Tako bo dvoboj med njima 6. maja odločil o tem, kdo bo vodil Francijo v naslednjih petih letih. Po zadnjih anketah bo Hollande jutri prehitel Sarkozyja za nekaj odstotkov, medtem ko bosta skrajna desničarka Marine Le Pen in levičar Jean-Luc Mélenchon, ki ga podpirajo komunisti, zaostala za 10 odstotkov. V drugem krogu 6. maja pa bi bila prednost socialističnega kandidata pred sedanjim predsednikom lahko tudi več kot 10-odstotna.

Mnogi velikemu favoritu očitajo, da nima karizme in idej ter da bo zmagal le zato, ker Francozi že dolgo več ne podpirajo Sarkozyja. S Hollandovo mlačnostjo je najbrž povezan tudi vzpon energičnega Mélenchona, ki je zadnje mesece napredoval z 8 na 15 odstotkov glasov. Levi socialist, ki obljublja zvišanje minimalne plače na 1700 evrov, najprej bruto, nato pa neto, se jutri sicer ne more prebiti v drugi krog, a njegova koalicija s komunisti bi lahko na junijskih parlamentarnih volitvah Socialistični stranki onemogočila večino, kar bi socialdemokratskemu Hollandu otežilo vladanje.

Ugledni ekonomisti so za Hollanda

Hollanda so v zadnjem tednu v vlogi favorita s svojo podporo utrdili številni sredinski politiki, tudi nekdanji ministri desničarskih vlad, ki jih pri sedanjem predsedniku Sarkozyju najbrž moti predvsem spogledovanje s skrajnodesničarskimi idejami. V dnevniku Le Monde je Hollanda podprlo tudi več kot 40 ekonomistov, ki predavajo na uglednih francoskih univerzah, dva tudi na ameriškem Harvardu. Prepričani so, da lahko samo Hollande s svojim programom ohrani socialno državo (na primer brezplačni vrtci) in odpravi velik proračunski primanjkljaj. Strinjajo se z njim, da dolžniške krize ni mogoče rešiti brez gospodarske rasti in z zmanjšanjem kupne moči prebivalstva. Podpirajo njegove načrte o večjih vlaganjih v šolstvo in znanost ter o 60.000 dodatnih učiteljih. Nasprotujejo Sarkozyjevi politiki, da dva upokojena v javnem sektorju nadomesti le en novi zaposleni, saj tako pada kakovost javnih storitev, kar tudi ni v prid reševanju gospodarske krize. Kot Hollande menijo, da je treba državi vrniti njeno poslanstvo in odgovornost.

Hollandu po zmagi vsekakor ne bo lahko, saj je na primer zadolženost francoske države dvakrat višja od slovenske, brezposelnost pa malenkost nižja. S Francijo sicer še ni tako hudo kot z Grčijo in Španijo, toda tudi njo bi lahko napadli finančni špekulanti, zaradi česar bi se ji obresti na njen velikanski dolg nevarno povečale. Po pisanju nemških časopisov bi morala francoska država v naslednjih petih letih privarčevati sto milijard evrov, Hollande pa obljublja nove izdatke za šolstvo, zaradi česar bo moral znatno povečati davke. Med drugim napoveduje večjo obdavčitev bogatih. Sarkozy po drugi strani obljublja predvsem varčevanje, a to bi lahko uresničil že doslej.

Vodilna kandidata sta z manj pomembnimi temami, kot so cenejši vozniški izpiti, velikokrat odvračala pozornost od pravih težav Francije, ki so predvsem v slabem prilaganju globalizaciji. Oba pa sta tudi obujala staro fantazmo o veliki in močni Franciji, ki Evropi lahko vsili svojo voljo. Hollande napoveduje, da bo v primeru izvolitve začel nova pogajanja o fiskalnem paktu, o katerem se je že dogovorilo 25 držav EU. Sarkozy pa zahteva ostrejši nadzor schengenske meje, sicer grozi z izstopom iz schengenskega prostora.