Medtem ko je Zdene natisnil in distribuiral širok garažni arzenal, je volumen temu zvoku prispeval prav Jim. Razlogi so podobni - prisluhnil je talentom, ki niso imeli denarja, da bi si privoščili prečiščen in predrag ojačevalec znamke Fender Bassman, in iskal alternativo temu razkošju.

V začetku šestdesetih let minulega stoletja je namreč povpraševanje po elektrificirani opremi na Otoku močno zraslo, a preplitki žepi mulcem niso dovoljevali, da bi prebili zidove garaž in sosedom (raz)rahljali živce. Marshall se je odločil, da bo poiskal cenejšo rešitev, in je s šestim prototipom zvaril robustnejši "marshall sound". Ideja tega zvoka je še danes vgrajena v temelje rock & rolla.

Najprej je bila kitara - akustična in sramežljiva je spremljala pastirje, trubadurje, pesnike in kavboje. Po duhu izjemno individualistična je ponudila zatočišče bluesovskim žalostinkam. V širšem, orkestralnem planu je bila njena vloga zminimalizirana na pasivno ždenje v ritem sekciji.

Električna kitara je nastala prav iz potrebe po tej emancipaciji in kitaristi so dolga leta iskali načine, kako svoj inštrument narediti bolj glasen, slišen. Charlie Christian je bil prvi, ki je kitari dal novo identiteto, drugi je bil Jimi "Marshall" Hendrix. Tisti vmesni Marshall je bil Jimiju malodane prerokovan. Nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi se zapisal tudi pri Petu Townshendu, Ericu Claptonu, Jimmyju Pageu, Lemmyju Kilmistru… Ali pri Johnu Entwistlu, ki se je na Marshallov ojačevalec preselil, da je čez viharno bobnanje Keitha Moona sploh slišal svoj band.

Vendar je prav Jimi Hendrix najbolj glasno govoril v imenu novega opremljevalca. Zanj namreč noben zvok ni bil odvečen ali nepomemben ne glede na to, koliko anarhičnih impulzov je bilo v izvedbi. Ves zvočni kaos - šumi, bobnenje, poltoni, odviti ali naviti gumbi - se je v dialogu z Jimijevim domišljijskim talentom zbral v kontekst in sklenil v smisel.

Poleg notnega črtovja in aranžmajev so prav z njim dobili pomembno vlogo ojačevalci 4x12, ki so, postavljeni navpično, postali idealen poligon za konec koncerta - v njih so namreč pogosto končale kitare in zvenenje v dvorani (in v ušesih) je odmevalo še dolgo po tistem, ko so se že prižgali vsi glavni reflektorji.

Ko so pri reviji Mojo najglasnejše (The Who, Swans, MC5, Motörhead, Blue Cheer, Ted Nugent, My Bloody Valentine) nekoč vprašali, zakaj, so dobili tri vrste odgovorov: dobra zabava, nismo se niti zavedali in raziskovanje zvoka. Ali prevedeno - sex, drugs and rock & roll.

Vsako obdobje slavi svoje junake in Jim Marshall je eden od njih. Četudi so naslovnice krasili zvečine uporabniki njegovega izuma, je njegovo ime kmalu postalo sinonim za zvok, ki je postal pomemben člen družbene emancipacije mladih. Njegovi ojačevalci so bili namreč katalizatorji teh sprememb, ki so pospešili procese raziskovanja skrajnih dosegov zvoka.

V glasbi se je tako (z)godil umeten efekt naravnega (tornado, nevihta, potres) zvoka ali pa je poslušalec dobil občutek, da je zašel na pristajalno stezo zelo prometnega letališča. Pisano paleto teh sozvočij so Sonic Youth zbrali na dopolnilnem živem albumu Neila Younga Arc. Učitelj bobnov Jim Marshall se leta 1962 vsekakor ni zavedal, kakšno malo revolucijo bo povzročil s svojimi zvočnimi škatlami.

Kdo ve, ali bi v nasprotnem Lemmy pred leti prejel klic dobrih deset kilometrov oddaljenega soseda, ali lahko malce stišajo zvok na tonski vaji, saj ne more slišati televizorja. Vendar tudi Marshallov ojačevalec ni bil vsemogočen. Še za časa Tita se je večkrat pokadilo iz njega, kar je nekoč kranjski boem, profesor Slapar, ki so ga ob prihodih maršala na Brdo tako in tako preventivno "hospitalizirali", v Delavskem domu pokomentiral s "crko maršal". In to kar nekaj let prej, preden si je izmislico prisvojil dr. Nele Karajlić. Kje je tisto noč profesor prespal, mislim, da ni treba dopisati.