Slovenci bodo ugasnili luč

Naš premier je Avstralcem kresnil takšno kepo okrog ušes, da se jim bo še celo leto meglilo pred očmi. Vidi se, da je na obramboslovju pridno poslušal predavanja o taktiki, strategiji in politični ekonomiji. Zvito je počakal, da je avstralska premierka Gillardova javno naznanila predčasni umik avstralskih rambotov iz Afganistana, ker talibani njihovih vojakov niso sprejeli s cvetjem in celo streljajo nanje. Vedel je naš premier, da bodo tistim v Canberri prej ko slej popustili živci in da jo bodo ucvrli tako kot v Vietnamu in Iraku. Potem pa je slovenskemu ljudstvu in celotnemu svetu sporočil, da Slovenci iz Afganistana ne bomo šli prej, pa četudi bomo doma pasli travo; ker mi nismo Avstralci, ker svoje obveznosti do svetovnega miru jemljemo resno in ker vsaka vojna pogumnim in vztrajnim ponuja priložnosti v miru. Ako bo situacija na terenu tako zahtevala, naše bratske nam ameriške armade ne bomo pustili na cedilu in bomo, če tako rečejo v Pentagonu, tam ostali zadnji, da pometemo črepinje in ugasnemo luč. Skromen, kot je, pa naš premier ni želel bolj elaborirati, kaj za našo državo dolgoročno pomeni biti zanesljiv zaveznik in veliki prijatelj afganistanskega ljudstva. V ozadju je velik gospodarski interes Slovenije, kajti Afganistan je nebrušen poslovni diamant, s katerim je treba splesti tesne poslovne vezi. Naši vojaki pa so predhodnica našega gospodarstva. Afganistanci zagotovo ne bodo pozabili mladih slovenskih fantov, ki za razliko od Američanov niso metali letalskih bomb na svate, ampak so pomagali otrokom varno prečkati cesto, kmetom pospraviti letino, starim mamam pa nesti težke vrečke iz trgovine. Postavili so solidne temelje, da bo poslej naš največji partner Afganistan. Pogledal sem številke dosedanjega gospodarskega sodelovanja s to državo in odkril, da bomo že prihodnje leto z lahkoto dosegli nekajstoodstotno povečanje izvoza v to državo. V dokumentih ministrstva za gospodarstvo in gospodarske zbornice je blagovna menjava z Afganistanom označena s samimi ničlami. 3000 kalašnikovih, ki smo jih pred leti podarili afganistanski armadi, pač ne šteje. Zato bo že ena izvožena krsta pomenila 100-odstotno povečanje izvoza. Tudi žebljev za zabijanje krst bodo potrebovali na tone, kajti ko Slovenci zadnji zapustijo Afganistan, se bo tam razplamtela krasna državljanska vojna z ogromno mrtvimi. Takrat pa se začne gospodarski razcvet naše lesne in železarske industrije. Na svoje bo prišla naša že napol mrtva tekstilna industrija, saj bodo talibani nadzorovali dve tretjini Afganistana, tam pa bodo morale vse ženske znova, pod grožnjo smrtne kazni, nositi čadorje in burke. Toliko tekstila Afganistan niti v sanjah ne more proizvesti. Že zdaj lahko začnemo širiti kapacitete za zdraviliški in bolnišnični turizem, saj bodo Afganistanci v trumah prihajali, da bi pri nas, v prijateljski državi, zdravili vojne rane in travme. Da o transferju orožja ne govorimo, saj smo po tem znani, a ne, gospod premier. V Afganistan bomo preselili proizvodnjo Gorenja, saj bodo tam delali za 65 evrov na mesec in nam bo vsa belotehnična konkurenca z zavistjo gledala v hrbet. Bojazljivi Avstralci, ki so jo ucvrli, pa bodo lahko v Afganistan izvažali samo kenguruje, pa še to samo do takrat, dokler jih mi ne začnemo rediti na Kozjanskem. Vse to pa zato, ker bomo po sklepu vlade Afganistan zapustili zadnji.

Da bi se jim roke posušile

Dandanes poštenemu, delovnemu finančnemu menedžerju živeti ni. Lahko se raztrga, lahko pregori, plebs ga zmerja in pljuva kot v srednjem veku peke, če so jih ujeli goljufati. Se spomnite, kako je rulja rjovela, ko je zvedela, da hočejo pridnega direktorja Royal Bank of Scotland Stephena Hesterja nagraditi z milijonom funtov, ker je banko tako uspešno vodil, da jo je potem reševala država. Pritisk ulice je Hesterja zlomil. Nagradi se je odpovedal, čeprav so ga doma čakali lačni otroci, saj je imel očka samo 1,6 milijona evrov letne plače. In kaj se je pred dnevi zgodilo direktorju Citigroup (banke, ki jo je pred zlomom s 45 milijardami dolarjev rešila država) Vikramu Panditu? Možak je leta 2007 sprejel eno najbolj bednih služb na svetu, reševanje Citigroupa iz gnojnice, v katero se je sam pahnil, za piškavih 241 milijonov dolarjev. To je, denimo, komaj 140 milijonov več od transferja žogobrcarja Ronalda iz Manchester Uniteda v madridski Real. Pandit je povrhu vsega pristal, pozor(!), na plačo en dolar na leto, dobesedno pa so ga prisilili, da bi na koncu leta za svoje garanje vendarle dobil 15 milijonov dolarjev ali dober milijonček na mesec. Skromna nagrada za velik trud in žrtvovanje. Mislim resno. Ali se vam zdi lahka naloga vreči na cesto 4600 zaposlenih, potem ko za medije izjavite, da globoko razumete protestnike gibanja Zasedimo Wall Street, kar je naredil Pandit in ogrel na tisoče src protestnikov v mrzlem Zuccoti parku. Potem je prišel dan glasovanja delničarjev Citigroupa. Samo na svojo rit so mislili. Podlo, krvosesno in bedno so dvignili roke, da se Panditu 15 milijonov ne izplača. Banka je sicer imela 6 milijard dobička, dovolj za bogate nagrade vodilnim, toda vrednost njenih delnic je padla za 44 odstotkov in je malo zmanjkalo za dividende užaljenih delničarjev. Njih pa ne zanima, kako bo zdaj Pandit preživel mesec, ali bo imel za božična darilca, ali bo lahko plačal košnjo treh hektarjev okrog 43 milijonov vredne hiše v Greenwichu. Ne bo, kajti včeraj jo je že prodajal. Moral se bo preseliti v eno izmed enajstih drugih, malce skromnejših domovanj. V takšnih pogojih, sem prepričan, še brezposelni mesar ne bo hotel sprejeti službe direktorja banke.