Ugotovitev, da je stavka neizbežna, je po njegovem mnenju eden najtežjih trenutkov v življenju sindikalista. "To je ključni trenutek, trenutek, ko se začnejo tresti hlače. Stavke si namreč v resnici nihče ne želi, ne sindikat ne zaposleni. Gre za skrajno zahtevno situacijo. Še dan pred stavko se sprašuješ, ali je to prav ali ni. Prevladujejo občutki zagate, nelagodja..." In nadaljuje: "Potem pa se energija obrne. Tako kot v sredo, ko vidiš, da je stavka uspela, in dobivaš podporo z vseh koncev Slovenije. Ko vidiš, da je vlada s svojo aroganco pogorela na vsej črti."

Odločitev o stavki je morala konec leta 2009 sprejeti tudi Lidija Jerkič, predsednica sindikata Kovinske in elektro industrije (SKEI). "Še zdaj se dobro spominjam. Za sabo smo imeli že pet ali šest krogov pogajanj z delodajalci. Ko je znova prišel odgovor, da nimajo mandata, me je najprej zajela nemoč, zatem pa pograbil bes. Nič nisem več vprašala, samo zaprla sem blok in rekla - dobro, se vidimo na stavki." Predsednica SKEI pravi, da so bili nad njeno reakcijo presenečeni tudi drugi sindikalni pogajalci. "Odločitev o tem, ali naj pustimo stvari, da se vlečejo še naprej, ali ukrepamo, je bila instinktivna. Za ta prelomni trenutek sem potrebovala le kakšnih deset sekund."

Čeprav so sindikati združeni v večje sindikalne centrale ali konfederacije, so pri svojem delovanju zelo avtonomni. Doro Hvalica, predsednik sindikata kulture Glosa, ki je del Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), največje sindikalne centrale z okoli 300.000 člani, zatrjuje celo, da je njihova samostojnost "absolutna". "Po statutih ZSSS in Glose se lahko pri posameznih akcijah povezujemo tako z drugimi sindikati v centrali kot tudi z drugimi centralami. O akcijah odloča glavni odbor sindikata, centralo pa o tem zgolj obveščamo, in si, če je potrebno, svoje stališče izborimo na predsedstvu zveze. Pri tem seveda obstaja zaveza, da ne delujemo v nasprotju s temeljnimi dokumenti ZSSS. Čeprav smo v Glosi zelo samosvoji, doslej glede tega ni prišlo do nobenega konflikta," pojasnjuje Hvalica.

Organizirani kot anarhisti

Povsem avtonomni so pri svojih odločitvah tudi v SKEI, ki prav tako sodi pod okrilje ZSSS. "Svoje odločitve sprejemamo samostojno in vrha ZSSS o tem niti ne obveščamo. Enako velja za pogajanja v kovinarski dejavnosti, kjer sodelujemo s sopodpisnikom kolektivne pogodbe dejavnosti, sindikatom KNSS Neodvisnost. Skupaj z drugimi v svobodnih sindikatih pa delujemo le v stvareh, ki se tičejo vseh, na primer pri zakonu o delovnih razmerjih. V teh primerih vodi pogajanja vrh ZSSS preko ekonomsko-socialnega sveta," pravi Jerkičeva in dodaja, da je SKEI samostojen tudi finančno in da ima sama sklenjeno delovno razmerje s SKEI in ne z ZSSS.

V svobodnih sindikatih ta čas pripravljajo nov statut, vendar pa se princip delovanja z njim ne bo spremenil. "Poudarek bo še naprej na posameznih dejavnostih, pri čemer je vprašanje le, ali je sedanje število sindikatov dejavnosti optimalno. Mi konkretno se pogovarjamo o združitvi s tekstilci, kjer je članstvo zaradi propada podjetij močno upadlo," razlaga Lidija Jerkič.

Predsednik Glose Hvalica meni, da je visoka toleranca do posameznih akcij v ZSSS nujna, ker zveza združuje številne sindikate različnih dejavnosti tako zasebnega kot javnega sektorja. V drugih centralah je delovanje podobno, čeprav se mu zdi, da so drugod zaveze nekoliko trdnejše.

