Ta kino pa seveda ni ne prvi ne edini, ki ga danes ni več. Kakor tudi ni ne prvi ne edini, ki je ne le "že zgodovina", marveč je bil z zgodovino tudi prežet. V tem pogledu je sicer najbolj značilen primer ljubljanski kino Komuna, ki stoji na mestu, kjer je bil nekoč, še v avstro-ogrskih časih oziroma ob koncu 19. stoletja, hotel Pri Maliču, tam pa je bila leta 1896 v Ljubljani prva predstava potujočega kinematografa; na istem mestu je potem stal kino Ideal, ki so ga v "novi" Jugoslaviji preimenovali v kino Moskva, tega pa - po informbiroju - v kino Komuna. Kino Matica sicer ni imel tako dolge in "burne" zgodovine, toda neka fotografija - in to ne le filmska oziroma tako simulacijska kot v Rdečem boogieju, marveč fotoreporterska - ga vendarle kaže v dobesedno "zgodovinski luči": na pročelju kina Matica visi ogromna Stalinova slika, ki je dobro vidna ne le zaradi svoje velikosti, ampak še bolj zato, ker je osvetljena in žari tako kot peterokraka zvezda na Ljubljanskem gradu.

To fotografijo lahko vidimo na razstavi Kino paradiž, ki so jo pred dnevi odprli v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Že sam naslov ("paradiž" je pač že po definiciji nekaj izgubljenega ali izginulega) izdaja, da razstava prikazuje "nekaj-česar-ni-več". To pa niso samo nekatere ljubljanske kinodvorane, ki so že dolgo zaprte ali je v njih kaj drugega, marveč tudi - če ne predvsem - dolge vrste in včasih tudi prave množice ljudi pred njimi. Tako je bilo pred približno pol stoletja, v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko je samo kino Union, ki je imel okoli tisoč sedežev, napolnilo več kot milijon gledalcev na leto. Gledalci so se v kinu morda res kdaj počutili "kot v raju", toda ko so včasih tudi po cele ure v vrstah čakali pred kinoblagajno, gotovo niso imeli tega občutka. Gneče pred kinom so bile nekoč pač banalnost, ki jo je tako kot povsod po svetu - toda v Sloveniji z nekaj zamude - najprej ogrozila televizija. Ko so sčasoma dokončno izginile, so v "zgodovinskem" ali retrospektivnem pogledu - ali pa tudi z vidika Koloseja - dobile status "kino paradiža". Ampak kakor je bil že biblični paradiž najbrž v kakšni oazi, tako je tudi kino danes samo še neka oaza v kinematografski puščavi, čeprav najbrž ne več rajska.