Značilnost dosedanjega postavljanja prvih mož državnega sveta je bila tudi, da na vodilno mesto praviloma niso prišle široko prepoznavne osebe (pogosto so bili njihovi protikandidati precej bolj uveljavljeni, a očitno najmočnejšim strankam manj ljubi) in da kakšnega vidnejšega pečata niso pustili.

Nedvomno je bil najbolj znan in glede na svojo izobrazbo ter dotedanjo poklicno pot za vodenje državnega sveta najbolj usposobljen njegov prvi predsednik dr. Ivan Kristan, pred tem rektor ljubljanske univerze in sodnik zveznega ustavnega sodišča. Kot se spominjajo nekateri naši sogovorniki, se tuji politiki nanj niso obračali zgolj kot na predsednika državnega sveta, temveč pogosto s precej širšimi vprašanji o slovenski ter jugoslovanski zgodovini in o takratnih aktualnih dogajanjih. Kristan je bil na čelo državnega sveta izvoljen kot kandidat LDS, vendar pa med pomembnejše sodelavce takratnega predsednika stranke dr. Janeza Drnovška nikoli ni sodil. Je pa njegova izvolitev tako v opoziciji kot tudi v koaliciji povzročila precej negodovanja, češ da sta ob hkratni postavitvi Hermana Rigelnika na čelo državnega zbora "v rokah ene stranke pristali ključni parlamentarni funkciji".

Kot se spominjajo takratni državni svetniki, je bila Kristanova teza, da je državni svet pomembnejša institucija od predsednika države oziroma da je po pomembnosti takoj za državnim zborom. Uvedel je profesionalizacijo predsedniške funkcije, skupaj s sekretarko Marijo Drofenik (ki je imela že v prvem, še zlasti pa v drugem mandatu državnega sveta številne vajeti trdno v svojih rokah) sta - tudi v škodo državnega zbora - postavila obsežen strokovni aparat. Vse omenjene poteze so dodatno ponazarjale Kristanovo idejo, da bi se državni svet preoblikoval v enakopraven drugi dom parlamenta. Tako je državni svet v tistem času s svojim ravnanjem marsikdaj vznemiril. Tudi na primer z vztrajanjem, da o imuniteti svetnika in direktorja Hita Danila Kovačiča nima kaj odločati, saj se ta nanjo ne sklicuje, kakor tudi, da takšno stališče ni taktika za preprečitev preiskovalnega postopka.

Po ocenah poznavalcev je bil državni svet pod vodstvom Toneta Hrovata najmanj dejaven in celo nekateri njegovi takratni sodelavci se kakšnih prepoznavnih potez v tistem času ne spomnijo. Diplomirani inženir agronomije, dolgoletni ravnatelj novomeške srednje kmetijske šole je na volitvah za predsednika državnega sveta premagal precej bolj odmevnega sociologa in filozofa dr. Veljka Rusa. Tedaj je Hrovat kot veliki dosežek v svojem predhodnem svetniškem mandatu navajal, da so se v njegovi državnosvetniški komisiji med obravnavo zakona o vinu posebej zavzeli za to, da je cviček kot dolenjska posebnost dobil v zakonu posebno mesto. Je pa res, da je mandat umirjenega Dolenjca in člana SLS na čelu svetnikov minil tudi brez večjih afer.

Precej bolj opazen - pogosto tudi zaradi svoje robatosti in burkaštva pri vodenju sej in dajanju izjav - je bil Hrovatov naslednik in strankarski kolega Janez Sušnik. V državni svet je prišel iz gospodarstva: več let je bil predsednik uprave škofjeloškega Alpetoura in nato pomočnik glavnega direktorja družbe Viator Vektor. Tudi njegovo svetniško delo je opazno zaznamoval cviček, le da se je on - v nasprotju s Hrovatom - s svojo izjavo Dolenjcem zameril. Ko so ga televizijske kamere po sprejetju Kebrovega zakona ujele pri ponujanju vina novinarki, je namreč svoje ravnanje opravičil s štirimi plesnivimi steklenicami cvička, ki da so mu ostale v hladilniku in jih občasno ponudi gostom. Sicer pa je Sušnik v svojem mandatu rad potoval in si dal izplačati tudi kakšno polno dnevnico za bivanje v tujini, čeprav so mu vse obroke plačali gostitelji. Prav tako si je - kot na primer ob ogledu Pokala Vitranc - izplačal kakšno domačo dnevnico in si tako povrnil stroške za plačano rundo pijače. Precej odmevna zgodba v njegovem mandatu je bila podelitev imunitete svetniku Adolfu Zupanu, čeprav Zupanovo dejanje ni bilo povezano z delom v državnem svetu oziroma se je zgodilo, še preden je sploh postal svetnik (ustavno sodišče je ta del poslovnika državnega sveta kasneje razveljavilo).

V sedanjem mandatu kot predsednik državnega sveta v prvi vrsti na državnih proslavah sedi Blaž Kavčič, ki je - tako kot Sušnik - v preteklosti bolj opazne sledi kot v politiki pustil v gospodarstvu (opravljal je vodilne funkcije v Iskri Telekomu, Iskri Telematiki in Iskratelu). Kavčič je bil sicer od leta 2000 do 2004 poslanec, a nedvomno eden manj aktivnih in prepoznavnih članov takratne največje poslanske skupine LDS. Bolj vpliven v liberalni demokraciji je bil nekaj časa njegov stric Niko Kavčič, ki velja za starosto slovenskega liberalizma. Sta se pa stric in nečak v času, ko je bila na čelu LDS Katarina Kresal, ujela v kritiki njenega vodenja in v prepoznavanju plenilskih elit. Vendar Blažu Kavčiču, ki je lani kandidiral za predsednika liberalne demokracije, Kresalove ni uspelo premagati, zato je stranko zapustil in se pred volitvami pridružil SMS-Zelenim. Z njegovim prihodom so po besedah predsednika stranke Darka Krajnca dobili tudi kakovostnega kandidata za mandatarja. A SMS-Zeleni niso prišli niti v parlament, Kavčiču pa se torej ni bilo treba preseliti s Šubičeve na Gregorčičevo. Prav Kavčičevo nenehno politično udejstvovanje pa po mnenju svetnikov močno obremenjuje sedanji mandat državnega sveta in mu daje še dodatni strankarski prizvok.