"Kriv" je ošabni lord Blencathra, ki je kot nekdanji konservativni poslanec David Maclean užival ugodnosti 27 let starega sistema izdatkov. Morali bi ga preimenovati v kajmanskega lorda, saj je uradni lobist Kajmanskih otokov, davčnega paradiža, v katerem številni Britanci skrivajo milijarde pred dacarji. Lord Blencathra je "direktor kajmanskega vladnega urada v Združenem kraljestvu", ki - tako pravi sam - "v imenu kajmanske vlade hrani ministre in državno upravo z nasveti". To ni poslanstvo članov zgornjega doma parlamenta. Tudi lepo ni, ker vlada trdi, da si prizadeva preprečiti pobeg milijard v davčne paradiže. Ni pa protizakonito. Sporno pa je, da iz žepov britanskih davkoplačevalcev za svoje zelo lordske izdatke vzame do 5500 funtov na mesec. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo plačuje njegova pogosta potovanja na Kajmanske otoke. Znano je že, da je za tri zainteresirane poslance, med njimi predsednika v konservativni stranki vplivnega Odbora 1922, organiziral velikonočni obisk Kajmanskih otokov. Njihove stroške so krili britanski davkoplačevalci, sicer potisnjeni v primež vladne varčevalne politike, ki pa še niso pozabili škandala z izdatki, ki ga je leta 2009 razkril Daily Telegraph.

Vrniti so morali 1,1 milijona funtov

Ogorčeni Otočani so takrat govorili o "gnilem parlamentu", eden izmed poslancev je ocenil, da ljudje na poslance gledajo kot na "pasje iztrebke na pločniku". Česa vse niso poslanci in lordi pisali med izdatke! Od obresti na odplačano stanovanjsko posojilo do konjskega gnoja, od televizijskega sprejemnika za skoraj devet tisoč funtov do dveh pokrovov za straniščno školjko v treh letih, od čiščenja jarka okrog graščine do žarnic v bazenu, od 1400 funtov za taksi v enem dnevu do otočka za race na jezercu podeželskega posestva, od hlačnih nogavic in tamponov (poslanec) do porno filmov (poslanka, ki je bila celo notranja ministrica). Večina poslancev je imela tudi očitno povsem enak tek, saj so med stroške vsak mesec pisali maksimalnih 400 funtov za hrano, za katero ni bilo treba prilagati potrdil.

Obseg te dolgoletne kraje, zlorab in molže denarja davkoplačevalcev, ki so jo omogočali površna pravila, netransparentnost in "klubski" odnos do parlamenta, je pokazala preiskava, ki je pokrivala samo štiri leta. Ni šlo samo za nekaj gnilih jabolk. Skoraj 350 poslancev, kar je več kot polovica, je moralo državi vrniti 1,1 milijona funtov. Manjše vsote denarja so morali vrniti tudi vsi trije tedanji strankarski prvaki, Gordon Brown, ki je bil premier, David Cameron in Nick Clegg. Največjo vsoto je morala vrniti laburistična državna sekretarka: 42.458 funtov. Poslanci so najbolj goljufali pri obrestih za stanovanjska posojila za tako imenovani drugi, poslanski dom, do katerega so imeli pravico nelondonski poslanci, pri spreminjanju naslovov prvega in drugega doma, saj so med izdatke pisali opremo za oba, s prodajo drugega doma in nakupom novega, ki ga je bilo prav tako nujno opremiti. Iz tega naslova so morali vrniti 711.000 funtov, za čiščenja več kot 100.000, za vzdrževanje nepremičnin več kot 70.000 in tako naprej. Najdražji poslanec na letni ravni je bil Mohammad Sarwar iz Glasgowa, ki je imel v finančnem letu 2008/2009 za 192.986 funtov izdatkov. V tem letu so bili izdatki parlamenta najvišji v zgodovini: 95 milijonov.

V zaporu jih je končalo samo šest

Pravi čudež je, da je v zaporu končalo samo šest parlamentarcev: štirje poslanci in dva lorda, ki so bili obsojeni na dvanajst do osemnajst mesecev zapora. Odsedeli so samo približno tretjino. Najvišjo kazen je dobil nekdanji laburistični poslanec in državni sekretar Morley, ki je v treh letih med izdatke vpisal več kot 30.000 funtov obresti za odplačano stanovanjsko posojilo. Preostali so bili kaznovani večinoma za lažna potrdila, ki so jih napisali sami. V postopku je samo še baronica Uddin, ki utegne biti največja grešnica. Vrniti je morala že 125.000 funtov, prigoljufala naj bi najmanj 180.000 funtov, ko je imela veliko izdatkov z dvema domova - enim praznim in enim neobstoječim. Na sumu jo tudi imajo, da si je z denarjem britanskih davkoplačevalcev pomagala pri zidavi razkošne vile v Bangladešu, od koder je doma.

Škandal je prinesel veliko čistko med poslanci: skoraj 150 (slaba četrtina) se jih je odpovedalo vnovični kandidaturi na volitvah 2010. Mnogi so sami pustili politiko, mnogim so vnovično kandidaturo preprečila vodstva strank, kar nekaj pa so jih k temu prisilili volilci v njihovih volilnih okrožjih. Večina tistih, ki so kljub spornim izdatkom kandidirali, pa je pogorela na volitvah.

Pet tisoč petsto funtov mesečnih izdatkov kajmanskega lorda morda pomeni, da je tri leta kasneje mogoče uporabiti star pregovor: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj so enake. Ali vsaj to, da bi bilo dobro spet pobrskati po izdatkih parlamentarcev.