Podoben način delovanja kot v ZSSS imajo tudi v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja (KSJS), ki združuje sedem sindikatov javnega sektorja in ima nekaj več kot 70.000 članov. Branimir Štrukelj, vodja konfederacije in njenega Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ), pravi, da sloni vsa finančna in strokovna moč konfederacije na posameznih sindikatih, ki so zato tudi zelo samostojni. "To je bilo močno vidno ob Virantovi plačni reformi, ko je del konfederacije reformo podpiral, drugi del, tudi SVIZ, pa ne. Lahko bi rekli, da smo organizirani horizontalno, kot anarhistične celice, ki pa se v ključnih trenutkih združijo in napovejo akcijo."

Predsednik sindikalne centrale Pergam Janez Posedi zagotavlja, da glede načina delovanja tudi oni niso izjema. "Navzven se sicer zdi, da smo bolj monolitna organizacija, verjetno zato, ker strokovne delavce sindikatom zagotavlja centrala. Sicer pa so naši sindikati samostojni. Samostojno se odločajo o podpisu kolektivnih pogodb pa tudi o akcijah. Centrala spodbuja odločitve, a jih ne usmerja," zatrjuje Posedi.

Karizmatični voditelji

Hvalica pojasnjuje, da so odločitve v vseh sindikatih in zvezah v rokah njihovih voditeljev. "S svojo karizmo znajo najožje vodstvo prepričati, da odločitev ni bila avtoritarna. Čeprav je zavita v demokratični način odločanja v organih, pa je treba vedeti, da je odločitev v resnici že znana," pravi Hvalica. Po njegovem mnenju je tak način enak tistemu v gospodarstvu ali politiki in pomeni "najkrajšo pot do cilja".

Po Štruklju ima v večjih sindikalnih akcijah dominantno vlogo največja centrala - ZSSS. "Dokaz je že to, da se predsedniki sindikatov dobivamo pri Semoliču," pravi Štrukelj. Izmenjava stališč med predsedniki poteka, kadar ocenijo, da je to nujno, v zadnjem času praviloma enkrat na teden. Predsednik ZSSS Dušan Semolič pa pravi, da je nenapisano pravilo, da lahko kdorkoli predlaga srečanje. "Ta oblika srečanj se je uveljavila že pred leti in se je izkazala kot zelo koristna," pojasnjuje Semolič in zagotavlja, da so na "predsedniških sestankih" vsi partnerji enakopravni.

Hvalica dodaja, da tudi na ravni sodelovanja med centralami ni točno določenih pravil, "obstaja pa džentelmenski dogovor, da ne posegamo v interese drugega, zlasti glede prevzemanja članstva". Pri skupnih akcijah sicer opaža, da jih centrale včasih poskušajo izkoristiti predvsem za lastno promocijo, kar pa je po njegovem mnenju posledica konkurenčnega boja in ne neskladja med cilji, ki so po njegovem prepričanju v vseh centralah enaki.

Zaradi različne strukture članstva, pojasnjuje Semolič, prihaja do različnih pogledov tako znotraj central kot med centralami. "Razlike razumemo kot normalne in jih zaenkrat korektno premoščamo." Konflikti med sindikati so bili bolj pogosti v devetdesetih letih, ko so novonastajajoči sindikati iskali svoje mesto poleg dotlej monopolne ZSSS. Semolič razmišlja trezno: "V zadnjih letih konfliktov ni več, saj večina spoštuje razlike. Zavedamo se namreč, da bi bil boj sindikata proti sindikatu zgolj v prid delodajalcem in politikom." Kljub nesporni vlogi "liderja" sindikalnega boja se v stališča drugih sindikatov ne želi spuščati. "Nikoli se ne bi spravil v položaj, da bi podučeval in od zgoraj grajal poglede ali dejanja drugih sindikatov. Čeprav so nas pred desetimi ali petnajstimi leti drugi sindikati napadali, pa sam nikoli nisem napadal drugih. To bi bilo najslabše za delavstvo," opozarja.

