Brecelj naj bi tedaj prišel na festival z rdeče namazanim obrazom, v beli majici in modrih hlačah in so ga vprašali, kaj predstavlja. Odgovoril je, da jugoslovansko zastavo. "Kje pa je zvezda?" je sledilo logično vprašanje. "Zvezda sem jaz!" je bil odgovor, s katerim se je tudi Koležnikova pred dvaindvajsetimi leti prebila v subotiški klub. Tako je "priznala" na Zasliševanju, enem od večernih pogovorov, ki so se ta teden zvrstili kot integralni del programsko in žanrsko raznovrstnega Brecljevanja, sedemdnevne neprekinjene "prisotnosti in dejavnosti" Marka Breclja v Cankarjevem domu.

Bodimo še do zgodovine pošteni: Marko Brecelj je bil tedaj po lastnih besedah oblečen v bele hlače in rdečo srajco, lase si je dal pobarvati v modro, a so postali rumeni, nakar si je na glavo še enkrat zlil modro barvo in je zadnji del trobojnice postal zelen. Toda, ostal je zvezda, tudi na tem dogodku, ki ga je označil za svojo "postajo v odhajanju". Kantavtor, nekdanji Buldožer, nevladnik, aktivist, performer in mehki aktivist se je v ponedeljek s sodelavci iz Društva prijateljev zmernega napredka za osem dni naselil v Cankarjevem domu. Ponoči ste ga lahko našli v šotoru na terasi gostujoče institucije, podnevi pa v Mali galeriji, kjer je razstavil - samega sebe.

Zmrznjene palme in osliček

Ob vhodu v Malo galerijo Cankarjevega doma vas pričakajo osliček, skonstruiran na nakupovalnem vozičku, in kartonasti spomenik županu Kopra, ki je lani jeseni Brecljevemu društvu odškrnil tretjino sredstev, ki so jih dotlej prejemali. V galeriji stojijo trije Brecljevi "fičoti": rdeč, bel in moder. Na stenah so posušeni palmini listi in fotografije shiranih Popovičevih palm, ki naj bi si jih župan zaželel po svojem obisku Miamija. Naredili ste šele dva koraka, pa ste že mehko zabodeni s poetično-politično puščico, soočeni z drugo platjo mondenega videza gradbeno progresivnega obmorskega mesta.

Ob stenah so mize z goro arhivskega materiala. Na prvi je razstavljeno Brecljevo umetniško delo, kasete, plošče, fotografije, plakati. Iz vrečke s papirji kuka mehek, preperel in napol strgan tipkopis legendarne pesmi Buldožerjev Izlog jeftinih slatkiša.

"To je radikalna avtobiografija," komentira obiskovalec ob naslednji mizi. Na vrhu škatle je pismo z velikimi tiskanimi črkami, Branka Brecelj piše sinu Marku. Obiskovalci ga pridržijo kot relikvijo in nato pazljivo položijo nazaj na vrh. Tam je tudi polna škatla pisemske korespondence med materjo in očetom, ki je deset let poučeval v nekdanjem Zairu. Z glasnim "Uf!" nekdo vrne pismo nazaj v ovojnico. Pandorina skrinjica družinskih odnosov. Še dnevnik šestnajstletnika, popisan s pravilno, skoraj otroško pisavo, velikimi željami in strogimi delovnimi plani: 10 ur spanja, 3 ure športa, 2 uri branja, 2 uri jezikov, 1 ura učenja, 4 ure glasbe. Za uresničene načrte se nagradi s točkami. Še korak naprej je instalacija, oltar v spomin staršem. Karirasti plašček mame, "ki je bila najlepše oblečena učiteljica na šoli", pripoveduje Brecelj, fotografije in figurice iz Afrike. Na koncu podolgovatega prostora Male galerije sedi glavni eksponat: piše (spletni) dnevnik, vadi kitaro, sprejema goste.

Eksponati in eksponatke

Večina obiskovalcev nekajkrat pobrska po razstavljenem materialu in se tiho oddalji, preveva jih spoštovanje, morda pa tudi nelagodje zaradi vtikanja nosu v čisto in umazano perilo nekoga drugega. Neprijetno je biti voajer, če te kot takega opazujejo. To je namreč "resničnostna" razstava, Middle brother, ves čas jo snemajo in v živo prenašajo prek spleta. "Ta projekt je dokument," nam pojasni Brecelj, ko ga povprašamo po razlogih za snemanje. Dokumentarizem se mu zdi zelo pomemben. "Material sam o sebi največ pove," razloži ob drugi priložnosti. Sicer pa nerad komentira delo v nastajanju, njegova identiteta je že na ogled in ni potrebe po odvečnem spraševanju. Kot bi sporočal: sem na pladnju, dragi obiskovalec, zdaj pa zaužij tisto, kar se ti zdi užitno in uživanja vredno.

Čez dan je v Mali galeriji prehodno, na vsake toliko nekdo vstopi. Babice z vnučki, otroci, ki preizkušajo fičote, srednješolci, "kulturniki". Starejši so glasno presenečeni nad tem, da je "kaj takega, tako drugačnega" našlo pot v hram slovenske kulture. "Ala mu vera!" sporoča nekdanja sošolka direktorju Cankarjevega doma Mitji Rotovniku, "bogu Cankarjevega doma", kot ga imenuje Brecelj. Program je bogat, ves dan glasba, ob štirih popoldan predvajanje arhivskih posnetkov, ob pol šestih teoretsko naravnana predavanja z akademsko zasedbo govornikov, ob osmih Zaslišanja.

