Navedimo še nekaj številk. Novembra 2011 je državni zbor devetdesetim poslancem za njihove pavšale izplačal skupaj 62.820 evrov. To pomeni, da je šlo za ta namen v 38 mesecev dolgem prejšnjem mandatu iz proračuna okoli 2,300.000 evrov. Ob upoštevanju višine povprečne neto plače v Sloveniji v prvih dveh mesecih letošnjega leta omenjeni dvomilijonski znesek pavšalnih izplačil ustreza izplačilu 2408 povprečnih neto plač. Pavšal za delo v volilni enoti pa poslanci prejemajo že skoraj dvajset let...

Pred tednom dni so - pač v luči varčevanja - omenjene zneske sicer nekoliko znižali, a v povprečju le za dvanajst odstotkov in ne na 25 odstotkov, kolikor je predlagal predsednik parlamenta Gregor Virant. Tako bodo po novem poslanci, katerih bivališče je od sedeža državnega zbora oddaljeno do 50 kilometrov, za delo z volilci mesečno prejemali po 500 evrov, poslanci, ki so od parlamenta oddaljeni 50 do 100 kilometrov, po 600 evrov, tisti, ki bivajo 100 do 150 kilometrov iz Ljubljane, po 700 evrov, bolj oddaljeni poslanci pa 800 evrov. Za delo v volilni enoti bodo torej v prihodnje predstavniki ljudstva lahko prejeli od 6000 do 9600 evrov letno.

Da ima poslanec poleg drugih prejemkov in povračil pravico tudi do mesečnega pavšalnega zneska za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti, določa zakon o poslancih. Za kakšne namene naj bi ta denar porabili, konkretneje opredeljuje sklep o določitvi mesečnega pavšala. V njem je navedeno, da naj bi poslanci s tem denarjem pokrili stroške: obiskov v volilni enoti, uporabe prostorov izven poslanske pisarne, obveščanja o aktivnostih v volilni enoti, reprezentance ob organiziranju sej in razgovorov v volilni enoti, prevoza, priprave in distribucije gradiva, predstavitve v medijih, prenočevanja, dnevnic in drugih aktivnosti, povezanih z opravljanjem funkcije poslanca v volilni enoti.

Rekorderji z enim stavkom poročila

Predpis, ki bi določal, kaj natančno naj vsebuje poslančevo poročilo o porabi pavšala, ki ga mora poslanec enkrat letno podati mandatno-volilni komisiji, ne obstaja. In tako si je večina poslancev to poročanje silno poenostavila. Poslanci SNS z Zmagom Jelinčičem na čelu so v vsa letna poročila v prejšnjem mandatu enostavno prepisali zgoraj omenjeni člen sklepa o določitvi mesečnega pavšala in dodali le svoj podpis. Poslanci Zares so v poročila sicer vnesli nekaj več ustvarjalnosti, zato pa se ob prebiranju njihovih poročil ustvari vtis, da so vsi komunicirali z istimi volilci in na enak način, najemali enake prostore. Njihovi pisni izdelki so si namreč povsem enaki - vsebujejo celo iste slovnične napake. Le poročilo Francija Keka se od navedb strankarskih tovarišev razlikuje v dveh besedah: v stavku o najemu prostorov izven poslanske pisarne je namreč poleg najema konferenčnih sob dodal še najem gostinskih lokalov.

Ob takem poročanju se kajpak zastavlja vprašanje, kako naj davkoplačevalci vedo, da je poslanec omenjeni pavšal res porabil namensko in ne morda za zasebne potrebe, recimo tudi za zabave v Berlusconijevem stilu. A nam je Franci Kek na to vprašanje odgovoril v svojem šaljivem slogu: "Pristopi so pač različni - za mlajše volilke je bil drugačen kot za starejše volilce."

Čeprav so odnose med LDS in Zares tudi v prejšnjem mandatu zaznamovale stare zamere, so se poslanci teh dveh strank pri pisanju poročil o porabi pavšala vendarle zelo ujeli. Ob prebiranju dopisov, naslovljenih na mandatno-volilno komisijo, se tako ni mogoče znebiti občutka, da osnutek poročil poslancev obeh sedaj že nekdanjih parlamentarnih strank seže še v čas enotne velike liberalne demokracije.

