Na njej slonita tako strategija razvoja Slovenije kot Evropske unije (lizbonska strategija). Takšna strategija pa je smotrna le za tisti del gospodarstva, ki prodaja v tujino (nomadska podjetja, konkurenčna podjetja), medtem ko za razvoj negospodarskih vidikov ni zadostna, celo nasprotno; je vir težav socialnih in okoljskih vidikov blaginje.
Nomadska podjetja ne živijo od lokalnih pogojev in tudi ne vračajo svojih dobičkov nazaj v lokalne skupnosti. Nimajo svojega "doma", niso vezana na lokalni trg, izogibajo se svoji družbeni in okoljski odgovornosti. Prevzemajo obliko modernih plenilcev tako naravnih kot človeških bogastev, saj njihovo delovanje ne temelji na vzajemnosti s skupnostjo, temveč predvsem na izčrpavanju virov v zasledovanju čim večjega dobička. Obenem ne nosijo dolgoročnih negativnih posledic, h katerim prispevajo s svojim delovanjem v lokalnih okoljih. Skupnosti, v katerih delujejo, se pogosto ne znajo zoperstaviti ekonomskim pritiskom, ki jih tovrstna podjetja uveljavljajo, ne znajo zaščititi svojih virov in uveljaviti svojih vitalnih lokalnih interesov.
Uravnavanje prioritet
Glede na razmere v sodobni zahodni družbi in tudi z globalnega vidika postaja vsaj večini jasno, da zasledovanje dobička ne more več biti glavna prioriteta družbenega razvoja, ki so ji podrejeni vsi drugi cilji in delovanja. Morda sta tovrstno hierarhično razporejanje prioritet in podrejenost enemu samemu vodilnemu cilju primerna za pridobitno usmerjen sektor, kjer je primarni cilj maksimiranja dobička nesporen. Vsekakor pa prenos takšnega modela določanja prioritet na celotno delovanje družbe deluje razdiralno in uničujoče, tako za naravo kot za ljudi.
Glede na to, da je zasledovanje dobička postalo cilj sam po sebi, kar je že a priori nesmiselno, je čas, da si postavimo drugačne prioritete, ki bodo presegle ali se vsaj uravnale z do sedaj vodilnim ciljem. Nasploh v javnem upravljanju in družbenih dilemah ni enotnega mnenja, kaj je glavna prioriteta javnih politik. Seveda v tem ni nič čudnega, saj že usklajevanje različnih mnenj posameznikov, posameznic in interesov terja veliko naporov, kaj šele, kadar gre za kompleksne družbene zadeve, ki imajo vpliv na življenja množic. Treba je računati na različne razvrstitve prioritet, kjer se včasih krešejo povsem nasprotujoče si vrednote. V takšnih okoliščinah družbenih prioritet ni mogoče določiti kabinentno, ampak je treba uveljavljati načela razvojnega "soupravljanja", v katerega se enakovredno vključujejo vsi akterji, na katere se odločitve nanašajo (civilna družba, gospodarstvo, lokalne skupnosti...).
Določanje prioritet se nanaša na vprašanje, kako izmed razpoložljivih alternativ izbrati takšno, da rezultat ne bo že v osnovi nesocialen in bo temeljil na pluralnosti razvojnih prizadevanj. Pluralnosti v smislu, da ne maksimira enega primarnega razvojnega cilja, ampak si prizadeva za skladnost doseganja več enako pomembnih vidikov razvoja. V praksi to pomeni tudi, da je treba upoštevati okoliščine posamezne skupnosti, regije. V primeru, da se je nekje pretirano obremenjevalo okolje, bo okoljski razvoj vsaj za neko prehodno obdobje postal vodilna prioriteta. Vedno pa je treba upoštevati dejstvo, da o celovitem družbenem razvoju ne moremo razmišljati, če niso zastopani vsi njegovi glavni vidiki: gospodarski, socialni, okoljski, sem pa bomo prišteli tudi vidik avtonomnosti.
Socialna ekonomija
Podlaga za vzpostavitev drugačnega določanja prioritet z vidikov družbenega razvoja pa je v spremembi naše miselnosti. Prevladujoči gospodarski (neoliberalni) model razvoja je utemeljen za reševanje povsem specifičnega ekonomskega problema relativnega pomanjkanja, ki bi nastopilo, če bi bile dobrine zastonj. Utemeljen je na sledeči predpostavki: če cene ne bi razporejale primanjkujočih virov v najbolj koristne uporabe, bi bila njihova poraba neracionalna in bi posledično čutili še ostrejše pomanjkanje.
