Slednja kljub temu, da nosi že dvajset križev, še vedno drži rekord po številu stavkajočih in ga bo najverjetneje zadržala tudi po prihodnji sredi. Takrat je namreč po ocenah Zveze svobodnih sindikatov stavkalo od 60 do 70 odstotkov vseh zaposlenih oziroma 400 tisoč delavcev. Dve uri, kolikor je trajala stavka, so stali stroji v večini industrijskih obratov, zaprte so bile trgovine in gostilne, prevozniki so ponekod postavljali cestne blokade s transparenti, ki so opozarjali na šibek položaj delavcev, del Slovenije pa je ostal celo brez elektrike.

A rezultati so po mnenju Zveze svobodnih sindikatov Slovenije odtehtali vse nevšečnosti, saj je vlada prisluhnila stavkajočim in odpravila zakon o zamrznitvi plač. Ključno sporočilo stavke, namenjeno oblastem in delodajalcem, je bilo, da je pri reševanju težav nujno potreben socialni dialog, so ob dvajseti obletnici prve stavke poudarili pri Zvezi svobodnih sindikatov.

Kako učinkovito je bilo sporočilo prve stavke, je sicer težko oceniti, nedvomno pa se je z njo odprla pandorina skrinjica, saj so v devetdesetih letih stavke v tem ali onem podjetju potekale tako rekoč vsak dan. S prvim valom propadanja velikih podjetij v Sloveniji so se namreč množile tudi stavke delavcev, ki zaradi likvidnostnih težav podjetja niso prejeli plač. Bolj kot množičnost je te stavke zaznamovalo njihovo trajanje, ki se je v nekaterih primerih zavleklo tudi v več tednov. Tako so leta 1999 v bohinjski klavnici Gozdarsko-kmetijske zbornice delavci stavkali nepretrgoma dva meseca in 23 dni, časovni rekord pa sicer pripada stavki v podjetju Šipad Commerce, ki je trajala kar 112 dni.

Napetosti med delavci in delodajalci so v devetdesetih še drugič dosegle vrhunec 24. oktobra 1996, ko so zaradi odstopa delodajalcev od splošne kolektivne pogodbe sindikati vnovič poskrbeli za množično stavko. Takrat je v 3718 podjetjih delo za dve uri prekinilo 209.511 delavcev, skupaj z ostalimi, ki so se jim solidarnostno pridružili, pa se je številka povzpela kar na 250 tisoč stavkajočih in tako se je ta stavka v zgodovino zapisala kot druga najobsežnejša v samostojni Sloveniji.

V novem tisočletju stavke nikakor niso zamrle, vendar množičnosti prve in druge splošne stavke niso več dosegale. Nadomestile so jih stavke po posameznih panogah. Preteklo desetletje so tako zaznamovale stavke avtoprevoznikov, kontrolorjev leta, zdravnikov, medicinskih sester, policistov, novinarjev, kmetov ter drugih delavcev po različnih panogah. Od teh protestov so se po številčnosti kot največji pokazali protesti delavcev v kovinski in elektro industriji. Leta 2002 jih je tako stavkalo 20 tisoč, leta 2009, ko je gospodarska kriza že pokazala svoje zobe, pa 30 tisoč. Obakrat so zahtevali višje plače, vendar so ob drugi stavki naleteli tudi na ostre kritike delodajalcev, ki so jih opozarjali, da so zahteve glede na posledice krize v kovinski industriji nerealne.

Po številu stavkajočih sta se v minulem desetletju najbolje odrezali stavka industrijskih delavcev februarja 2004 in stavka delavcev v zasebnem sektorju marca 2008. V prvi stavki se je za ureditev panožnih kolektivnih pogodb, s katerimi bi zvišali plače industrijskim delavcem, zavzelo 119 tisoč stavkajočih in za eno uro prekinilo delo. Marca 2008 pa so delavci v zasebnem sektorju zahtevali, da se v panožne kolektivne pogodbe vključi usklajevanje plač z inflacijo in določijo merila za uskladitev plač s produktivnostjo.

Le pol leta zatem je nastopila gospodarska kriza...

V času krize so za najštevilčnejšo stavko prvič poskrbeli javni uslužbenci, ki jih je razburila napovedana zamrznitev plač v javnem sektorju. Konec septembra 2010 so začeli stavko, v kateri so svoje delo omejili zgolj na tisto, kar jim določa zakon. Po podatkih sindikatov naj bi se najobsežnejše stavke javnih uslužbencev udeležilo 80 tisoč stavkajočih. Med stavko so sicer vseskozi potekala pogajanja z vlado, dokler se ni sindikatom uspelo z vlado uskladiti do te mere, da so stavko zamrznili. A nova napoved varčevalnih ukrepov bo, sodeč po napovedih, že v sredo poskrbela za novo poglavje v tej zgodbi.