Dr. Maks Tajnikar, v Analizi Janševih varčevalnih ukrepov, Objektiv, Dnevnik, 31. marca 2012

Ja kje pa bi lahko varčevali, če ne v javnem sektorju?

Marko Kranjec v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, 31. marca 2012

Zanimivo, ni kaj. Dva tako ugledna strokovnjaka, pa tako nasprotujoče si ocene. Ni moj namen, pa tudi potrebnega ekonomskega znanja nimam dovolj, da bi presojal, kdo od njiju ima prav in kdo ne. Zdi pa se mi prav pri tem opozoriti na pomembno neustreznost, ki je pri obravnavi teh vprašanj praviloma prisotna (še najmanj v sicer odličnem prispevku dr. Tajnikarja). Tako imenovani javni sektor je v zadnjem času močno na udaru vlade s predvidenimi ukrepi, na splošno pa tudi ne uživa kakšne posebne podpore medijev, še manj naklonjenosti širše "javnosti", ki ima z različnimi storitvami na področjih, ki naj bi sodila v to sfero, seveda številne neprijetne izkušnje. Skoraj za vsako vlado so restriktivni posegi v ta sektor zelo priročen izgovor in čudežna rešilna bilka, ki naj bi odločilno prispevala k izhodu iz takšne ali drugačne krize (gospodarske, finančne in proračunske, politične ali vladne ipd.). Za vlado so posegi v ta sektor, ki naj bi bil v vseh pogledih privilegiran (višje plače, stalnost zaposlitve ipd.) še toliko bolj privlačni, ker praviloma naletijo na podporo in polno razumevanje javnosti. Človek, ki spremlja politično dogajanje v državi, nehote dobi vtis, da naj bi bil ta sektor očitno predimenzioniran, neučinkovit in neekonomičen, skratka neustrezno organiziran in za družbo vse preveč obremenjujoč, zato bi država (to je oblast) velik del težav, s katerim se sedaj sooča, rešila že samo z omejevanjem in restriktivnimi posegi v ta sektor. Toda na žalost vse to še zdaleč ni tako preprosto. Poleg prepričljivih podatkov in argumentov, ki jih je o javnem sektorju in zadolženosti državnega proračuna v zvezi z njim v omenjeni analizi nanizal dr. Tajnikar, kaže glede tega, po mojem mnenju, upoštevati še naslednje: Predvsem ne smemo prezreti dejstva, da ta tako imenovani javni sektor očitno ni homogena sfera, za katero bi lahko veljala neka skupna merila in standardi in v katero bi zato lahko vsakokratna oblast (vlada) kar počez, z nediferenciranimi ukrepi, poljubno posegala. Po eni strani gre za vprašanje, katere dejavnosti oziroma organizacije, ki te dejavnosti opravljajo, sploh sodijo v javni sektor in zakaj. Pogosto se namreč dobi vtis, da je kriterij za to predvsem, ali se dejavnost oziroma organizacija financira iz proračuna ali pa zanjo veljajo zgolj tržne zakonitosti. Vendar pa ta kriterij sam po sebi očitno ni dovolj zanesljiv, saj se iz proračuna tako ali drugače financira marsikaj, rešujejo se na primer komercialne banke, financirajo občine ipd. Tudi sama vsebina posamezne dejavnosti očitno ne more biti zadovoljiv kriterij, saj na primer poleg policije obstaja vrsta zasebnih varnostnih služb, ki opravljajo v bistvu policijsko dejavnost, zasebne klinike opravljajo enako dejavnost kot javne zdravstvene ustanove in še bi lahko našteval. Odgovor na to gotovo ni enostaven