Težava je torej že nastopila: razvojni model, ki počiva na predpostavki ekonomske (relativne) redkosti, večno poustvarja redkost in ne more nikoli pripeljati do občutka ekonomskega in družbenega obilja. Po dobrem stoletju, odkar je gospodarska rast v Evropi družbeno primarna, se pritiski za povečanje konkurenčnosti podjetij ne zmanjšujejo, nasprotno, višji so kot kdajkoli prej. Gledano globalno ima ta gospodarski model za posledico, da se del sveta duši v presežkih materialnih dobrin, ki se zametujejo in ogrožajo okolje, drugi del poskuša ujeti razviti svet na enaki razvojni paradigmi, tretji pa se utaplja v odmiranju, revščini in lakoti. Tukaj ne govorimo zgolj o geografski porazdeljenosti bogatih in revnih, temveč tudi o stratifikaciji znotraj držav. Posledica tega, da se svet kot celota utaplja v presežku varčevanja nad realnimi naložbenimi možnostmi, je nestabilnost na finančnih trgih.
Drugače pa je z modelom razvoja, ki je v Sloveniji, vsaj s formalnopravnega stališča, šele v povojih. Gre za model socialnoekonomskega razvoja. Ta alternativni razvojni model je utemeljen na predpostavki relativnega ekonomskega obilja. Obilje kot ekonomski dejavnik ne pomeni razmer, ko so vsi bogati, temveč razmere, ko je ekonomski "problem" v upravljanju relativnih presežkov, ne več relativnih primanjkljajev. Po principu relativnega obilja se denimo upravljajo socialna bogastva. Več ko je med razvojnima partnerjema zaupanja, akumuliranega v preteklih projektih, tem lažje, bolj tvorno in presečno bo njuno sodelovanje v prihodnje.
Socialna bogastva so v osnovi nagnjena k obilju - bolj ko jih uporabljamo, več jih je na voljo. Tako je sama skrb, da se bodo z uporabo potrošila, kot na primer pri materialnem bogastvu, odveč. Kadar govorimo o socialnih bogastvih, je (socialno) potrošništvo kar se da zaželeno. Ta primer obilja je torej povsem nasproten ekonomskemu problemu, ki nastane pri odločanju o porabi materialnih virov blaginje. Med njimi je večina takih, da njihova uporaba za določen namen zahteva odpoved uporabe v drugih primerih. Med njimi so nekateri ključni resursi, na primer les, vsaj počasi obnovljivi, drugi pa niti to ne. Nafto na primer je mogoče uporabiti le enkrat, potem pa je nepovratno izgubljena in ostanejo le še negativni učinki njene uporabe.
Potreba po spreminjanju razvojnega modela nikakor ne pomeni, da bo ekonomija pomanjkanja poslej neveljavna za tisti del gospodarstva, ki je tržno naravnan. Pomeni le, da tak model razvoja ni več dominanten nad drugimi področji razvoja, ki upravljajo ekonomsko povsem drugačno vrsto bogastev. Ekonomija pomanjkanja in ekonomija obilja morata sodelovati. Prav njuno prežemanje, ko ekonomija pomanjkanja pri svojem delovanju dosledno upošteva principe družbene odgovornosti in skrbi za stalne vire inovacij, lahko pripelje do trajnostnega razvoja. Omenjeno dokazuje nagel razvoj socialne ekonomije kot presečnega področja med gospodarskim in socialnim razvojem. Koncept socialne ekonomije se v Sloveniji šele oblikuje, od našega dojemanja pa je odvisno, ali bomo ustvarili spodbudno ali zaviralno okolje zanjo. Najbolj splošno socialno ekonomijo opredeljujemo kot ekonomijo "tretjega" sektorja z dvojnim horizontom, saj se nahaja med profitno usmerjenim in javnim sektorjem.
Ravno njena dvojnost je razlog za težavno opredelitev tega pojma. Čeprav je tako v državah EU, OECD kot državah "tretjega" sveta socialna ekonomija predstavljena kot temeljna družbenoekonomska inovacija 21. stoletja, ima v Sloveniji pogosto negativen prizvok. Bodisi zato, ker naj bi "delala posel na revnih", ali nasprotno zato, ker naj bi kot vrsta "sociale" izčrpavala javne proračune in delovala "miloščinsko". Uveljavljeno je tudi mnenje, da je sofinanciranje programov socialnega podjetništva relativno drago, ker sta njihova produktivnost in učinkovitost v primerjavi s konkurenčnimi podjetji nizki.
Pomen avtonomnosti
Socialno ekonomijo pogosto enačijo s socialnim podjetništvom, vendar je pomembno razmejiti oba koncepta. Socialno podjetništvo je nasprotni pol klasične sociale in tako sta oba pojma skrajni perspektivi socialnega razvoja. Socialna (v smislu "družbena") ekonomija pa je tisti del socialnega razvoja, ki ima gospodarsko dimenzijo.
