Sledil je celovečerni prvenec Podganar (Ratcatcher, 1999) o mladem fantu, ki odrašča med revščino in pijanstvom v Glasgowu v sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Film vsebuje režiserkino najbolj jedko sliko moškosti v obliki pijanega in občasno nasilnega očeta, ki pijan vse dneve prespi. Ko ga razburjena ženska zbudi, ker je njen sin padel v umazan kanal, ki teče skozi sosesko, skoči iz postelje, reši fantka in s tem postane lokalni junak, nakar odkolovrati domov in nazaj zaspi. Njegov sin, ki ne ve za očetovo dejanje, s prezirom drobi kosmiče po njegovem spečem telesu. Moški, nam govori režiserka, smo zmožni junaških dejanj, ampak le kratkotrajnih, in nikakor nismo sposobni voditi družine. Premislek gledalca, ali se s to tezo strinja ali ne, je eden osnovnih elementov režiserkine vizije.
Mati, ki se bori z občutki krivde
V drugem celovečercu Morvern Callar (2002) družine sploh ni, glavni moški lik pa umre, preden se film sploh začne. Morda prav zaradi tega film deluje nedorečeno. Junakinja Morvern nima družine, s katero - ali proti kateri - bi reagirala, tako da njen lik ostane preveč nedoumljiv, in če nas sploh pritegne, je to zaradi sijajne igre Samanthe Morton. Film ima nekaj odlik, posebej režiserkino zmožnost ustvariti skoraj otipljive prizore, kot je hrupno žuranje razjarjenih mladih angleških turistov v španskem letovišču.
Minilo je skoraj deset let med Morvern Callar in zadnjim filmom, presenetljivim in pretresljivim Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011), v katerem režiserka pripelje svoj prezir nad klasično patriarhalno družino do apokaliptičnega vrhunca. Že prve minute filma nas bombardirajo z zapeljivimi ali odbijajočimi podobami: kamera, ki ustvarja občutek groze, ko se počasi približuje vratom, ki vodijo v vrt neke hiše in pred katerimi valovi zavesa; gosta množica napol golih ljudi, posneta od zgoraj, na festivalu metanja paradižnika La Tomatina v španski Valencii z bogatimi rdečimi barvami in junakinjo, ki jo množica dviga v zrak in potem spusti v lužo paradižnikovega soka; kamera, ki se, kot v filmu groze, kar ta film pravzaprav je, približuje punčki za pultom v kuhinji, ko se ta obrne h kameri in odkrije, da ji manjka eno oko.
Osrednji lik filma je Eva Khatchadourian (kot vedno izvrstna Tilda Swinton), mati, ki se bori z občutki krivde zaradi grozljivega zločina, poboja sošolcev z lokom in puščico, ki ga je zgrešil njen sin in zaradi katerega je ostala osamljena in osovražena v majhnem ameriškem mestu, v katerem živi.
Ramsayjeva ustvari bogat družbeni in psihološki kontekst za svojo zgodbo. Evin mož Franklin (John C. Riley) je tip moškega, ki od svoje žene zahteva, da zapusti tisto, kar ji je v življenju najbolj pomembno, da bi bila mati. Eva, znana pisateljica, intelektualka in svetovna popotnica, ki jo plakat v filmu opiše kot "legendarno pustolovko", pa je tip ženske, ki se mu vda, in v hipu strasti se odloči, da želi biti mati. Šele pozneje uvidi, kakšno napako je storila.
Film v tem pogledu ni vedno subtilen. Ko pride Eva na obisk k sinu v zapor, gre mimo temnopoltega zapornika, ki vpije, medtem ko ga varnostnika poskušata obvladati. Sledi Evin spomin na mučen porod, medtem ko jo zdravnica roti: "Eva, ne upiraj se. Ne upiraj se, Eva."
Kot dojenček Kevin ves čas joče. Kot fantek je bitje čiste trme, kot človeška upodobitev besede "ne". Topoglavega očeta vrti okoli prsta, z materjo pa je v večni psihološki vojni, v kateri ona popušča, on nikoli. Kot najstnik je popolnoma nedosegljiv. Krivca za Kevinovo vedenje lahko poiščemo v votlosti meščanskega življenja ali zahtevah patriarhata ter družine in vloge, v katero ta porine žensko oziroma moškega, ki teh zahtev ne zmoreta izpolniti.
