Poleg tega je veliko potoval po Franciji in se srečeval z ljudmi, ki so bili presenečeni, da je tako dostopen. Njegova prizadevnost je toliko bolj zbujala posmeh, ker se je zdelo, da v boju za socialističnega predsedniškega kandidata proti direktorju Mednarodnega denarnega sklada Dominiquu Strauss-Kahnu, ki je po anketah premočno vodil tudi proti Nicolasu Sarkozyju, nima prav nobenih možnosti.

Preobrat

Toda zgodil se je 14. maj 2011, ko je newyorška policija zaradi domnevnega spolnega napada na hotelsko sobarico Strauss-Kahna aretirala. To naj bi bil čudovit dan za Sarkozyja, ki naj tako ne bi več imel nevarnega tekmeca. A v drugi polovici maja so ankete največ možnosti za zmago na predsedniških volitvah še naprej pripisovale socialistu tokrat je bil to Hollande. Sprva se je zdelo, da je "rumeno majico" oblekel le slučajno in začasno zaradi izpada Strauss-Kahna ter da bo treba samo počakati, da v volilni boj stopi voditeljica socialistov Martine Aubry. Hollande naj ne bi bil primeren za predsednika, ker še nikoli ni bil minister, zaradi česar naj ne bi imel izkušenj v izvršilni oblasti, na čelu katere je v Franciji predsednik države, a le, če ima večino v parlamentu (sicer ima komaj malo več pristojnosti kot slovenski predsednik). Toda poleti je v anketah prednost pred Aubryjevo samo še povečeval in jo jeseni na volitvah za socialističnega predsedniškega kandidata gladko premagal.

Pravzaprav vse resne ankete javnega mnenja že vse od maja 2011 brez ene same izjeme napovedujejo njegovo zmago na predsedniških volitvah. Če naj verjamemo zadnjim anketam, bo jutri v prvem krogu zmagal z nekaj točkami prednosti pred Sarkozyjem, 6. maja v odločilnem drugem krogu, ko se pomerita prvouvrščena iz prvega kroga, pa bi ga lahko premagal z razmerjem s 56:44.

Skromen, prijazen, a brez karizme

Lahko bi se zgodilo, da socialistični predsedniški kandidat Holland ne bi zmagal toliko zaradi svoje osebnosti in programa, v katerem stavi na spodbujanje gospodarske rasti in obljublja 60.000 novih delovnih mest za učitelje, kot predvsem zato, ker velika večina Francozov nasprotuje Sarkozyju, ki se zavzema za zategovanje pasu. Sedanjega predsednika so se volilci naveličali tudi zaradi njegovega pozerstva, kamor bi lahko šteli njegovo druženje z bogataši in razkazovanje ljubezenske romance s Carlo Bruni.

Hollande je bolj skromen, vedno prijazen, ima smisel za humor, vendar nima prave karizme političnega voditelja. V Socialistično stranko se je vključil leta 1979, ko je študiral na ENA, eni najelitnejših francoskih visokih šol, ki naj bi vzgajala bodoče visoke uradnike, obiskovala pa sta jo med drugim tudi Valéry Giscard d'Estaing in Jacques Chirac. Ko je leta 1981 tedanjega predsednika Giscarda d'Estainga na volitvah premagal socialist Mitterand, je komaj 26-letni Hollande, ki je pred tem začel kariero na računskem sodišču, pri novem predsedniku postal svetovalec za gospodarska vprašanja.

Že na ENA je spoznal Ségole`ne Royal, ki je bila tri desetletja njegova zunajzakonska partnerica in s katero imata štiri otroke. Royalova je leta 1992 zasedla ministrski položaj (postala je ministrica za okolje), kar Hollandu nikoli ni uspelo.

Leta 1997, ko so socialisti na parlamentarnih volitvah zmagali ob desničarskem predsedniku Chiracu, ga je novi premier Lionel Jospin, ki je izjemno cenil njegove organizacijske sposobnosti in inteligenco, postavil za svojega naslednika na čelu stranke. Socialisti, razklani na številne frakcije, so potrebovali takšnega prvega sekretarja, kot je bil Hollande, ki je znal sklepati kompromise in ni imel preveč lastnih idej.

Po katastrofi aprila 2002, ko je Jospina v prvem krogu izločil skrajni desničar Jean-Marie Le Pen, je Hollande kot uradni vodja socialistov, ki pa na Francoze vendarle ni naredil večjega vtisa, začel razmišljati o tem, da bi na naslednjih volitvah sam kandidiral. Toda spomladi leta 2006 se je Royalova, ne da bi se posvetovala z njim, čeprav je bil ne le njen partner, ampak tudi šef stranke, razglasila za predsedniško kandidatko, zaradi česar Hollande potem ni kandidiral. Morda je bilo to njeno maščevanje, ker jo je varal z voditeljico političnih televizijskih oddaj Valérie Trierweiler.