Če bi izbirali rekorderje po kratkosti poročila, bi prva mesta zasedli nekdanja poslanka SD (sedaj PS) Melita Župevc, pa njena nekdanja strankarska kolega Luka Juri in Miroslav Klun ter poslanec SDS Branko Marinič. "Mesečni pavšal sem porabila za: srečanja s predstavniki raznih organizacij in zainteresiranih skupin, predvsem s področja gospodarstva in družbenega življenja, ter z volilkami in volilci iz volilne enote, v kateri sem bila izvoljena," se glasi besedilo, s katerim je porabo 640 evrov mesečno "utemeljila" Župevčeva. In čeprav so sredstva namenjena za delo v volilni enoti, se je Miroslavu Klunu (prejemal je 693 evrov mesečno) zdelo potrebno, da je v poročilu naštel, član katerih treh parlamentarnih odborov je bil, omenil še obstoj poslanskih pisarn v Sežani in Hrpeljah (za najem poslanske pisarne sicer državni zbor posebej namenja do 200 evrov mesečno) in temu dodal svoje "redno srečevanje z volilci in s problemi, s katerimi se volilci srečujejo na terenu in so aktualni".

Dobrih sto evrov več kot Župevčeva je mesečno prejemal Luka Juri, ki je, kot je zapisal, "v letu 2011 v svojem volilnem okraju organiziral več posvetov z volilci na temo malega dela, pokojninske reforme in lokalne samouprave. Poleg navedenih aktivnosti ljudi v svojem okraju redno obveščam z glasilom Moktimist, ki ga dobijo vsa gospodinjstva v okraju." A je z Jurijeve spletne strani mogoče razbrati potrdil pa nam je to tudi bivši poslanec sam da so vse številke Moktimista izšle leta 2008 (v glavi časopisa je Juri naveden kot občinski svetnik!), kar bi torej pomenilo, da so bile novice, če so volilci to glasilo prejemali leta 2011, zelo zastarele. Na vprašanje, kako je torej potekalo to njegovo informiranje, je Luka Juri odgovoril, da je v zadnjih letih svoje prispevke objavljal v glasilu SD Koper Alternativa.

Poslanec SDS Branko Marinič je več kot deset tisočakov lani porabil za "delno pokrivanje materialnih stroškov, pokrivanje stroškov obveščanja volilcev, minimalno finančno pomoč socialno šibkim in pokrivanje stroškov najema prostorov ob različnih vsebinskih srečanjih".

A tudi Mariničev strankarski šef, prvak SDS Janez Janša, ni bil bistveno bolj precizen. V svojih poročilih, ki so bila vsa tri leta prejšnjega mandata enaka, je izpostavil stroške, povezane z delom v poslanski pisarni v Grosupljem, pogovore in srečanja s predstavniki podjetij, društev in civilnih organizacij v volilni enoti, sestanke s predstavniki lokalne skupnosti in občani, ki so bili podlaga za pripravo zakonskih predlogov, amandmajev in poslanskih vprašanj (sicer je v prejšnjem mandatu zastavil le eno poslansko vprašanje). Del sredstev je namenil za distribucijo gradiva in strokovno pomoč, del za stroške, povezane s sodelovanjem na različnih prireditvah in dogodkih, pa za dobrodelne akcije in za štipendiranje dijakinje iz socialno ogrožene družine.

