Precej drugačen je njegov zadnji stripovski projekt, grafični roman Italijanska zima (L'inverno d'Italia, 2010), v katerem je Toffolo oživel spomin na slovenske državljane, ki jih je fašistični režim od jeseni 1941 preganjal in zapiral v različna koncentracijska taborišča po Italiji. Za slovensko izdajo je poskrbelo Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, v sozaložništvu z Založbo ZRC, prevod pa je delo dr. Kaje Širok (Muzej novejše zgodovine Slovenije), ki je prispevala tudi obširno spremno besedo. Iz njenega teksta lahko razberemo, da je bilo poleti 1942 v koncentracijskem taborišču Gonars, predvidenem za internacijo ruskih vojakov, okoli 6000 interniranih ujetnikov iz okupiranih ozemelj. Število internirancev je bilo že takrat dvakrat večje od zmogljivosti taborišča, med ujetniki pa je bilo tudi ogromno otrok, saj praksa zapiranja otrok v Gonarsu ni bila nobena posebnost. Kot je zapisala dr. Kaja Širok, nimamo natančnega števila vseh interniranih otrok. "Veliko pomoč pri analiziranju in razumevanju takratnega katastrofalnega stanja ter nehumanih razmer, v katerih so ti otroci obstajali (beseda živeli je neumestna), pa ponujajo otroška pričevanja."

Prav ta pričevanja so navdihnila Toffola, da je odstrl spomin z zamolčanih zgodb in izrisal usodi dveh slovenskih otrok. V Italijanski zimi se je avtor odrekel klasičnemu pristopu k stripovskemu mediju, porisani prostor je skrčil na minimum ter skozi asketsko risbo poustvaril atmosfero groze in trpljenja, s katero se soočata glavna junaka, še ne desetletna Drago in Giudita. Strip ni kronika oziroma reportaža, ampak "refleksija o tragediji deportacije, o etničnem čiščenju, o norem italijanskem načrtu med drugo svetovno vojno", pravi avtor in dodaja, da je preprosto osvetlil zgodovinska dejstva ter jih podal "filtrirana" skozi svojo domišljijo in ljubezen do stripa.

Urednik slovenske izdaje Igor Prassel pa je poudaril tudi dejstvo, da je ta strip "eden redkih poskusov italijanskega opravičila za dogodke iz polpretekle zgodovine in obenem kaže, da lahko stripovska oblika še kako dobro spregovori o resnih in bolečih zgodovinskih temah".

Idejo za strip Italijanska zima je dal nekdanji župan občine Gonars Ivana Cignole, ki je že dolga leta dejaven zagovornik ohranjanja spomina na tragedijo fašizma. Kaj vas je napeljalo, da ste sprejeli njegovo pobudo?

Predvsem moje presenečenje in sram, ko sem odkril, kaj so Italijani počeli med drugo svetovno vojno. Da je Italija okupirala slovensko ozemlje, želela poitalijančiti Slovence in jih zapirala v taborišča, sem izvedel skoraj sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne. Prav ustvarjanje tega stripa in raziskovanje zgodovinskih dejstev sta mi dali priložnost, da sem izvedel, kaj se je dogajalo med vojno, in mi pomagali bolje razumeti težaven odnos med obema narodoma. Obenem pa je strip Italijanska zima tudi moj način upora proti izgubi zgodovinskega spomina, saj si kot umetnik jemljem pravico, da o teh zgodovinskih dejstvih spregovorim in jih priznam.

Kako obširno je bilo vaše raziskovalno delo, preden ste začeli ustvarjati Italijansko zimo?

Za raziskovanje, pregledovanje in prebiranje materiala sem porabil kar precej časa. Izhodišče mojega raziskovanja je bila sicer knjiga zgodovinarke Alessandre Kersevan Un campo di concentramento fascista. Gonars 1942-1943 (2003), prav tako pa mi je bila v veliko pomoč profesorica z Univerze v Bologni Paola Bristot, s katero sem sodeloval že pri nekaterih prejšnjih projektih. Paola je analizirala likovno gradivo, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, ter mi pomagala pri rekonstrukciji okolja, vizualne podobe in zgodovinskih dejstev dotičnega obdobja.