in daleč presega namen in možnosti tega prispevka. Očitno pa je, da mora država zagotoviti tiste dobrine in dejavnosti, od katerih sta odvisna njen obstoj in normalen razvoj. In to v določenem obsegu in z določeno kvaliteto. Na ta način država omogoča dostopnost teh dobrin načeloma vsem svojim državljanom, ne glede na njihov materialni položaj. Te dobrine pa lahko zagotavlja samo javni sektor in odgovornost za to je predvsem na državi.Ker gre za dobrine in dejavnosti z najrazličnejših področij (od državne uprave do šolstva, zdravstva, sociale, okolja itd.), je jasno, da je obravnavanje javnega sektorja kot homogene celote, zlasti kar zadeva uporabo restriktivnih ukrepov, povsem neodgovorno. Mogoče je kakšen segment javnega sektorja preobsežen, a prav tako lahko z veliko gotovostjo zatrdimo, da je marsikateri celo zelo podhranjen. Ocene o tem se pač ne more sprejemati nasploh in po "občutku", ampak so za to potrebne skrbne in vsestranske analize. Za vsak segment posebej. Ali je policistov preveč ali premalo? Kaj pa zdravnikov, medicinskih sester, socialnih delavcev, paznikov itd.?In, ali je pri vsem tem res edino pomemben obseg, to je število zaposlenih v določenem segmentu javnega sektorja? Kaj pa kvaliteta posameznih storitev oziroma dejavnosti? Vzemimo na primer samo državno upravo. Naraščanje števila zaposlenih v marsikaterem državnem upravnem organu je predvsem posledica njihove nezadostne strokovnosti. Konec koncev je prekomerna zunanja priprava predpisov predvsem problem nezadostne strokovne usposobljenosti državne uprave; prepoved sklepanja avtorskih pogodb v te namene tega gotovo ne bo ustrezno rešila. Z ukinitvijo strokovnih izpitov, ki so bili potrebni za sprejem v državno upravo, se je sprejem kadrov ne po strokovnih, ampak drugačnih kriterijih še olajšal. Tudi podeljevanje najrazličnejših nepotrebnih in neumestnih koncesij različnim zasebnim organizacijam (npr. izdajanje licenc za vodenje in odločanje v upravnem postopku) je k zniževanju kvalitete upravnega dela prispevalo znaten delež.Takšne in podobne anomalije so nedvomno tudi na drugih področjih "javnega sektorja". Toda presoja o (ne)ustreznosti posameznega področja "javnega sektorja" mora biti utemeljena na objektivnih pokazateljih, ne pa na subjektivnih ocenah in merilih posameznih funkcionarjev.Pomen celotnega javnega sektorja (pri tem, in samo pri tem, pa ga v resnici lahko obravnavamo kot celoto) je za družbo v resnici tako velik, da za kakršnokoli nepremišljeno poseganje vanj v današnjih okoliščinah ni več prostora za politični voluntarizem, če želimo čim uspešneje prebroditi krizo in se primerjati z drugimi uspešn(ejš)imi članicami EU. Mag. Slobodan Rakočevič, Ljubljanaanimivo, ni kaj. Dva tako ugledna strokovnjaka, pa tako nasprotujoče si ocene. Ni moj namen, pa tudi potrebnega ekonomskega znanja nimam dovolj, da bi presojal, kdo od njiju ima prav in kdo ne. Zdi pa se mi prav pri tem opozoriti na pomembno neustreznost, ki je pri obravnavi teh vprašanj praviloma prisotna (še najmanj v sicer odličnem prispevku dr. Tajnikarja).