Zakuske ob obiskih ministrov

Nekateri poslanci so se v prejšnjem mandatu radi pohvalili, da so v svojo volilno enoto pripeljali več ministrov oziroma visokih funkcionarjev. Očitno so bili pri tem še zlasti uspešni poslanci tedaj vladajoče SD. Tako je - sodeč po poročilu - Samo Bevk leta 2011 del pavšala porabil za organizacijo "več obiskov državnih sekretarjev in ministrov v občinah Idrija in Cerkno". Mirko Brulc je bil še konkretnejši: v svoji volilni enoti je lani organiziral kar štiri obiske takratnega ministra za kmetijstvo Dejana Židana, tri obiske ministra za delo Ivana Svetlika, dva obiska okoljskega ministra Roka Žarnića, po enkrat pa so prišli finančni minister, prometni minister in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Franci Križanič, Patrick Vlačič in Boštjan Žekš. Pavšal pa je Brulc - kot je navedel v poročilu - porabil tudi, ko je "sodeloval pri organizaciji obiska predsednika države v Novi Gorici in vlade". Ko smo želeli izvedeti kaj več o financiranju obiskov ministrov in predsednika Türka, nam je Brulc dejal, da je ob prireditvah, ki so se jih udeleževali državni funkcionarji, pijačo oziroma zakuske vedno plačal iz svojega žepa, v zvezi z obiskom predsednika republike oziroma vlade pa se je moral peljati iz Ljubljane v Novo Gorico, da je uredil logistiko teh obiskov. Plačati si je torej moral stroške prevoza, saj državni zbor poslancem povrne le stroške prevoza na delo z javnim transportom.

Najbolj natančni so bili v svojih poročilih o aktivnostih v volilni enoti poslanci DeSUS, ki so večinoma po datumih navedli, kje in kdaj so se srečali z volilci oziroma katerih sestankov in prireditev so se udeležili. Še zlasti obsežen je spisek Antona Urha, na katerem lahko preberemo kar 116 dogodkov, ki naj bi se jih takratni poslanec iz Bohinja udeležil od januarja do sredine novembra 2011. To pa pomeni, da je po svojem domačem terenu povprečno hodil dva dni na teden (praviloma so za stike poslancev z volilci sicer rezervirani ponedeljki). Kakšen dan se je udeležil tudi treh občnih zborov lokalnih društev. Na vprašanje, kako je na primer lahko bil istega dne na občnih zborih društva Invalid Bohinj, ZŠAM Bled in na občnem zboru Športnega društva Koprivnik, nam je Urh odgovoril, da je to pač zmogel. Ko smo pregledovali Urhov spisek obiskov v volilni enoti in ga primerjali z njegovo udeležbo na sejah državnega zbora, pa smo ugotovili, da je na dan, ko naj bi bil Urh navzoč na občnem zboru Muzejskega društva v Bohinju, potekala seja DZ, na kateri predsedujoči zjutraj ni navedel, da je Anton Urh odsoten, poslanec pa je nekaj po peti uri popoldne v parlamentu tudi še glasoval. Je bil torej 24. marca lani na omenjenem občnem zboru ali na seji parlamenta, smo vprašali Urha. A se nekdanji poslanec tega ni spomnil.

Humane duše z državno pomočjo

Glede na določila, ki urejajo porabo sredstev za delo v volilni enoti, je jasno, da omenjeni pavšal ni namenjen darovanju v dobrodelne namene, zato bi torej pričakovali, da bodo poslanci humanitarne prispevke darovali iz svoje plače in ne iz državnih sredstev. A so zlasti poslanci SDS v svojih poročilih pogosto izpostavljali, da so del pavšala namenili socialno šibkejšim občanom oziroma humanitarnim organizacijam. Tako je na primer Marjan Bezjak izpostavil božično "obdaritev finančno slabih družin s hrano (piščanci, čokolade, šamponi za nego telesa)", pa sredstva za župnijski Karitas oziroma za "obdaritev z dotacijo produktov, katere ljudje potrebujejo za osnovno higieno in normalno življenje". Takratni poslanec SDS (danes pa minister za notranje zadeve) Vinko Gorenak, ki je v zadnjih dveh poročilih navedel tudi nekatere konkretne zneske, je lani za nabavo hrane za humanitarno društvo Čebelica Maribor prispeval 62 evrov, več humanitarnih nakazil je namenil tudi nekaterim posameznikom, štipendijo v višini sto evrov mesečno nakazuje študentki, ki jo je izbral pristojni center za socialno delo. Težko bi v rubriko stroški dela in komuniciranja z volilci v volilni enoti sodilo tudi njegovo nakazovanje (21 evrov mesečno) za otroka na Malawiju...

