Da imata obe nasprotujoči si strani - sindikati in vlada - pred vrati ali računalniki nameščen prestrežnik, ki ne dovoli, da bi glas druge strani dosegel naslovnika. Tako ostaja pri enostavnih monologih. Vlada nam ves čas dopoveduje, da ji drugega ne ostaja, da v bistvu počne nekaj, kar si sploh ne želi, na drugi strani pa nam sindikalisti govorijo, kako bo šlo vse k hudiču, če popustijo za milimeter.

Za nas pred ekrani pa je - ne glede na to, kateremu monologu prisluhnemo - stvar kristalno jasna: v vsakem primeru smo ga nadrsali. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, smo kolateralna škoda. Res ni nihče od nas najel nobenega kredita, zafural nobene naložbe, menedžersko odkupoval podjetja, se igral velikih političnih igric z napihnjenimi baloni in zaposloval v javni upravi, ampak nadrajsali ga bomo po dolgem in počez. Če ne drugega, ne bomo nikomur več verjeli niti besede. Kako naj verjamemo tistemu, kar na primer govori Andrej Vizjak, ko spreobrača, kaj je res rekel o štrajkajočih policajih, kaj so slišali sami policaji in kaj smo sami videli na ekranih. Če njegove že povzete misli, da ne potrebujemo policije, ki krši zakone, razširimo na oblast kot takšno, potem pridemo do osnovnega sklepa: ne potrebujemo upravljalcev države, ki pozabijo, kaj so rekli včeraj, teden dni nazaj ali pred nekaj leti. Ne potrebujemo oblasti, ki zna početi samo dve stvari: najemati kredite ali pa stiskati pasove. Ta blazna vizija političnih elit nas je pripeljala v situacijo, ko nam bo težko sploh še kaj slišati, saj bomo tudi sami v obrambi namestili prestrežnike. Skratka, adijo zaupanje. Upanje pa je tako ali tako izgubilo domovinsko pravico v tej deželi.

Tega slednjega v torkovem intervjuju s predsednikom vlade Janezom Janšo ni bilo niti v obrisih. Janez nam je brez ovinkov povedal, da je bila največja napaka v preteklosti ta, da so nam voditelji z Borutom Pahorjem na čelu obljubljali nekaj, kar je bilo nerealno. Da smo bili zapeljani, zaslepljeni, prevarani in nenazadnje nategnjeni na celi črti. Zato, da smo se imeli fino nekaj minut, bomo zdaj trpeli nekaj let. Za en greh bomo plačevali lep del svojega življenja. Ja, tako je z grehi. Eden preveč, tisoč premalo.

Ksenija Horvat Petrovčič je pogumno začela torkov pogovor s premierjem. Predrzno ga je celo nekajkrat prekinila. Ampak že na petnajsti minuti je imel šef tega dovolj z besedami: ni pošteno, da enkrat nečemu rečete darilo, drugič pa pravica. Govor je bil o brezplačnem vrtcu za drugega otroka. Ko pa ji je še zastavil vprašanje, če sploh ve, kakšen odstotek v našem sistemu obsega zasebno šolstvo, so se stvari postavile na svoje mesto. Voditeljica je bila pač še enkrat postavljena v kot in vsaka njena intervencija že vnaprej nelegitimna. Predsednik vlade pa kredibilen diagnostik razmer in razlagalec vzrokov.

Če pustimo ob strani staro lajno, da so za razmere krivi tisti, ki so vladali pred menoj, smo v torek dobili servirano še eno novo porcijo zajedavcev. Na prvem mestu so to univerzitetni učitelji. Ti delajo tistih ubogih nekaj ur na teden in se šopirijo, kot da bi držali nekoga za nekaj. Na enem drugem koncu sveta pred nekaj desetletji so to rešili zelo enostavno: vse so nagnali delat na riževa polja, da se jim je posvetilo, kaj je res delo, znoj in trpljenje. In taisti univerzitetniki dovoljujejo, da naši faksi bruhajo kopico novinarjev, filozofov, sociologov, politologov, pravnikov in ekonomistov, ki jih ne rabimo. Rabimo lesne inženirje. Jasno kot beli dan. Saj so gozdovi naše edino bogastvo. Ali pa skrivališče, če bo potrebno. Ta trenutek rabimo pa le tak kader, ki bo znal dobro upravljati TEŠ6. Vse ostalo lahko pozabimo. Zapremo tri četrtine faksov, saj je po Janševih besedah ta trenutek ključni problem naslednji: od desetih zaposlenih dva proizvajata, ostalih osem pa to skuša prodati, oziroma tista dva poučiti, kako naj delata. Sklep je enostaven: v tej deželi se je preveč mislilo in filozofiralo ter premalo delalo. In tisti, ki so mislili, so živeli na luni. Zdaj so padli na zemljo in nimajo pojma, kaj se dogaja. Tudi v sredo, ko so protestirali po ljubljanskih ulicah, so bili videti popolnoma dezorientirani. Kot včasih nadaljevanka Izgubljeni v vesolju. Saj v bistvu niso vedeli, kje tiči njihov nasprotnik. Prišli so pred grad in ugotovili, da graščaka ni doma. Ta se je s svojim spremstvom odpravil na izlet. Nekam tja na vzhod…