Zbor Ave je leta 1984 ustanovil Andraž Hauptman, vmes jih je eno sezono vodila Branka Potočnik Krajnik, potem ponovno Hauptman, maja lani pa je na povabilo zbora umetniško krmilo prevzela Jerica Gregorc Bukovec - najprej dopisno in ob pomoči dveh asistentov, za božično koncertno turnejo pa je prišla za vedno. Mladi zborovodkinji se odpirajo še druge priložnosti; na povabilo Simfonikov RTV Slovenija pripravlja tamkajšnji radijski zbor za izvedbo dela Janeza Matičiča, poleti pa bo na povabilo skladatelja Damijana Močnika in Zavoda sv. Stanislava projektno vodila Slovenski otroški zbor.

Je Švedska dejansko meka mednarodnega zborovstva?

Ljudje imajo napačno predstavo o tamkajšnji zborovski sceni. Res je zborovstvo na posebnem mestu, saj povsem konkurira orkestrski igri, Švedski radijski zbor je v mednarodni prostor prodrl celo dlje od orkestra. Ampak tudi pri njih je kriza; radijski zbor uživa velik ugled, vendar se nenehno borijo za denar. Ljudje si sami plačujejo, da lahko sodelujejo v zborih, tudi po 100 evrov na termin. Tako razmišljajo in imajo po svoje prav: tudi če greš na trening joge, si ga moraš plačati. Zbor je nek hobi, kjer moraš plačati svojega dirigenta, da potem tudi nekaj dobiš. V Sloveniji zbori še vedno hodijo po turnejah, ne da bi jim bilo treba kar koli prispevati, tudi zato so pogoji dela tukaj boljši. Tega na Švedskem ni, zato tudi nismo toliko potovali. Redkokateri zbor sploh dobi sponzorje, v Stockholmu je to skoraj nemogoče.

Na Švedskem pri pripravi programa vedno vabijo zraven kakšnega popularnega pop umetnika, da sploh pritegnejo obiskovalce, ker je toliko ponudbe. Z zborom smo lahko naredili odličen umetniški spored, a je v dvorani sedelo manj kot petdeset ljudi. Stvari tudi tam gredo v smeri, ki mi niso všeč, kajti še vedno prisegam na konkreten, tehten repertoar.

Švedskemu radijskemu zboru, ki je na vrhu tamkajšnje zborovske piramide, ste celo dirigirali. Pot se vam je odpirala, a ste se raje vrnili domov?

Z radijskim zborom smo sodelovali dvakrat, enkrat pri snemanju, enkrat na koncertu v okviru tekmovanja. Stik mi je omogočila fakulteta, sicer zbor dela samo projektno. Moja odločitev za vrnitev v Slovenijo je bila povsem prava, tu je bivanje prijetno, vidim, da lahko komu pomagam, se veselim drobnih stvari, ki veliko štejejo. Sem družinski človek in potrebujem ob sebi čim več sorodnikov. Veliko mi pomeni, kako Slovenci gledamo na družino. Na Švedskem odraščajo otroci v drugačnem sistemu vrednot, zelo zgodaj gredo od doma. Odločitev za vrnitev je padla pred povabilom zbora Ave.

Kakšen material je Komorni zbor Ave?

Zelo dober: pevci so dobri in hkrati ohranjajo srčnost, ki jo lahko ima samo amaterski zbor. Za zbor so pripravljeni ogromno žrtvovati, tako časa kot denarja. Sestav je ljubiteljski, toda na zelo visoki ravni, zato delamo izjemno hitro. Vsak nov projekt hočejo res dobro naštudirati. Ta motivacija je del zbora, meni jih ni treba prepričevati.

Z njimi želim v prihodnje narediti veliko programa, predvsem zaokroženih projektov, pri tem pa sodelovati z dobrimi glasbeniki. V novembru bomo izvedli zanimiv program skladb, ki so bile napisane v zadnjem času in so jih napisale ženske, v protiutež temu, da glavnino repertoarjev še vedno sestavljajo moški skladatelji. Če jih bo odpel Ave kot uveljavljena blagovna znamka, je potem to naš prispevek k boljšemu odnosu do te glasbe, ki je res dobra.

Nocojšnji program, Francoski skladatelji, ki ga boste izvedli v Slovenski filharmoniji, je izrazito sakralen. Koliko prostora boste sicer namenjali sakralni glasbi in koliko posvetni?

Rekla bi, da bo vsake glasbe ravno polovica. Pri nas se mi zdi, da se glasba prevečkrat povezuje s prostori, kjer se nastopa, v primeru Ave je to po navadi v cerkvah, kjer je sicer izjemna akustika. V cerkvah pa praktično ni koncertov oziroma se izvaja le sakralni program. Ideja za nocojšnji francoski spored je prišla iz sodelovanja našega zbora s Slovenskim komornim zborom, ko so skupaj s filharmoniki nedavno v Cankarjevem domu izvajali Faurejev Requiem. Ker je bil Requiem že naštudiran, sem ga uvrstila na spored, v prvi del koncerta pa sem pripela še Charpentierjev Le Reinement de saint Pierre; gre za nekakšen mini oratorij z veliko zborovskimi solisti. Izvedli bomo še a capella skladbo Poulenca z naslovom Štirje postni moteti ter Eschaichev sodobni In memoriam.

Kaj vam je v profesionalnem smislu najpomembneje, ko stopite pred zbor?

Zame izjemno pomembna je priprava gradiva, nadalje usvojitev besedila in potem umetniški stik s skladateljem skozi partituro.

Kako nekomu povedati, da ni primeren pevec za zbor?

To je zame ena najtežjih stvari v tem poklicu, toda kot zborovodkinja sem odgovorna za zbor kot celoto. Če vidim, da pri nekom nekaj ne funkcionira, sem se s pevcem dolžna pogovoriti. Moram mu natančno povedati, česa ne dela prav in zakaj, seveda na zelo spoštljiv in lep način. Skratka kot vodja moram pokazati na njegove napake in ne nanj kot na človeka. Zraven se potem tudi sama zjočem, kajti dejansko so to po navadi ljudje, ki so pri zboru s srcem in dušo. Če pa iz zbora izločiš nekoga, ker ne hodi na vaje, to seveda lažje izpelješ.