Dva dni kasneje je iz nekdanjega priljubljenega fast fooda nasproti gimnazije na koncu ulice kamion odpeljal hladilnike, vitrine in električne pečice, novi lastnik pa je prostor ves prebarval v belo, na sredo postavil mizo in stol, na mizo precizno elektronsko tehtnico, na stol lepotico z dolgimi svetlimi lasmi, izložbo pa prelepil z ogromnimi rdečimi plakati z debelim napisom "Odkup zlata - daleč najboljše cene v mestu".

V samo dveh dneh so v moji ulici odprli dve konkurenčni trgovini za odkup zlatega nakita, čeprav imamo v četrti že štiri ali pet takšnih "odkupnih postaj". Čez noč se drug za drugim zapirajo male obrtne delavnice, galerije, trafike in servisi za popravilo ključev, da bi zjutraj vzniknili prelepljeni z debelimi kričečimi rumenimi in rdečimi napisi "Odkup zlata in srebra - najboljše cene v mestu".

Navsezgodaj zjutraj - na skrivaj, da jih ne bi videli sosedje - vanje vstopajo osramočene gospodinje in ponižani upokojenci in za nekaj deset evrov razprodajajo družinsko premoženje, dedkovo zlato uro, materine uhane in babičin srebrni jedilni pribor, vse svoje družinske spomine torej, vse, kar jim je na koncu pravzaprav še ostalo.

Kot kaže, v četrti kmalu ne bo ničesar več razen lokalov za odkup zlata. Kamioni bodo izpraznili vsa pritličja v četrti, mrhovinarji pa bodo v naslednjih mesecih, ali kolikor že potrebujejo, izpraznili vse predale tukajšnjih upokojencev in gospodinj.

Ni natančnejšega merila za globino dna, ki ga je dosegla družba, od poplave lokalov za odkup zlatega nakita. Dno pa je izmerjeno na šesto decimalko: odkupnih postaj družinskih spominov ne odpirajo samo tam, kjer so bili prej servisi za popravilo televizorjev, šiviljstva in druge izumirajoče obrti, ampak, kot vidimo, celo namesto kafičev in gimnazijskih fast foodov, v času hude gospodarske krize ene najbolj propulzivnih gospodarskih vej: najstniške lakote in žeje.

Prav v teh dneh, ko sta mrhovinarja v moji ulici odpirala grda rumeno-rdeča lokala za odkup zlatega nakita, je tisoč kilometrov severozahodneje, v švicarskem okrožju Medel v kantonu Graubünden, idilični zeleni dolini ob vznožju zasneženih alpskih vrhov iz reklam za milko, potekal nenavaden referendum. Prebivalci nekaj medelskih vasi, vsega skupaj okoli štiristo, so glasovali o poslovnem predlogu kanadske družbe NV Gold iz Vancouvra, ki je pod borovimi gozdovi v njihovi dolini odkrila ogromna nahajališča zlata.

Na podlagi geoloških raziskav so kanadski inženirji ugotovili, da medelski kamen vsebuje celo deset gramov zlata na tono, kar je dvakrat več, kot je potrebno za ekonomsko upravičenost projekta. Nahajališč, kakršno je to, ni veliko, v Evropi vsega skupaj dva, morda trije: po grobih ocenah bi lahko v dolini Medel izkopali do osemsto tisoč unč zlata na leto, kar bi bil posel, vreden več kot milijardo dolarjev, od česar bi vsaj petdeset milijonov dolarjev kapnilo v žepe švicarskih kmetov.

Takšne ponudbe se ne zavrača, sploh če vemo, da gospodarska kriza ni zaobšla niti te pravljične švicarske doline daleč od privlačnih smučišč in zimskih središč, iz katere zaradi pomanjkanja dela vse več mladih odhaja v mesta - pa vendar so prebivalci medelskih vasi na referendumu z ogromno, osemdesetodstotno večino Kanadčanom rekli "Ne".

Pojasnilo preprostih švicarskih kmetov je osupljivo: gradnja rudnika, cest, obratov in druge infrastrukture ter izkopavanje milijonov kubičnih metrov zemlje in kamnin bi načela nedotaknjen stoletni borov gozd, skazila bi zeleno dolino in zasvinjala reke, za geologi in inženirji bi prišlo še na tisoče tujcev, rudarjev, cestarjev, barmanov, kurb in kockarjev, ki bi nepovratno uničili mir, v katerem so odrasli, in kulturo, ki ji pripadajo; ni namreč nepomembno dejstvo, da gre za majhno skupnost, ki govori rumanč, retoromanski jezik, ki je ostal še iz časov rimskih osvajalcev izpred dva tisoč let. Njihov odpor do tujcev ni tista švicarska ksenofobija, ki je nedavno na referendumu zavrnila džamije; njihova "ksenofobija" je tista, s katero bi ameriški Indijanci zavrnili pisane steklene bisere evropskih kolonizatorjev, če bi le vedeli to, kar danes vedo medelski kmetje.

Zgodba o trmastih kmetih iz doline Medel - ali Lucmagn, kot ji pravijo v rumanču - danes, v času, ko ima prav vse svojo ceno, od posameznikove intime do babičinih uhanov, zveni kot pravljica. Kakor v tistih reklamah za milko, v katerih na deviško zelenih jasah postavajo vijolične krave, ki učijo ljudi kazati svoja čustva, v živalskih manufakturah mali svizci zavijajo čokolade, neki nenavadni kmetje pa mirno živijo na tonah zlata in pohlepnim inženirjem nočejo prodati svojega stoletnega, skromnega miru.

Švicarski kmetje, ki so gladko zavrnili mrhovinarje, ki so se v njihovi idilični dolini namenili odpreti grdi rumeni lokal za odkup zlata, vedo tisto, kar smo mi že zdavnaj pozabili: so stvari, ki nimajo cene. Mi pa vemo to, česar oni ne vedo: vemo, kako se pravljica o kmetih v dolini Medel konča. Na koncu zgodbe so izumrli tako oni kot nenavaden jezik, ki ga govorijo, njihovi vnuki pa so prišli v grdi rumeni lokal v dolini z osemsto tisoč unčami družinskega zlata. In potem jim je svizec izplačal petdeset milijonov dolarjev.

To bo morda, po naših merilih, celo pravljica s srečnim koncem.

Pa vendar - ne pozabite - s koncem.