Več let je bilo potrebnih, preden so umetniški in organizacijski direktorji te nagrade povsem zaupali organizatorjem mednarodnega tekmovanja v Mariboru (ki se vsako drugo leto izmenjuje z državnim tekmovanjem Naša pesem) in ga vključili v zvezo; to je bilo leta 2008, ko je iz nje izstopila italijanska Gorica. Vsako leto se zmagovalci tekmovanj zveze soočijo na nekakšnem zborovskem "pokalu prvakov" - tokrat torej v Mariboru. Predhodnih tekmovanj za veliko nagrado Evrope je sicer pet in potekajo v Toursu (Francija), Tolosi (Španija), Arezzu (Italija), Debrecenu (Madžarska) ter - v alternaciji - v Mariboru in bolgarski Varni.

Za veliki finalni dogodek, ki ga je pod okrilje vzela tudi Evropska prestolnica kulture, sta zaslužna Mihela Jagodic, svetovalka za področje zborovstva pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti in programska direktorica tekmovanja Naša pesem, s katero smo se pogovarjali ob tej priložnosti, ter direktor tekmovanja Matija Varl. Sicer pa je povod za to, da Maribor vstopi v zvezo, dal že maestro Stojan Kuret, član umetniškega sveta tekmovanja v Mariboru. Dobro pozna sistem teh tekmovanj, in sicer tako kot član žirij kakor tudi kot dirigent.

Kakšne pogoje je zahtevala zveza za veliko nagrado Evrope, preden je mariborsko tekmovanje vzela v svoj izbrani krog?

Opazovali so nas že nekako od leta 2002, obiskovali so naša tekmovanja, in ugotovili smo, da ustrezamo vsem njihovim merilom: imeli smo petčlansko mednarodno žirijo, tekmovanje je bilo mednarodno, imeli smo transparenten razpis, kvaliteten glasbeni program, dobro organizacijo dela, skratka, lahko so se prepričali, da naše tekmovanje ni bolj turističnega značaja. Smo prvi član, ki so ga medse sprejeli po dvajsetih letih. Zveza je sicer nastala iz šestih evropskih zborovskih tekmovanj z dolgo tradicijo.

Slovenija ima kar nekaj presežkov na finalih za veliko zborovsko nagrado Evrope. Lahko se recimo pohvali, da je pobrala največ nagrad v zgodovini tega tekmovanja glede na število prebivalcev. In je obenem edina država poleg Filipinov z zborom, ki je dvakrat zmagal - poleg Filipinskih madrigalistov je to uspelo tudi APZ Toneta Tomšiča. Leta 2010 je imela Slovenija kot edina država doslej na finalu celo tri zbore: Komorni zbor Ave, moški zbor VAL in Šaleški akademski pevski zbor. Moški zbor VAL je prvi in edini moški zbor, ki je doslej osvojil veliko nagrado, Stojan Kuret pa edini dirigent, ki je veliko nagrado Evrope osvojil dvakrat: leta 2002 z APZ Tone Tomšič v italijanskem Arezzu ter leta 2010 z Vokalno akademijo Ljubljana v bolgarski Varni.

Kakšna so merila, da se zbor sploh lahko prijavi na to elitno tekmovanje?

Obstaja sito, po katerem zveza preverja prijavljene zbore in izloči neprimerne. Zbor se prijavi tako, da pošlje posnetke, curriculum z razvidnimi dosežki... Tekmovanja imajo tudi svoje posebnosti, recimo po dolžini izvedenega programa - v tem primeru je mariborsko eno zahtevnejših, ker je zahtevana minutaža programa celo 45 minut. Nekatera tekmovanja imajo več različnih kategorij, tudi za vokalne skupine. Tekmovanje v Debrecenu je recimo zanimivo, ker spodbuja samo sodobno glasbo, medtem ko Arezzo in Varna puščata precej svobode pri izbiri programa. V bistvu se lahko prijaviš na tisto tekmovanje, ki ti najbolj ustreza. Tekmovanja so sicer v Evropi, a so odprta za zbore s katerega koli kontinenta. Zmagovalci so bili že iz vseh celin, razen iz Avstralije in Afrike.

Kako bi opredelili zborovsko dinamiko v ameriški ali afriški kulturi oziroma vzhodnjaški kulturi nasproti čvrsti evropski zborovski tradiciji?