"Veseli me, če poslanci karkoli prispevajo v humanitarni namen, vendar pa sredstva za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v volilni enoti temu niso namenjena. Za humanitarno dejavnost morajo poslanci uporabiti svoja oziroma kakšna druga sredstva, ki jih lahko namenijo za takšen namen," poudarja profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Miro Cerar.

Očitno pa smo davkoplačevalci v letu 2011 prek poslanskega pavšala kakšen cent prispevali tudi stranki SDS. Kot je v svojem poročilu zapisal Vinko Gorenak, je namreč od skoraj 9 tisočakov, ki jih je lani prejel za delo v volilni enoti, svoji stranki namenil 1400 evrov kot prostovoljni prispevek, 65 evrov kot donacijo SDS Šmarje, za prevoz članov SDS iz Maribora je porabil 130, za prevoz članov SDS iz Ljubljane pa 160 evrov. V letu 2009 in 2010 pa so bili z njegovim poslanskim delom nedvomno zadovoljni tudi duhovniki v tamkajšnjih cerkvah. Kot lahko preberemo iz poročila za leto 2009, je poleg (zasebnemu) Ljudskemu muzeju v Rogaški Slatini za nakup 80 let stare slike kralja Karađorđevića doniral tudi krajevni cerkvi sv. Eme v občini Podčetrtek za nakup križa. Leto kasneje je sedanji notranji minister med drugim sofinanciral obnovo križa v Bučah v občini Kozje, kupil razpelo v Vršni vasi in daroval župnišču Sv. Jurija ob Ščavnici.

"Ne bodite smešni, ta denar ni namenjen stranki"

A so tudi naši sogovorniki v SDS prepričani, da pavšal ne služi za te namene. "Niti slučajno," je na vprašanje, ali je denar za delo v volilni enoti namenjen tudi financiranju strank in cerkve, odgovoril poslanec SDS Jožef Jerovšek in dodal, da on za takšne stvari pavšala ni namenjal. V poročilu poslanca iz Slovenske Bistrice lahko med drugim preberemo, da je lani priredil nekaj tiskovnih konferenc, za kar je najel tamkajšnji hotel oziroma druge prostore. Pa da se je redno srečeval s krajani, manjši del sredstev je "priložnostno tudi doniral v humanitarne namene"... "Gotovo za to, kar je v interesu volilcev in lokalne skupnosti, porabim več denarja, kot ga dobim kot pavšal. Drugače ne bi po zunanjih materialnih znakih po 16 letih poslanskega mandata imel manj, kot sem imel tedaj, ko sem bil prvič izvoljen za poslanca," nam je dejal Jerovšek.

"Tega denarja ne moreš dati stranki, ne bodite no smešni. To pa ne gre, to bi pomenilo, da je nekaj narobe," se je ob vprašanju, ali je kaj denarja za stike z volilci namenil tudi SDS, zgrozil poslanec te stranke Marijan Pojbič. Kot absurd ocenjuje tudi navedbe poslancev, da so pavšal porabljali za obiske ministrov v volilni enoti. "Saj ga niso oni pripeljali. Kot poslanec lahko ministru zgolj sporočiš željo ljudi, sam pa se odloči, ali v to okolje pride ali ne," je dejal Pojbič.

Mandatno-volilna komisija na poročila poslancev ni imela pripomb, natančneje - sploh jih ni prebrala. Kot nam je priznal Bojan Kontič, ki je bil zadnje leto prejšnjega mandata predsednik komisije, sam poročil ni prebral in tudi ne ve, ali jih je prebral sploh kdo v komisiji oziroma kdo od strokovnih sodelavcev. Njegov predhodnik Dušan Kumer pa nam je dejal, da je poročila sicer pogledal, ni pa vseh bral. Mandatno-volilna komisija je bila po Kumrovih navedbah zgolj poštni nabiralnik, nihče pa ni bil posebej zadolžen, da stvar nadzira. Tako ne Kontič ne Kumer nista vedela, da so poslanci iz pavšala financirali tudi stranke, pa kupovali križe... A tudi omenjena nekdanja predsednika mandatno-volilne komisije sodita med tiste poslance, ki so zgolj nekoliko gostobesedneje zapisali, da so se srečevali z volilci in komunicirali z javnostjo, brez kakšnih konkretnejših navedb in specifikacij. "Šlo je za fotokopije," danes priznava Kumer.