Med preostalimi dokumenti ste v strip vključili tudi pismo, ki ga je Drago Kalčič leta 1944 napisal v partizanski šoli in se začne s stavkoma: "Jaz nimam očeta. Ustrelili so ga Italijani."

Omenjeno pismo in tudi preostale dokumente sem v strip vključil zato, ker podajo zgodovinski kontekst, v katerega sta umeščena junaka zgodbe. Po eni strani sem s temi dokumenti na pristen način poustvaril zgodbo otrok in njuno tragedijo, po drugi strani pa so mi prav ti dokumenti - ki sami po sebi veliko povedo - dali možnost, da sem se kot avtor lahko osredotočil na bolj poetične elemente zgodbe. Tako je ta drugi del zgodbe, kot so na primer nočne more, vedenjski vzorci, ki sta jih otroka prevzela od odraslih, njuno upanje in igre, tisti del zgodbe, ki je nastal kot plod moje domišljije.

Osrednja junaka ste osnovali po resničnih osebah. Zakaj ste se odločili prav za Draga Kalčiča in Giudito Miklavec?

Že v izhodišču sem vedel, da se želim osredotočiti na dva junaka, in skozi raziskovanje zgodovinskih dokumentov sem se odločil, da bosta junaka otroka. Eden je iz mesta, drugi s podeželja, njuni različni ozadji in značaja pa sta mi pomagala pri snovanju dialogov. Ko sem se odločil ta dva otroka tudi poimenovati, sem začel pregledovati tisti grozljivi seznam interniranih otrok - ki sem ga nato vključil v strip - in na njem našel tudi imeni Draga Kalčiča in Giudite Miklavec.

Italijanska zima je kot grafični roman oziroma strip precej specifičen, saj ste uporabili zelo malo tipično stripovskih elementov. Zakaj ste se odločili za tovrsten, skorajda minimalističen pristop?

Z načinom pripovedi, ki sem ga izbral za tokratni strip, sem želel ustvariti nekaj drugačnega od mojega siceršnjega dela. Obenem pa nisem želel ustvariti rekonstrukcije samo določenega trpljenja, ampak sem želel evocirati univerzalno tragedijo, ki na žalost ni omejena samo na določen kraj ali zgodovinsko obdobje. Iz tega razloga sem strip posvetil Romom, ki jih danes preganjajo v večini evropskih držav.

Risba v stripu je stilizirana, mestoma skorajda asketska. Kaj vas je navdihnilo v vizualnem smislu?

To stilizirano risbo sem ustvaril posebej za ta strip, in preden sem našel tisto sintezo linij, ki se mi je zdela prava, sem moral likovno zasnovo večkrat popraviti. V risbi sem se znebil vsega odvečnega, vse dekoracije, in tako so v prvem planu samo gola čustva. Namesto obrazov otrok sem želel ustvariti masko, ki lahko s skorajda gledališko teatralnostjo izrazi vse naenkrat, in prav zaradi tega vidim Italijansko zimo kot mojo stripovsko poezijo.

Navdih za tovrstno risbo sem našel tudi v delih interniranih umetnikov, ki so zapustili obsežen opus likovnih del (hrani ga Muzej novejše zgodovine Slovenije, op.p.). Njihova dela pričajo o trpljenju in grozotah v taborišču, še posebej pa me je pritegnilo delo Nikolaja Pirnata, ki je bil leta 1942 interniran v taborišču Gonars.

Kako je bil strip sprejet v Italiji? Kakšni so bili odzivi bralcev in kritikov?

Bralci, ki tudi sicer sledijo mojemu delu, so strip dobro sprejeli, prav tako so o stripu poročale pomembne literarne oziroma kulturne radijske in televizijske oddaje. V času, ko je strip izšel v Italiji, pa je bilo veliko zanimanja tudi s strani slovenskih medijev.