razvpiti tekmi v Salzburgu naredili preveč, da ne bi zmagali?

Na takšne dogodke želimo ljudje včasih pozabiti. Ne le jaz, ampak tudi vi, madžarski navijači, ki sedijo poleg naju... Skušam pozabiti, kaj se je zgodilo v Salzburgu.

Menda znate ekipo motivirati tako, da v pravem trenutku igralcem poveste prave besede. Imeli ste nekaj zanimivih prijemov. Kateri je vaš najljubši?

(Daljši premolk.) Joj, hvala, ker ste me spravili v zadrego. Gre za rahlo umazano zadevo. Recimo, da sem jih včasih motiviral z zgodbo o moškem in ženski ter njunem odnosu. Saj veste, kaj mislim.

To pa je nova informacija, zato lahko še malo več poveste.

Raje ne bi, saj ste me že zdaj spravili v zadrego.

Menda ste pred kratkim na steno obesili plakat, na katerem je bil plezalec, ki se vzpenja proti vrhu.

Plezalec je visel na vrvi, pod njim je bil globok prepad, na dnu pa je pisalo "samozavest". Tudi ko igramo slabo, moramo imeti samozavest. Igralcem sem velikokrat povedal, da imajo pravico biti samozavestni, saj so vso sezono trdo trenirali. Verjetno mi je ta prijem najljubši.

Kje črpate tovrstne ideje?

Medtem ko sem pomival posodo v svojem stanovanju na Topniški 14, sem vedno razmišljal o hokeju. Fantom sem govoril, da je vsak posameznik pomemben, a ker je hokej ekipni šport, smo zmagovali in izgubljali kot ekipa.

Ta motivacijski pristop izhaja iz vaše hokejske kariere ali iz literature?

Odkar sem postal trener, sem hotel biti trener, kakršnega nikoli nisem imel. Mislim, da to pove vse.

Trener, ki ne vpije na hokejiste, ampak se pogovarja z njimi?

Drži. Igralcem hočem pokazati, da so ljudje. Spomnim se zgodbe o eni od lanskih tekem pri Medveščaku. Igralcem sem prepozno povedal, kdo mora ob menjavi na led. Medtem je igralec prišel z ledu na klop in nihče ni vedel, kdo mora v igro. Ko sem povedal, kdo naj gre na led, je bil naš hokejist prepozen in Medveščak je zaradi tega dosegel gol za vodstvo z 2:1. Nikoli ne bom pozabil, kako sem stal za klopjo, hokejisti pa so sedeli pred menoj. Petnajst fantov me je naenkrat očitajoče pogledalo (s prstoma pokaže križ). Med odmorom sem igralcem rekel: "Moja hudičeva napaka. Jo lahko popravim? Ne. Pozabimo nanjo in pojdimo naprej." Sem dovolj samozavesten, da lahko priznam napako.

Kaj ni to ena redkih lastnosti ljudi, ki je premalo cenjena?

Prav imate. Na splošno v življenju, še posebno pa v športu, je težko priznati napake. A vsi smo le ljudje. Naj dokončam zgodbo o tekmi z Medveščakom: zmagali smo po kazenskih strelih (krohot).

Zdi se, da vas imajo slovenski navijači radi. Bi želeli nekoč voditi slovensko reprezentanco?

To je iskreno vprašanje, moj iskren odgovor pa je pritrdilen. Toda upam, da ljudje ne bodo dobili napačnega vtisa. Matjaž Kopitar je namreč izjemen selektor. Zdaj je njegov čas in želim mu vse najboljše.

Kateri je resnični razlog, da ste zapustili Olimpijo?

Če želiš biti trener, potrebuješ občasno osvežitev. Prišel je čas za spremembo. Za igralce Olimpije je bolje, da izkusijo nekaj novega. Sam pa imam priložnost, da začnem novo zgodbo v drugem klubu.

Se za zaveso ne skriva nič drugega?

Ne. Imam odličen odnos z vodstvom Olimpije. Vesel sem, ker so mi dali priložnost.

Na Finskem ste bili pomočnik nekdanjega trenerja Jesenic Heikkiju Mälkiäju. Toda v Sloveniji se nista družila veliko. Zakaj?

Ko sem se danes iz Beljaka peljal v Ljubljano, sva govorila 45 minut. Heikki Mälkiä je zelo dober trener. Na Jesenicah je opravil dobro delo. Toda najin pogled na življenje je različen. Ne morem reči, da je njegov napačen in moj pravilen ali obrnjeno. Morda se zato nisva toliko družila, a ga imam vseeno za prijatelja in mislim, da on misli enako.

Je Mälkiä bolj tipični Finec kot vi?

Morda (v slovenščini).

Govorili ste o finskih stereotipih. Znanka s Finske je dejala, da obstaja poseben način pitja alkohola po finsko. "Nočeš vedeti, kako je to," je rekla. Lahko skrivnost razkrijete vi?

Kot jaz vidim pitje po finsko, in mislim, da vem, o čem govorim, gre za to, da popiješ veliko alkohola v zelo kratkem časovnem obdobju. Moram priznati, da sem to nekajkrat storil med bivanjem v Ljubljani.

Toda niste hodili ven.

Nisem, a spoznal sem nekaj ljudi, ki jih imam za prijatelje.

Na srečanjih Fincev, ki živijo v Ljubljani?

Vsako sredo ob 17. uri smo se dobivali v baru poleg Mercatorja v središču mesta. Bilo je zelo zanimivo. Izvedel sem nekatere stvari, ki jih ne bi nikoli, če ne bi poslušal ljudi, ki so hodili na ta srečanja. Veliko smo se smejali, dobil sem precej idej. Bilo je osvežujoče. Ti ljudje dolgo živijo v Ljubljani in zares poznajo razlike med Finci ter Slovenci. Včasih so te zelo zabavne.

Nekaj ste že povedali o svojih nazorih. Kakšno pa je vaše življenjsko vodilo?

Pred 23 leti sta imela moja starša prometno nesrečo. Oče je umrl, mama pa je bila hudo poškodovana, zato ni mogla več delati. Spoznal sem, da moraš uživati. Življenje je precej enostavno, čeprav se včasih zdi zakomplicirano. Ne glede na to, ali izgubiš ali zmagaš, je vsako jutro, ko se zbudiš zdrav, dar. Užival sem tudi med bivanjem v Ljubljani. Če mi mesto in država ne bi bila všeč, se po prvi sezoni pri Olimpiji ne bi vrnil. Hvaležen sem, ker sem lahko dve leti in pol živel v Ljubljani. Zdaj bom skušal uživati v Beljaku.