Kmalu se znajdem v velikem prostoru golih sten, ki tam stojijo že več kot sto let in jih vsakih nekaj metrov prekinejo velika industrijska okna. Sredi prostora dve dolgi vrsti posebej za to priložnost oblikovanih miz, 70 stolov, skoraj vsi različni in posebni, na mizi bonsai iz odpadnih materialov in meniji, natisnjeni na papirnatih podstavkih za krožnike. Vse je sledilo stilno premišljenemu okolju Prve večerje, kot so jo poimenovali organizatorji. Podobo prostora so zaključile luči, oblikovane iz testa. "Danes smo v stari mizarski delavnici, in eden od zanimivih artefaktov v delavnici je tudi žaga, na kateri je bojda svoj material žagal tudi slavni arhitekt Plečnik," nam je zaupal predstavnik restavracije Uroš Štanc.

Gostje so, tako kot ob prihodu, še vedno prijetno kramljali in ni bilo videti, da bi koga pretirano skrbelo, kdaj bo jedel. Nekaj po osmi uri zvečer smo dobili na mizo prvo predjed. Tja do pol polnoči, ko je bila na vrsti sladica, je osebje postreglo še s tremi hodi, vključno z glavno jedjo, kajenim krškopoljskim pujsom z mlado čebulo in lesno skorjo. Vsekakor večerja za izbrance z menijem jedi, za katere marsikatera gospodinja še slišala ni, kaj šele, da bi se jih lotila pripravtiti. Vmes so se po prostoru širile melodije pevke Katarine Male ob klavirski spremljavi, na eni izmed sten pa so ves čas predvajali video projekcijo dogajanja v kuhinji. Tako si je lahko vsakdo s svojega stola ogledal, kako mojstri pripravljajo naslednji obrok.

Gostje med čakanjem na naslednji obrok. (Foto: Niko Bajec)

Po vsakem obroku je sledil premor za pogovore in druženje v notranjosti nekdanje delavnice ali na dvorišču. Ko so se gostje vedno znova spet posedli, na prvi večerji ni bilo več prostega sedeža in vsi so bili videti zadovoljni. "Pop up restavracija je koncept, ki je poznan iz tujine, predvsem iz evropskih prestolnic, kot sta London in Pariz, v Sloveniji pa je to novost," mi je pojasnil Štanc. Pri sami ideji je pomembno, da gre za nenavaden, urbani kraj, ki se ga za določen čas spremeni v restavracijo. Organizator najame vrhunsko osebje, vstopnice pa gredo v prodajo, kot se je izrazil moj sogovornik, "kar same od sebe."

Med gosti je sedel tudi Peter Poles, ki je bil nad idejo navdušen: "Predvsem je pomemben ambient in vzdušje, ki se ustvari. To jim je uspelo. S tem zanimivim konceptom umeščanja restavracije v druge prostore bodo dosegli neko raznovrstnost in to, da se bodo ljudje vračali. Tudi tisti, ki smo jih že obiskali." Zanimiv se mu je zdi tudi dejavnik presenečenja, saj pred prihodom »sploh ne veš, kaj lahko pričakuješ.«

Pop up restavracija Dada je svoja vrata odprla sredi meseca aprila, goste je razvajala še dva dni po odprtju in tri dni v naslednjem tednu. Zdaj pa je v tej obliki za vedno zaprla svoja vrata. Ne vemo ne kdaj ne kje bo znova sprejela nove goste. Skratka, vse je grajeno na skrivanju in presenečenju. Prav na to Dada stavi in prav to k njim pripelje radovedneže. Naslednjič pa nekje drugje, spet skrivnostno in spet edinstveno, z drugačnim menijem in popolnoma novo podobo, ustvarjeno za tistih nekaj dni, ko zaživi Dada. Potem pa bo znova zaprla svoja vrata, kakor da je tam nikoli ni bilo, in bo nove goste sprejela nekje drugje na nekoliko drugačen način.