Dušan Kumer pravi, da so poslanci v preteklosti sicer že razpravljali o tem, ali ima omenjeni pavšal sploh pravi namen, vendar pa kakšne volje za spremembe ni bilo. Se pa strinja, da bi bilo treba - če se govori o varčevanju - temeljito pregledati in smiselno urediti tako omenjene pavšale kot tudi povračilo stroškov za prevoze na delo pa nadomestila za ločeno življenje (do nadomestila za ločeno življenje v višini 312 evrov mesečno je poslanec upravičen, če ima službeno stanovanje), najemnine za poslanske pisarne, dodeljevanje službenih stanovanj, nadomestila po preteku poslanskega mandata...

Ugodnost, o kateri politika nerada govori

"Pavšali so polje, kjer bi lahko kar nekaj privarčevali. Gre za ugodnost, o kateri politika zelo nerada govori, saj mislim, da je bila njihova uvedba pred leti odgovor na znižanje poslanskih plač," pa meni poslanec SD Matevž Frangež - eden redkih, ki je (vsaj v prvem letu svojega prejšnjega mandata) pripravil precej natančno devetstransko poročilo o svojih srečanjih z volilci, nevladnimi organizacijami, predstavniki gospodarstva (in ga celo opremil z grafikoni). A je bilo lani njegovo poročilo že bistveno tanjše. "Zmanjkalo mi je časa," je pojasnil Frangež in priznal, da so mu nekateri kolegi temeljitost prvega poročila očitali. Se bi pa Frangež, kot je dejal, strinjal, da bi poslanske pavšale ukinili, a bi morali v tem primeru po njegovem prepričanju v državnem zboru korektno urediti povrnitev stroškov, ki nastanejo z opravljanjem funkcije poslanca.

Vendar pa so poslanci, ki bodo (vsaj iz vrst koalicije) očitno podprli krepko rezanje socialnih pravic državljanov, pristali le na skromno znižanje pavšala za delo v volilni enoti. "Primerjalna analiza je pokazala, da tovrstne pavšale prejemajo tudi poslanci v večini drugih evropskih držav," poudarja Virant.

V nadzornih inštitucijah so prepričani, da bi bilo treba vprašanje pavšala vendarle ustrezno urediti. Kot nam je dejal predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, gre za javna sredstva, za katera bi morala biti zagotovljena transparentnost porabe. "Ker se očitno pojavljajo različne interpretacije glede namena pavšala, bi bilo treba razmisliti o smiselnosti porabe teh sredstev in bolj natančni opredelitvi namena porabe z bolj natančnimi dokazili te porabe," meni Šoltes.

Komisija za preprečevanje korupcije prijave, ki bi se neposredno nanašala na poslanske pavšale, doslej ni prejela. Je pa po njihovem mnenju pri ocenjevanju načina porabe teh sredstev treba izhajati iz dejstva, da gre za namenska javna sredstva, ki niso del plače poslanca, oziroma da poslanec s temi sredstvi ne more prosto razpolagati kot s svojimi sredstvi. "Zato je pomembno, da sta namen in upravičenost porabe pregledna, opredeljena po namenu in kriterijih ter nadzorovana. V tem trenutku kaže, da ni tako. Tudi v povezavi z nekaterimi drugimi primeri, s katerimi se je srečevala komisija, pa se je izkazalo, da vsaj del poslancev tovrstna sredstva pojmuje kot nesporno pravico, s katero lahko razpolagajo po lastni presoji." Tako z vidika krepitve integritete in javnega zaupanja v zakonodajo telo kot z vidika trenutne finančne situacije bi bilo torej po mnenju komisije primerno in smiselno, da se to področje sistemsko in bolj določno uredi.