Vendar je socialno ekonomijo treba razumeti širše od socialnega podjetništva. Podjetništvo je specifična oblika ekonomizacije, ki je od vseh oblik socialne ekonomije najbolj vpeta v racionalnosti relativnega pomanjkanja in tako najbolj vezana na tržno delovanje. Vendar se nekatere druge oblike reševanja ekonomskega problema v socialni sferi, kot sta na primer sistem lokalne menjave in uporaba lokalnega denarja, odvijajo mimo uradnega, "edino" veljavnega trga. Različni tipi medčloveških menjav (tržna menjava, socialna menjava, naturalna menjava itd.) lahko, pravzaprav morajo sobivati v družbenem prostoru, ne da bi ena oblika prevladala nad drugo v njeno škodo. Med socialnim podjetništvom in socialno ekonomijo v širšem smislu lahko postavimo razmejitev na podlagi različne narave dobička. V prvem primeru si ga je mogoče deliti med deležniki, ki so ga ustvarili, v drugem primeru pa to ni mogoče, ker dobiček sam po sebi nastopa v obliki javne dobrine in pripada vsem. Takšni so donosi v socialnem kapitalu, ki se v neki skupnosti izražajo denimo v večjem zaupanju, sodelovalnosti in povezanosti.
Človek ne more biti avtentičen, če nima kompetenc za uveljavljanje svojega načina življenja v povezavi s svojimi enkratnimi in neponovljivimi zmožnostmi. Enako je neka skupnost lahko avtonomna samo, če lahko razvija avtohtono strategijo življenja z uveljavljanjem svoje enkratne kombinacije priložnosti in slabosti. Avtonomija kot oporni steber socialne ekonomije se nanaša na celostno opolnomočenje vključenih pri uveljavljanju lastne volje in svobode pri odločanju o lokalnih stvareh.
Za potrebe opredelitve koncepta socialne ekonomije je steber avtonomije med drugim mišljen kot dohodkovna neodvisnost tako od trga kot od birokratskih pogojev za pridobivanje socialnih transferjev. Neodvisnost od trga ne zahteva tržne abstinence, ampak pomeni, da lahko nosilci kreirajo svoje pogoje nastopa na trgu; analogno neodvisnost od državnih subvencij ne zahteva abstinence od državnih transferjev, ampak tak način njihovega dodeljevanja, ki prejemnikov ne spravlja v odvisen, pasiven položaj. Nastop na trgu ali pridobitev subvencije seveda ni primarni motiv avtonomističnih projektov, ampak prej njihova postranska posledica.
Vzpostavitev avtonomnega odnosa nosilcev socialne ekonomije do trga in države seveda ni mogoča na zahtevo, ampak ga je treba poprej uveljaviti na primer s pomočjo socialnih, ekoloških ali gospodarskih inovacij. Inovativna socialna storitev nosilcem projekta socialne ekonomije na trgu in v pogajanjih z državo vsaj začasno zagotavlja enkraten, na neki način monopolni položaj. Inovacija je na primer lahko tudi v sposobnosti aktiviranja virov, ki jih drugi (država ali trg) ne znajo vključiti ali so jih spregledali. Inovacija je destrukcija utečenih rešitev in sistemskih ureditev in v tem pogledu kot vsaka druga oblika človekove ustvarjalnosti razširja meje svobodnega delovanja.
Pri projektih socialne ekonomije pa je nenazadnje ključnega pomena, da se socialni, gospodarski in avtonomni učinki medsebojno povežejo. Le presek med njimi zagotavlja, da bodo proizvedli celostni družbeni učinek. Presečna opredelitev pomeni, da bo socialna ekonomija tem bolj vitalna, družbeno spodbudna, kolikor bolj presečni bodo gospodarski, socialni in avtonomni učinki njenih projektov. Dodana vrednost socialne ekonomije večinoma ostane v okvirih lokalne skupnosti. Velik del dodane vrednosti je tak, da si je nihče ne more prisvojiti posamično, ampak v obliki izboljšanja javnih dobrin pripada skupnosti. Tako bi lahko rekli, da je socialna ekonomija zelo produktivna, če produktivnost merimo dovolj široko na ravni učinkov v skupnosti in zajamemo njene ugodne stranske (presečne) učinke, ki so po kriterijih gospodarske produktivnost povsem zanemarjeni.
Razvojni model neoliberalnega kapitalizma je zastarel in nefunkcionalen. Ima eno samo glavno prioriteto - doseganje dobička -, ki je postala samozadostna in povzroča družbeno stagnacijo. Medtem razvojni model socialne ekonomije zajame bistvo presečnega določanja prioritet, kjer so enakomerno zasledovani vsi vidiki družbenega razvoja. Družba je skupek delovanja ljudi. Če želimo živeti in ne samo životariti, se moramo tudi pri postavljanju prioritet naučiti razmišljati kot celota v sobivanju z drugimi - kot človeštvo. Pozorni moramo biti na vse vidike našega razvoja. Kot človeštvo pa se moramo naučiti misliti vnaprej, kot se mora tega naučiti vsak človek, ko odrašča.
