Pošasti so pravljična bitja za mojega petletnega sinčka, in morda bodo njegovi "pridni vitezi" res premagali vse "hudobneže", vsaj v kontekstu risank in lego iger. Toda prej ali slej se bo tudi on srečal s pošastmi, ki so resnične in zdaj držijo v krempljih njegove starše - in starše njegovih vrstnikov. Pomanjkanje, če ne kar odsotnost temeljnih človeških vrednot; vampirski egoizem gospodarske elite, med katero skoraj že ni več človeka, ki ne bi imel kriminalne preteklosti; splošna vdanost ljudi, kot da ne gre za zgodovinsko goljufijo ampak za nekaj, proti čemur se ni mogoče boriti; načrtno - čeprav perfidno zakamuflirano - siromašenje vseh plasti prebivalstva v interesu še večje blaginje peščice oportunistov - kdaj so nazadnje med nami strašile takšne pošasti? Pred revolucijo? Bognedaj, da bi se morala ponoviti, ampak če se bo, jo bodo spodbudili tisti, ki se je najbolj bojijo in bodo z njo največ ali vse izgubili.
STA