Evropska zborovska glasba ima dolgo tradicijo in iz te izhajajo vsa ta tekmovanja in sporedi, ki segajo vse do renesanse ali celo enoglasja, gregorijanskega korala. Evropski razseljenci so to tradicijo raznesli po svetu. Ameriška sodobna zborovska glasba tako dolge tradicije seveda nima, označila pa bi jo za zelo poslušljivo, malce filmsko, veliko je gospela in spirituala. V Afriki je skupinsko petje sestavni del njihove kulture, se pa zborovstvo v smislu, kot ga poznamo mi, razvija v zadnjih letih. Tudi v Aziji zborovska dejavnost ni tradicija stoletij, a je zdaj postala zelo popularna. Pred leti je Svetovna zborovska zveza lansirala projekt Conductor without borders po načelu zdravnikov brez meja. Obstajajo prostovoljci, ki hodijo po svetu in razvijajo zborovsko dejavnost. Ne poznam sicer tega projekta od blizu, toda upam, da ohranjajo ob tem tudi avtohtono kulturo.

Vse, kar se dogaja po svetu, nosi pečat lastne kulture, zborovske pesmi so velikokrat pisane v njim lastnem glasbenem melosu. Japonski zbori nekaj drugačnega prinesejo že z jezikom, uporabljajo svoje glasbene elemente, zato tudi njihova glasba drugače zveni. Azija sploh postaja svetovna zborovska velesila, imaš občutek, da bo povozila vse. Tehnični nivo znanja je ogromen, poleg tega so neverjetno vztrajni, vzdržljivi in nenehno pripravljeni delati. Repertoarno odlično izvajajo svoje pesmi, evropskih sicer ne, a tako bi bilo prav gotovo tudi obratno - Evropejci bi težko dobro izvajali njihovo glasbo.

Tekmovanja v Mariboru so bila vedno tudi vrh slovenske zborovske piramide.

Letos je približno petdeset let, odkar je bilo v Mariboru prvo pevsko srečanje jugoslovanskih zborov. Nekaj let pozneje so se srečanja razvila v državno tekmovanje Naša pesem, v začetku devetdesetih pa so začeli še organizacijo Mednarodnih zborovskega tekmovanja Maribor. Pomembna stvar je, da s temi tekmovanji ves čas postavljamo višje standarde zborom. Res pa so tekmovanja v umetnosti vedno vprašanje debat, kajti vse skupaj mora biti nekako merljivo. Dejstvo pa je, da vsak zbor, ki se udeleži tekmovanja, napreduje; toliko več imajo priprav, študija, lahko se primerjajo z drugimi. Pomembno je tudi, da ima tekmovanje mednarodno žirijo in da so standardi ocenjevanja prilagojeni težjim mednarodnim tekmovanjem. Tako zbori že doma vedo, kaj jih čaka v tujini. Zbori za Našo pesem naročajo tudi nova dela pri slovenskih skladateljih. Marsikatere skladbe so primejo tudi za naprej in dolgo ostanejo v repertoarjih, na primer dela Lebiča, Kreka, Missona, Čopija, Ježa, Močnika.

Prve pevske korake je treba storiti v otroških in mladinskih zborih. Kakšno je stanje duha tam?

V Sloveniji so zbori obvezen del programa in obveza učiteljev. Tako imajo na teden zagotovljeni dve uri za otroški in štiri ure za mladinski zbor. Skozi vsa leta, ko učitelji z zbori predano delajo, vzgajajo generacijo bodočih pevcev. Nas pa skrbi, ker je z vpeljavo devetletke skupinski pouk precej "nasrkal" ob številnih izbirnih predmetih, ki jih otroci ravno tako imajo. Razdrobljeni so med številne aktivnosti, zato je težko zbrati vse otroke v zbor že za eno uro vaje na teden. Na nižji stopnji še nekako gre, na srednji stopnji, ko se začne razvijati izjemno pomemben občutek za večglasje, pa so s tem prikrajšani za razvoj. Kaj bo z nivojem generacij, ki bodo prehajale počasi v odrasle zbore, še ne vemo.

Dostikrat se zaradi skrbi, kako privabiti pevce, učitelji zatekajo v programe, ki gredo hitro v uho, kaj več pa otrokom ne dajo. Globalizacija in amerikanizacija sveta pušča precejšnje posledice na okusu današnje mladine, včasih tudi učiteljev. Toda ne smemo pozabiti: otroci imajo radi izzive, zahtevnejše stvari. Ko jih potem obvladajo, so na to ponosni. Skupno delo je zato protiutež današnji individualizaciji, to je kraj, kjer je treba gledati na druge, imeti potrpljenje na skupni poti do izvedb, skupaj "dihati", hkrati pa je tudi opora vsakemu članu. To niso samo zborovske, ampak človeške vrednote in vrline, ki življenju dajejo kakovost.