Ampak nič od tega na koncu ne zadostuje popolnoma, tako kot vse vpitje "zakaj?" po masakru v srednji šoli Columbine v ameriški državi Kolorado aprila 1999 nikoli ni dobilo pravega odgovora. Vsa pojasnila - nasilne videoigrice, ustrahovanje s strani sošolcev, nemarnost staršev, razpoložljivost strelnega orožja, domnevna obsesija z nacizmom, vpliv določenih rock skupin, propadanje klasične družine ali splošna nasilnost družbe - so delovala kot drobci odgovora, medtem ko je v središču ostala neka grozljiva praznina.
Tako je tudi v Pogovoriti se morava o Kevinu nekaj, kar zavrača psihološka ali ideološka pojasnila: Ezra Miller v vlogi šestnajstletnega Kevina. Čeden fant z videzom zlobnega padlega angela. Nedoumljiv fant s prezirljivim nasmehom sociopata, ki ga Ramsayjeva snema na način, kot je v filmih groze značilno za vampirja ali mladega Antikrista: njegove prazne oči v velikem planu ali veliki plan njegovih ust, ko zagrize v sočen liči in pojasni staršem, da gre za "priučen okus", kot mladega pokončnega strelca ali čistega narcisa, ki gleda svoj odsev v vodi in ga vbode s prstom, da se zdi, kot bi gledalca zabodel v oko. Kevinovo samozadovoljstvo, njegov obraz kot obraz krutega plemiča, se izmuzne analizi.
Ramsayjeva je briljanten filmar
Ramsayjeva je povedala, da so ji bili žanrski elementi romana Lionel Shriver (psevdonim ameriške pisateljice Margaret Ann Shriver) všeč, zato jih je v filmu ohranila. Gre za žanr grozljivke, horror film. Ključni element tega žanra ni le pošast, ampak tudi junakinja, ki ji nihče ne verjame, tako kot recimo junakinji Rosemaryjinega otroka ali vsem junakinjam, ki trdijo, da je nekaj narobe, moški pa jim blagohotno odgovarjajo, da gre le za njihovo domišljijo. V tem pogledu je bil horror film vedno "ženski žanr", ker so ženske tiste, ki vedo, moški pa tisti, ki jih je treba prepričati. Ko Eva pove možu, da je Kevin kriv za nesrečo, v kateri je mlajša sestra ostala brez očesa, se mož zgraža nad njenimi besedami in ji predlaga obisk psihiatra.
Film vsebuje sekvenco, v kateri fantastično izbruhne v vsakdanjost. Ko se Eva neke noči vozi domov, se znajde med množico otrok v pustnih kostumih, ki so napolnili ulico. Obkrožijo jo zlobni klovni, čarovnice, okostnjaki, zombiji, gorile in punca, oblečena v črno vilo, katere plastična krila prhutajo, ko teče čez cesto. Tipična noč čarovnic v ameriškem mestecu. Evin raztreščeni um podobe pustnega rajanja spremeni v nekaj grozljivega. Hkrati pa ta skrajno skomercializiran praznik zopet dobi svoj stari poganski pomen in videti je, kot da iracionalno in nenaravno preplavljata svet. Ko pride Eva domov, odkrije, da nima slaščic za otroke. Maskirani otroci kriče zahtevajo bombone in udarjajo po vratih in oknih, medtem ko ona prestrašena in sama čepi v temi.
Ramsayjeva je briljanten filmar, ki obvlada tako vizualne kot zvočne pokrajine; nelinearno fragmentacijo časa, ki je že postala filmska šablona, uporablja na izviren in učinkovit način. Eva deluje, kot da je, kot bi rekel ameriški pisatelj Kurt Vonnegut, iztaknjena iz časa. Časovni preskoki so kot sunki, ki Evo delajo še manj gospodarja svojega sveta. Film nas postavi v situacijo, ki se jo da pojasniti kot tragedijo ženske, ki ne zmore tistega, kar družba od nje pričakuje in čemur se sama v bistvu upira, hkrati pa gre za nekaj, česar ni mogoče pojasniti brez ostanka. Na koncu je vprašanje, ali je Kevin socialni problem ali Antikrist, manj pomembno kot razkroj v osrčju družine, ki ga Kevin razkrije.