Bolj neposredno o nasprotjih med sindikati govori Doro Hvalica. "Nasprotja med sindikati so najbolj izrazita in najbolj zavirajoča v javnem sektorju, kjer nenehno prihaja do večjih ali manjših konfliktov med konfederacijo na čelu s SVIZ in drugimi, večinoma manjšimi sindikati." Po njegovem so nasprotja posledica različnih interesov članstva v posameznih sindikatih, "osebnostnih ambicij liderjev" in zgodovinskega razvoja. "SVIZ je bil v preteklosti zaradi svoje številnosti v pogajanjih uspešnejši od drugih sindikatov, kar je privedlo do njegove osamosvojitve in kasneje ustanovitve konfederacije."

Njen šef Štrukelj ugotavlja, da so v preteklosti slovensko sindikalno sceno obvladovali sindikati zasebnega sektorja. "Ker v SVIZ nismo mogli enakopravno sodelovati na sejah ekonomsko-socialnega sveta, smo leta 2006 ustanovili Konfederacijo sindikatov javnega sektorja. Ob ustanovitvi sem vztrajal, da se lahko vanjo vključijo le sindikati dejavnosti, ki so najbolj množični, ne pa tudi sindikati poklicev, ki v temelju delujejo nepovezovalno in na račun drugih." V različnih interesih sindikatov dejavnosti in poklicev vidi tudi bistvo sporov med sindikati javnega sektorja, ki so se že ob stavki leta 2010 razcepili na dve pogajalski skupini. Absurdno je, da so lahko sindikati, ki imajo zgolj po sto članov, pri podpisovanju kolektivnih pogodb enakovredni sindikatom s 40.000 člani. "To je slabo, saj omogoča vladi, da vsakič oblikuje takšno večino, ki ji bolj ustreza," opozarja Štrukelj. Naj spomnimo, da je nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant za sprejem plačne reforme izkoristil "večino sindikatov", njegova naslednica Irma Pavlinič Krebs pa je za zamrznitev izplačila zadnjih dveh četrtin za odpravo plačnih nesorazmerij ob pomoči konfederacije uporabila "večino članstva".

Politična nasprotja

Hvalica je iskren, ko pove, da je celotno sindikalno gibanje "prežeto s politiko v ideološkem in pripadnostnem smislu, pa čeprav želijo sindikati to skriti". Večina sindikatov je blizu levici, zlasti ZSSS z Dušanom Semoličem, nekdanjim funkcionarjem Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), in KSJS na čelu s Štrukljem, ki je bivši zet Milana Kučana. Štrukelj pa na levi pol poleg ZSSS prišteva še KS90, medtem ko se mu zdi, da je znotraj njihove konfederacije več raznolikosti.

Zadnja dejanja nekaterih sindikatov (Alternativa in Solidarnost sta v nasprotju z drugimi centralami podpisala izhodišča socialnega sporazuma in skupaj s sindikatom zdravstva Fides kritizirala sredino stavko) dajejo slutiti, da v slovenskem sindikalnem gibanju obstaja tudi desni pol. Po Štrukljevem mnenju so razlogi za pripadnost Alternative in Solidarnosti politični desnici zgodovinski. "Gre za nekdanji železničarski sindikat, ki so ga v devetdesetih vodili ljudje, ki so bili hkrati politični funkcionarji SDS." Čeprav je po njegovi oceni s SDS povezan tudi opazen del članstva Fidesa, pa naj bi šlo v njihovem primeru predvsem za interese. "Fides je daleč najbolj egoističen sindikat, ki ne razume ničesar razen položaja zdravnikov," pravi Štrukelj. Enakega mnenja je Hvalica. "Fides je strogo interesni sindikat, ki želi dobiti elitni položaj in se izvzeti iz sindikalnega gibanja. Njegovi člani se vidijo kot posebna kasta," meni Hvalica.

Glede politične pripadnosti je najbolj skrivnosten predsednik Pergama Posedi, ki namigovanja, da je blizu desnici, odločno zavrača. Njegove izjave begajo tudi Štruklja. "Posedi daje različne signale. Včasih se zdi blizu SDS, včasih pa deluje povsem anarhistično," pravi Štrukelj.

