Avtorja zato ni moč uvrstiti v nobeno izmed šol, gibanj in skupin, ki so oblikovale umetnostno dogajanje prve polovice preteklega stoletja, ostal je samosvoj, čeprav so ga zlasti surrealisti večkrat povabili, naj se jim pridruži. Vsekakor pa je njegovo slikarstvo s številnih vidikov vplivalo na likovne prakse pripadnikov surrealizma (in ne obrnjeno, kot so skušali prikazati nekateri interpreti njegovega ustvarjanja).

Temeljita predstavitev

Pregledna razstava Chagallovih del v Madridu, sočasno postavljena v muzeju Thyssen-Bornemisza in v fundaciji Caja Madrid, je najobsežnejša predstavitev tega umetnika v Španiji doslej; poleg številnih pomembnih slik vključuje tudi izbrane skulpture, keramiko, grafike in risbe, eksponate pa je posodilo 20 velikih svetovnih muzejev, od MoMA iz New Yorka do pariškega Centra Georges Pompidou ter seveda niza zasebnih zbiralcev. Glavnina mojstrove produkcije, nastale med letoma 1909 in 1947 v njegovi rodni Rusiji, Franciji in ZDA, je na ogled v muzejskih prostorih na Paseo del Prado, zadnje stvaritve iz let od 1948 do 1985 pa je mogoče videti v le kake četrt ure hoda oddaljenem razstavišču madridske Caje.

Obe postavitvi sta zasnovani hkrati po kronološkem in ikonografskem ključu, upoštevajoč relevantne formalne premene in organsko rast s stopnjevanjem kromatske intenzivnosti. Chagallovo slikarstvo je vsekakor najbolj zaznamovala tradicija judovskega okolja, v katerem je odraščal, s številni obredi in običaji, z zgodbami in legendami, a tudi s preprostimi, materialnimi in duhovnimi vidiki vsakdanjega življenja v rojstnem Vitebsku. S preselitvijo v Pariz se je ta predstavnost v njegovih podobah udejanjala na nostalgičen način, v prepletih sanj in videnj, kjer realnost prestopa v svet imaginarnih predstav, motivi iz bajk in povesti pa sedajo med realne izkušnje. Ker je bil tudi pesnik, je v Franciji zlahka navezal stike z literarnimi krogi, med njegovimi prijatelji so bili, na primer, Apollinaire, Breton, Aragon in Malraux, če naštejemo le nekatere.

Vprašanje poetičnega pa je vztrajno navezoval na prisotnost svetega, kar se je seveda odražalo tudi v njegovih tedanjih likovnih realizacijah, ki so močno odstopale od prevladujočih normativov dobe. Chagallova raba svetlobe in barv je bila precej arbitrarna, povsem podrejena slikarjevim trenutnim občutjem in izpovedni naravnanosti posameznih motivov, ob poudarjeni konturni risbi in kompozicijskih bravurah. Avtor je razmerja med barvo in posameznimi ikonografskimi izhodišči označil kar za "kemijo" in se tega držal tudi, ko je za predloge vzel znane literarne stvaritve, recimo, Gogoljeve Mrtve duše ali La Fontainove Basni. V grafičnih ciklih, nastalih po teh dveh knjigah (pripravil ju je med letoma 1924 in 1927 po naročilu Ambroisa Vollarda, natisnjena pa sta bila leta 1948 oziroma 1952 v ediciji Tériade), si je vzel enako svobodo kot pri bolj osebnih ali sanjskih motivih, izpostavil je predvsem satirično noto pri ruskem in slikovito metaforiko pri francoskem pisatelju.

Od Biblije do cvetlic

Isti založnik mu je naročil tudi ilustracije za grafično izdajo Biblije, v pripravah na projekt je Chagall leta 1931 odpotoval v Palestino, da bi si ogledal prizorišča, o katerih govori starozavezno besedilo. Obisk je nanj naredil močan vtis, saj se je pravzaprav vse življenje spraševal o svoji judovski identiteti in njenih koreninah. Sto biblijskih prizorov, ki sestavljajo grafični cikel, odlikujeta izrazna prepričljivost in poetična nadgradnja tematike, tako pogosto obravnavane v zgodovini upodabljajočih umetnosti v razponu od najbolj grobega realizma do prefinjene poduhovljenosti.

Chagallov pozitivni odnos do življenja in zaupanje v človeka prevladujeta v vseh njegovih ustvarjalnih fazah, čeprav je moral tako zaradi svojega rodu kot zaradi svobodomiselnosti skozi bridke osebne preizkušnje, od oktobrske revolucije 1917 in obeh svetovnih vojn do različnih antisemitskih izpadov. Njegovi odzivi na zunanje dogodke so bili čustveni, tako kot pri vseh preostalih temah, ki jih je obravnaval v svoji bogati likovni produkciji. Dejansko je vsako doživetje ponotranjil in mu ne glede na to, kateri medij je uporabil, znal poiskati ustrezen likovni ekvivalent. Ko se je leta 1948 iz ZDA vrnil v Francijo, se je naselil v Provansi, prevzela ga je svetloba juga, nove ustvarjalne pobude pa je odkril v keramiki in kiparstvu. Pri oblikovanju gline se je spet naslonil na ljudsko izročilo, pri risanju je pogosto uporabljal tuš - tudi črna je bila namreč zanj barva, enakovredna vsem ostalim - v kontrapunktu z belo, neporisano površino je tako lahko dosegel še bolj prepričljiv učinek kot osnovo, s katero je potem povezal prvotno zamisel z njeno kompleksno izpeljavo v slikarskih realizacijah.

Zlasti v zadnjih delih se je njegova paleta močno presvetlila, očitno je, da ga je navduševala mediteranska svetloba, ki jo je odkrival ne le v vaseh Vence in Saint Paul, kjer je prebival, temveč tudi med pogostimi izleti v druge kraje vzdolž francoske obale in njenega zaledja. Njeno moč je posebej preizkusil v vitražih, v slikah pa je s cvetličnimi tihožitji razposajeno eksperimentiral z drznimi barvnimi kombinacijami. Poetični naboj njegovih podob z leti pravzaprav ni opešal, lahko bi celo rekli, da je dobil nov zagon in svežino, kar med drugim prepoznamo v litografijah in jedkanicah ter knjižnih ilustracijah, s katerimi je razveseljeval svoje prijatelje literate. Madridska razstava z okoli 150 ključnimi Chagallovimi deli to nesporno potrjuje.