Tako imenovani javni sektor je v zadnjem času močno na udaru vlade s predvidenimi ukrepi, na splošno pa tudi ne uživa kakšne posebne podpore medijev, še manj naklonjenosti širše "javnosti", ki ima z različnimi storitvami na področjih, ki naj bi sodila v to sfero, seveda številne neprijetne izkušnje.

Skoraj za vsako vlado so restriktivni posegi v ta sektor zelo priročen izgovor in čudežna rešilna bilka, ki naj bi odločilno prispevala k izhodu iz takšne ali drugačne krize (gospodarske, finančne in proračunske, politične ali vladne ipd.). Za vlado so posegi v ta sektor, ki naj bi bil v vseh pogledih privilegiran (višje plače, stalnost zaposlitve ipd.) še toliko bolj privlačni, ker praviloma naletijo na podporo in polno razumevanje javnosti. Človek, ki spremlja politično dogajanje v državi, nehote dobi vtis, da naj bi bil ta sektor očitno predimenzioniran, neučinkovit in neekonomičen, skratka neustrezno organiziran in za družbo vse preveč obremenjujoč, zato bi država (to je oblast) velik del težav, s katerim se sedaj sooča, rešila že samo z omejevanjem in restriktivnimi posegi v ta sektor.

Toda na žalost vse to še zdaleč ni tako preprosto. Poleg prepričljivih podatkov in argumentov, ki jih je o javnem sektorju in zadolženosti državnega proračuna v zvezi z njim v omenjeni analizi nanizal dr. Tajnikar, kaže glede tega, po mojem mnenju, upoštevati še naslednje:

Predvsem ne smemo prezreti dejstva, da ta tako imenovani javni sektor očitno ni homogena sfera, za katero bi lahko veljala neka skupna merila in standardi in v katero bi zato lahko vsakokratna oblast (vlada) kar počez, z nediferenciranimi ukrepi, poljubno posegala. Po eni strani gre za vprašanje, katere dejavnosti oziroma organizacije, ki te dejavnosti opravljajo, sploh sodijo v javni sektor in zakaj. Pogosto se namreč dobi vtis, da je kriterij za to predvsem, ali se dejavnost oziroma organizacija financira iz proračuna ali pa zanjo veljajo zgolj tržne zakonitosti. Vendar pa ta kriterij sam po sebi očitno ni dovolj zanesljiv, saj se iz proračuna tako ali drugače financira marsikaj, rešujejo se na primer komercialne banke, financirajo občine ipd. Tudi sama vsebina posamezne dejavnosti očitno ne more biti zadovoljiv kriterij, saj na primer poleg policije obstaja vrsta zasebnih varnostnih služb, ki opravljajo v bistvu policijsko dejavnost, zasebne klinike opravljajo enako dejavnost kot javne zdravstvene ustanove in še bi lahko našteval. Odgovor na to gotovo ni enostaven in daleč presega namen in možnosti tega prispevka. Očitno pa je, da mora država zagotoviti tiste dobrine in dejavnosti, od katerih sta odvisna njen obstoj in normalen razvoj. In to v določenem obsegu in z določeno kvaliteto. Na ta način država omogoča dostopnost teh dobrin načeloma vsem svojim državljanom, ne glede na njihov materialni položaj. Te dobrine pa lahko zagotavlja samo javni sektor in odgovornost za to je predvsem na državi.

Ker gre za dobrine in dejavnosti z najrazličnejših področij (od državne uprave do šolstva, zdravstva, sociale, okolja itd.), je jasno, da je obravnavanje javnega sektorja kot homogene celote, zlasti kar zadeva uporabo restriktivnih ukrepov, povsem neodgovorno. Mogoče je kakšen segment javnega sektorja preobsežen, a prav tako lahko z veliko gotovostjo zatrdimo, da je marsikateri celo zelo podhranjen. Ocene o tem se pač ne more sprejemati nasploh in po "občutku", ampak so za to potrebne skrbne in vsestranske analize. Za vsak segment posebej. Ali je policistov preveč ali premalo? Kaj pa zdravnikov, medicinskih sester, socialnih delavcev, paznikov itd.?

In, ali je pri vsem tem res edino pomemben obseg, to je število zaposlenih v določenem segmentu javnega sektorja? Kaj pa kvaliteta posameznih storitev oziroma dejavnosti? Vzemimo na primer samo državno upravo. Naraščanje števila zaposlenih v marsikaterem državnem upravnem organu je predvsem posledica njihove nezadostne strokovnosti. Konec koncev je prekomerna zunanja priprava predpisov predvsem problem nezadostne strokovne usposobljenosti državne uprave; prepoved sklepanja avtorskih pogodb v te namene tega gotovo ne bo ustrezno rešila. Z ukinitvijo strokovnih izpitov, ki so bili potrebni za sprejem v državno upravo, se je sprejem kadrov ne po strokovnih, ampak drugačnih kriterijih še olajšal. Tudi podeljevanje najrazličnejših nepotrebnih in neumestnih koncesij različnim zasebnim organizacijam (npr. izdajanje licenc za vodenje in odločanje v upravnem postopku) je k zniževanju kvalitete upravnega dela prispevalo znaten delež.

Takšne in podobne anomalije so nedvomno tudi na drugih področjih "javnega sektorja". Toda presoja o (ne)ustreznosti posameznega področja "javnega sektorja" mora biti utemeljena na objektivnih pokazateljih, ne pa na subjektivnih ocenah in merilih posameznih funkcionarjev.

Pomen celotnega javnega sektorja (pri tem, in samo pri tem, pa ga v resnici lahko obravnavamo kot celoto) je za družbo v resnici tako velik, da za kakršnokoli nepremišljeno poseganje vanj v današnjih okoliščinah ni več prostora za politični voluntarizem, če želimo čim uspešneje prebroditi krizo in se primerjati z drugimi uspešn(ejš)imi članicami EU.

Mag. Slobodan Rakočevič, Ljubljana