Karunovi so znana družina z Milj in Visokega pri Kranju. Karun se je imenovala ena prvih fotokopirnic in zasebnih trgovinic s pisarniško opremo, zato Antona Karuna z Visokega ni bilo težko najti. Od tu naprej pa je zgodba o Franceljnu, ki ga je menda rešil liter žganja, in mali Manci prav tako filmska kot tista z Leonardom DiCapriom in Kate Winslet v glavnih vlogah.

100 let titanske nesreče: Nepotopljivi

"Ljubezenska zgodba filma me ni toliko ganila kot prizori potapljanja. Ne vem, ali je filmska zgodba resnična. Naša o Karunovem Franceljnu in njegovi Manci pa je. Povedala vam bom, kar sem slišala od Mance, njej pa je o tem povedal oče. Drugega ne vem," je zgodbo začela pripovedovati Ana Juvan, ki se je leta 1962 priženila v Milje na domačijo Karunovih. Oženila je danes že pokojnega Mančinega sina Marjana, s katerim sta imela osem otrok.

Titanik po Titaniku

Zgodba se med govorci v podrobnostih sicer nekoliko razlikuje, takole jo pripoveduje Anton Karun, čigar stari oče je bil brat preživelega Franca Karuna. "V družini je bilo 14 otrok in nič čudnega, če so za boljšim življenjem šli v Ameriko. Kot sem uspel izvedeti, se je Franc stepel v gostilni nekoga je tako pretepel, da bi moral plačati toliko kazni in odškodnine, da bi prišel na kant. Zato je šel prvič v Ameriko. Potem se je vrnil po družino, a je Manco pustil doma. Ponjo je prišel leta 1912, ko je bila stara pet let. Najprej sta z vlakom potovala do Francije, od tod naprej pa s Titanikom. Manca je bila moja 'ta mala teta' in sem jo dobro poznal, a o nesreči Titanika doma niso radi govorili. Ne vem, zakaj. Po mojem je bilo malce strahu, ker je oče Franc kot moški preživel. Kar se pravzaprav ne bi smelo zgoditi, saj so reševali le ženske in otroke. Kakorkoli že, ena zgodba govori o tem, da se je Manca tako trdno oklenila očeta, da so morali rešiti oba. Druga zgodba je bolj verjetna. Franc je imel s seboj kar nekaj domačega žganja. Pod palubo pa je prihajal neki mornar in Franc mu je rad dal kakšno šilce žganja. Ko je prišlo najhujše, se je mornar spomnil na Franca in mu pomagal, da si je rešil življenje. Siguren sem, da ga je rešil," se pripovedi prednikov spominja Anton Karun.

"Nad človekom je natura, nad naturo je Bog"

Nekoliko jo dopolnjuje Ana Juvan. "Ko je Franc prvič prišel nazaj domov, je v Ameriko odpeljal ženo in štiri otroke, najmlajša Manca pa je imela komaj nekaj mesecev in so jo pustili pri teti. Ko je bila stara pet let, je prišel ponjo." In kako je bilo z mornarjem in šnopcem? "Moja tašča Manca se z mano o tem ni veliko menila. Razgovorila se je le, ko je bil na obisku njen bratranec, se pravi sin Janeza Markuna z Bele, ki je šel na pot skupaj s Francem in Manco. Da bi zaslužil v Ameriki in rešil zadolženo kmetijo. Takrat sem zgodbo tudi jaz poslušala. Francelj je imel v Ameriki nekakšen penzion, znal je postreči tudi dvesto ljudem. Na to pot z Manco je vzel tudi precej živeža in kar nekaj žganja, da bi ga prodal gostom v Ameriki. Pa tudi novo harmoniko. Še prej je šel na Brezje, doma pa prižgal svečo in domačim naročil, naj luč gori toliko časa, dokler ne pride v Ameriko. Na ladji je kabine pospravljal neki mornar in s Francem sta postala prijatelja tudi zavoljo žganja. Tiste usodne noči ga je mornar prišel zbudit, klical je: Kranjec, ladja se potaplja!" je zgodbo po filmsko napela Ana Juvan. Prepričana je, da je oba, Franca in Manco, že ta klic rešil, saj je podpalubje že zalivala voda, tako da so žimnice kar plavale. Manca se je oklenila očeta, a jo je ta le oddal v varstvo prav temu mornarju. Druge je zgrabila panika. Janez Markun in Franc Karun sta dobila jopiče, Franc pa je Janezu dejal: "Janez, napijva se ga. Gotova smrt naju čaka, tako bo vsaj nekoliko lepša." Potem je Franc skočil v vodo in zaklical Janezu, naj mu sledi. Janezove zadnje besede so bile: "Francelj, jaz ne upam." Francelj je bil že nekoliko opit in morda ga je žganje dvakrat rešilo. Prvič, ker je z njim navezal stike z mornarjem, in drugič, ker ga je grelo v mrzli vodi. Ana Juvan pripoveduje: "Dve uri je oča plaval po morju, nato pa se je oklenil čolna. Sprva so ga z vesli tolkli, češ da je čoln že prepoln. Potem pa ga je prepoznal prav tisti mornar, s katerim sta skupaj žganje pila. Čoln je namreč vozil ta mornar in na čolnu je bila tudi Manca! Tako sta skupaj prišla v bolnišnico na obali."

Pazi, gora! - Naravnost vanjo!

Žena Franca Karuna je kmalu zatem zaradi bolezni umrla. Leto po nesreči Titanika se je na Franca zrušil del penziona, in spet naj bi preživel po čudežu. Pozneje se je vrnil v domači kraj, se še enkrat poročil in imel še nekaj otrok. Umrl je leta 1934, Manca pa je vse do smrti leta 1971 živela v Miljah pri Kranju.