Najbrž Royalova tudi danes ni navdušena, ko Hollande o enajst let mlajši Trierweilerjevi pravi, da je ženska njegovega življenja. Kljub temu ga močno podpira v predsedniški tekmi proti Sarkozyju, saj se spominja, kako je pred petimi leti, ko je bila socialistična predsedniška kandidatka, nekateri vodilni socialistični politiki niso podprli.

Chiracov udarec

Takoj po volitvah maja 2007 se je Hollande z Royalovo, ki naj bi ga pred tem poskušala obdržati s poroko, razšel. Leta 2008 pa je odstopil s položaja prvega sekretarja Socialistične stranke, s čimer so se prenehali tudi pogosti stiki s strankarskimi kolegi.

Na volitve se je začel s svojim ozkim krogom prijateljev pripravljati zelo zgodaj, že leta 2009. Trierweilerjeva je poskrbela, da je spremenil zunanji videz. Po Franciji je krepil stike z lokalnimi organizacijami in poudarjal, da je treba delodajalce spodbujati k zaposlovanju mladih in povečati vlaganja v šolstvo ter bolj obdavčiti bogate. Zelo zgodaj je tudi odločno zahteval zmanjšanje velikega proračunskega primanjkljaja. V prvih mesecih leta 2011 je kljub številnim šalam na račun svojega hujšanja povečal vpliv med levosredinskimi Francozi in tako v anketah počasi zmanjševal velikanski zaostanek za Strauss-Kahnom. Tako po njegovi senzacionalni aretaciji Hollande favorit ni postal povsem čez noč.

Do ene zanimivih epizod francoskih predsedniških volitev je prišlo tudi junija 2011, ko se je ob odprtju nekega podeželskega muzeja v njegovi neposredni bližini znašel Chirac in pred kamerami navdušeno izjavil, da bo glasoval zanj. To je bil vsekakor hud udarec za Chiracovega dolgoletnega strankarskega kolega Sarkozyja, s katerim pa sta tudi politična nasprotnika. Bližnji nekdanjega predsednika so sicer pohiteli z izjavo, da je šlo samo za šalo. Odtlej 79-letnega Chiraca, ki ima menda demenco, ni več na spregled. Vsekakor bi njegovi strankarski kolegi raje videli, da bi jutri ostal doma in se izognil mikrofonom, ki ga bodo pričakali ob volišču, tako da Sarkozyju ne bi poslabšal že tako slabih možnosti v drugem krogu 6. maja.

Brez demagojije ne gre

V zadnjih tednih je socialističnega predsedniškega kandidata podprlo tudi več nekdanjih ministrov desničarskih vlad, ki jih pri sedanjem predsedniku Sarkozyju najbrž moti predvsem spogledovanje s skrajnodesničarskimi idejami. V torek je v dnevniku Le Monde Hollanda podprlo tudi več kot 40 uglednih francoskih ekonomistov. Med drugim ga podpirajo pri njegovi nameri, da bo kot francoski predsednik zahteval ponovna pogajanja o evropskem fiskalnem paktu, tako da bo vanj vključeno tudi spodbujanje gospodarske rasti. Nemci pa ga sumijo, da želi z njihovim denarjem preko evrobonov dobiti sredstva za projekte v drugih državah EU, ki naj bi spodbujali gospodarsko rast. Menda na ta način tudi obuja staro fantazmo o veliki in močni Franciji, ki Evropi lahko vsili svojo voljo.

Verjetno pa bi se po volitvah Hollande, ki je znan po svoji pripravljenosti na kompromise, z Merklovo zlahka dogovoril o kozmetičnih popravkih fiskalnega pakta. Vsekakor bi bilo od tako odgovornega proevropskega politika, kot je Hollande, težko pričakovati, da bo zaostroval krizo v EU. Njegove obljube o spremembi fiskalnega pakta so torej predvsem del volilne taktike. Vprašanje je tudi, ali bi se ob veliki zadolženosti francoske države res lahko izognil zategovanju pasu v javnem sektorju. Malce volilne demagogije pa najbrž ni tako velik greh pri politiku, ki ima izjemno dobro ekipo strokovnjakov in ki se iskreno zavzema za ohranitev pozitivnih dosežkov zahodne civilizacije, kot so človekove pravice in socialna država. Ali v tem primeru cilj posvečuje sredstva, bo odvisno predvsem od njegovega vladanja če bo to možnost sploh dobil.