Poleg tako bogatega programa pa ste glavni eksponat - vi. Marko Brecelj je tam in vi ste njegov dogodek. Pridete in kakšno rečete, morda spijete nekaj dobrega, a pritlehno močnega refoška, ki ga strežejo v na videz majhnih plastičnih kozarcih, ki vase sprejmejo dobra dva decilitra. Prijazna in topla Brecljeva soproga Arijana Markučič postreže doma narejen namaz iz čičerike, sir, kruh, čebulo. Vreme je ravno prav toplo za posedanje po stopnicah in debatiranje. O tem, kaj je bilo in kaj bo. Začetni impulz ste dobili in zdaj ste tam, da sodelujete, zapolnite oder z vsebino.

"Brecelj v bistvu zelo malo nastopa kot performer. To prepušča drugim nastopajočim, prostoru, ki deluje kot instalacija, in nam. Dogajanje se prenaša med občinstvo," razmišlja teatrolog Blaž Lukan, ki se je znašel na ponedeljkovi otvoritvi. "Ne gre samo za to, da pijemo in jemo, ampak za 'coming out', kot rečejo Američani; da se pokažeš, se razstaviš in iz anonimne množice v temni dvorani postaneš protagonist, udeleženec. Akt snemanja pa jasno govori o tem, da je to performans," nadaljuje Lukan. Tudi on dobrovoljno sprejema ponujeno mu vlogo udeleženca, posebej, če ta pride skupaj z vinom in kosom dobrega sira, ki mu ga ponuja Arijana.

Med akupunkturnimi točkami moči

Precej ugodno, skorajda salonsko, mar ne? Kakor za koga. Brecljev slavni izum, mehki terorizem, deluje ves čas, a so njegovi učinki odvisni od konteksta in nastopajočih. V torek dopoldan se v Mali galeriji znajde gospa, ki v sklopu kongresne dejavnosti Cankarjevega doma organizira seminar, in se razburi. Razstava ovira prihod sto dvajsetih udeležencev tega dogodka v Klub Cankarjevega doma. Seveda jo razstava moti izključno kot "fizična ovira", gospa razume, da je tudi to "lahko umetnost", saj "je vsega vajena" in sta navsezadnje tudi njen mož in hčerka "kulturnika". Toda ali ne bi mogli eksponatov vsaj zakriti s španskimi stenami? "Resna organizacija si ne more dovoliti osla in fičota na hodniku!" Le kaj bodo rekli gosti iz tujine? "Morda se jim bo zdelo, da imate nepospravljeno!" Na koncu se s predstavnico Cankarjevega doma dogovorijo, da bodo goste pripeljali skozi drugi vhod in jih tako obvarovali pred Brecljevo "nepospravljeno" sobo.

Pogovor je sneman in se na veselje številnih obiskovalcev nahaja na uradni strani Brecljevanja. Isti dan sta kartonasti Popovič in nakupovalni osliček promovirana pred vhodom Male galerije. Vsem na očeh. Zvečer se okrog njiju zbere gruča srednješolcev, ki nazdravljajo na šole prost dan. Jutri, v sredo, so protesti. Po neuspešnem poskusu jahanja objamejo osla in se slikajo.

Vrhunec in "torta Brecljevanja" je bilo Tortnjenje, četrtkov koncert glasbenikov, ki jih organizator in glavni eksponat nadvse ceni in spoštuje. Beltinški kantavtor Dani Kavaš, madžarska multietnična skupina Tudosok in karizmatični Istrani Franci Blašković in Gori ussi Winnetou. Bila je tudi prava torta, iz keksov in kakava ter v obliki svastike. "To lahko razumemo kot demistifikacijo simbola ali pa konkurenčni trenutek med dvema instuticijama, Kinom Šiška, kjer bodo jutri igrali Laibachi, in Cankarjevim domom, kjer bomo pojedli svastiko!" Da ne omenjamo naključja, da je torta rezana ravno po polnoči, torej v petek, na Hitlerjev rojstni dan.

Med prešernim občinstvom, ki s torto svastiko odhaja domov, poberemo nekaj komentarjev. "Res je čas, da jo že pojemo!" vzklika rdečelasa gospodična. "To je povsem v kontekstu dogodka, vedel sem, kam meri, še preden je sam pojasnil," umirjeno razlaga dolgolasec. Sto petnajst obiskovalcev, kolikor jih je preštel Brecelj, je sitih in potešenih. Še najbolj "terorizirani" so bili uslužbenci Cankarjevega doma, ki so v zadregi opazovali skuštrano mladino in urejene pare, kako med koncertom s plastičnimi kozarci z vinom odhajajo na cigareto.

"Dogodek podtalja" je ravno prav razburkal umirjeno gladino in se umestil "med akupunkturne točke moči", kot jim pravi Brecelj, med vlado, parlament in urad predsednika, ter povsem neposredno v prepogosto sterilne prostore kulture, ki pa je, to ji le priznajmo, tokrat bila dovolj elastična, da sprejme drugačnost.