Usihanje članstva

Dejavnost sindikatov se je v zadnjem času radikalizirala, kar Doro Hvalica povezuje s krizo, kritikami iz dela javnosti, pa tudi z vprašanji prihodnosti sindikatov: "Slovenski sindikati smo v nenavadnem položaju. Že dvajset let ne opravljamo svoje funkcije - da bi se borili za boljše, večje, višje. Že dvajset let se borimo le za to, da bomo čim manj popustili ali zgubili." Priznava sicer, da so bile kritike zaposlenih in javnosti do aktivnosti sindikatov v Vegradu, Muri, Gorenju itn. delno upravičene zaradi neaktivnosti in "premajhne čuječnosti" sindikatov v svojem okolju, moti pa ga, da se nekateri znašajo nad sindikati kar povprek. "Nas si upajo napadati, političnih veljakov pa ne, ker je to pač težje," je ogorčen Hvalica.

Z odnosom do sindikatov je povezano tudi usihanje članstva, ki je sicer značilno tudi drugod po Evropi, in to tako v sindikalnih kot delodajalskih združenjih. Če je bilo ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja v sindikate v Sloveniji včlanjenih skoraj 100 odstotkov zaposlenih, jih je po zadnjih ocenah le še okoli 20 odstotkov. Po Hvaličevih besedah je za sindikate uspeh že, če imajo v posameznih dejavnostih vsaj 40 do 50 odstotkov članstva. "V nekaterih dejavnostih, na primer v gradbeništvu in tekstilni industriji, je članstvo padlo daleč pod to mejo, v nekaterih drugih pa so podatki relativno ugodni. V Glosi na primer se je krivulja v zadnjem času obrnila navzgor, tako da imamo več kot 70 odstotkov članstva, vendar pa smo na žalost izjema," trdi Hvalica. Vzrok za usihanje članstva vidi v tem, da so sindikati "potisnjeni v položaj nemoči". "Za sistem, ki ga je uveljavila Evropa in ki na videz podpira socialni dialog, je v bistvu socialni dialog le dekoracija in ventil za vzdrževanje socialnega miru," ocenjuje Hvalica.

Lidija Jerkič navaja, da se je njihovo članstvo v času krize zmanjšalo za 8 odstotkov, z 38.000 na 35.000 članov, kar pomeni približno 40 odstotkov članstva v dejavnosti. "Glede na to, da se je število zaposlenih v panogi zaradi stečajev podjetij zmanjšalo za 25 odstotkov, lahko rečem, da smo jo še relativno poceni odnesli." Ob tem dodaja, da je bil upad članstva največji v času konjunkture med letoma 2004 in 2008. "Očitno so bili ljudje s stanjem zadovoljni in so si rekli, saj sindikatov sploh ne potrebujemo," komentira presenetljivi podatek Jerkičeva.

Trenutno se v SKEI ukvarjajo s projektom pridobivanja novega članstva, med drugim z ugodnostmi za člane. "Največje težave imamo s pridobivanjem članstva iz višjega in srednjega razreda. Prvi so večinoma na vodilnih mestih in nimajo kakšnih posebnih simpatij do sindikatov, za srednji razred pa očitno nismo dovolj zanimivi pri popustih, ki jih omogočamo. Žal nimamo javnih hiš in popustov nanje, sicer bi po mojem imeli polno članstvo," pravi nekoliko v šali Jerkičeva.

Med ukrepi za povečanje članstva so v SKEI poskusili tudi z drugačno obravnavo članov od nečlanov, na primer pri regresu, kar pa je sodišče na drugi stopnji zavrnilo, češ da bi šlo za diskriminacijo. V pogovoru z bivšim ministrom za delo Ivanom Svetlikom sta, kot pravi, preverjala tudi možnost, da bi kolektivne pogodbe sicer veljale za vse, a da bi bile iztožljive le za člane sindikata.

Po Posedijevih besedah se število članov v Pergamu ne znižuje. "Upad članstva v tiskarski in grafični dejavnosti kompenziramo z ustanavljanjem novih sindikatov javnega sektorja, pred kratkim na primer sindikata visokega šolstva," pravi. Točnega števila članov Posedi menda ne pozna, glede na razpoložljive podatke pa meni, da se giblje med 40.000 in 70.000.