Marsikdo si tega ne upa, ker se boji negotovosti, ki jo prinaša samozaposlitev, pa čeprav tudi "redne" službe, kot jim radi rečemo, ne pomenijo več varnosti na dolgi rok, kaj šele do upokojitve, nekateri enostavno nimajo ideje, kaj bi delali kot samostojni podjetniki, tretji ocenjujejo, da živimo v kriznih časih, ki so nenaklonjeni poslovnim pobudam. Vendar Marja in drugi naši sogovorniki dokazujejo, da je mogoče zadovoljno živeti tudi tako, da si "sam svoj šef". Pa čeprav ni vedno lahko.

Samozaposlitev je pomembno gonilo podjetništva in ustvarjanja novih delovnih mest. Da ne gre za prazne besede, dokazuje statistika: v Evropski uniji obsegajo mala in srednja podjetja kar 99 odstotkov vseh podjetij, zaposlujejo pa dve tretjini delovne sile. Še več: samozaposlitveni sektor se je dobro odrezal prav v kriznih časih, saj se je v tem segmentu zaposlenost zmanjšala manj kot pri zaposlenih delavcih. Celo v najbolj težavnem obdobju v letih 2007-2009 se želja Evropejcev po samostojni poti ni zmanjšala. Še vedno si 45 odstotkov Evropejcev želi biti samozaposlenih, medtem ko jih 49 odstotkov želi biti zaposlenih pri nekom drugem. Bolj si samostojne poti želijo moški (51 odstotkov v primerjavi z 39 odstotki pri ženskah) ter mladi (52 odstotkov v starosti od 15 do 24 let oziroma 46 odstotkov v starostnem razredu od 40 do 54 let).

Alen Ograjenšek, 31-letnik iz Ljubljane, se je po več letih študentskega dela odločil, da bo svoje znanje na področju grafike ponudil trgu prek svoje "Oblikoteke". Izkušnje si je nabiral pri več časopisnih hišah, a na koncu sklenil, da bo treba na svoje. Tudi Gašper Zavrl, 34-letni diplomirani ekonomist z Iga, je po krajšem obdobju iskanja zaposlitve ugotovil, da "ni službe, v kateri bi se videl"; odločil se je za nadaljevanje družinske tradicije v računovodstvu. Oba sta bila pred tem prijavljena na zavodu za zaposlovanje, kjer sta izkoristila možnost subvencije za samozaposlitev, ki jo preko evropskega socialnega sklada ponuja zavod.

S pomočjo teh subvencij se je lani pri nas samozaposlilo več kot 4000 brezposelnih oseb, med njim le malo mladih. Leta 2009 je bilo v 27 državah EU 32,5 milijona samozaposlenih, vključno z zaposlovalci, torej delodajalci. Nasploh od leta 2000 število samozaposlenih na stari celini raste, resda počasi, gre pa to pripisati med drugim novim komunikacijskim tehnologijam ter prijaznejšim poslovnim pogojem v storitvenem sektorju.

Spodbude za samostojno pot so precej pripomogle k nastanku novih podjetij v Nemčiji; v tej državi se je delež samozaposlenih v zadnjih 15 letih povečal za 40 odstotkov. Pomembno je, da je bilo med novimi podjetniki kar 20 odstotkov takih, ki so bili prej brezposelni.

V Sloveniji so subvencije za samozaposlitev namenjene prav brezposelnim, prijavljenim na zavodu za zaposlovanje, lahko pa do podpore pridejo tudi tisti, katerih zaposlitev je ogrožena (če so denimo dobili odpoved o zaposlitvi). Denar lahko posamezniki porabijo za svoje delovanje, vendar morajo status samozaposlenega ohraniti vsaj dve leti. V nasprotnem primeru morajo za manjkajoče obdobje vrniti sorazmerni del subvencije, so pojasnili na zavodu za zaposlovanje.

Nekaj, kar vleče v samostojnost

Na enem izmed posvetov o potrebah in možnostih na področju samozaposlovanja in mikropodjetništva je profesor Alexander Kritikos z Nemškega inštituta za ekonomska raziskovanja v Berlinu pojasnil, da gre pri ljudeh, ki se odločijo za lastno podjetje, za zbir dejavnikov, ki jih po eni strani prisilijo v ta ukrep, po drugi strani pa jih nekaj k temu vleče. Kot kažejo nemške izkušnje, imajo samozaposleni oziroma mala podjetja običajno visoko stopnjo preživetja (okoli 60 odstotkov), v povprečju so povečali svoj dohodek (približno za 20 odstotkov v primerjavi s prejšnjo službo), hkrati pa tudi sami ustvarjajo nova delovna mesta (dva do tri zaposlene). Za začetnike je po njegovem finančna podpora smiselna tudi v času ostrih proračunskih omejitev. Podatki za Slovenijo glede preživetja samozaposlenih potrjujejo izkušnje nemškega strokovnjaka, saj naj bi po dveh letih še vedno delovalo 85 odstotkov samozaposlenih, po treh letih dobrih 60 odstotkov, po štirih letih pa dobrih 50 odstotkov.

Ena izmed študij o samozaposlovanju v Evropi je pokazala, da so glavni razlogi za samostojno pot samoizpolnitev, neodvisnost ter svobodna izbira glede kraja in časa opravljanja dela. V novih državah članicah EU, ki so na splošno manj razvite od starih članic, posameznike k temu pritegne še potencialni boljši zaslužek. Naši sogovorniki potrjujejo, da so zanje ključni znanje in prožnost dela, manj pa denar, ki ga, roko na srce, ni na pretek.

Marja, mati dveh majhnih otrok, ocenjuje, da gre pri njenem poslu za "genialno usklajevanje" dela in družine. "Tri četrt dneva sem lahko z otrokoma, delam pa lahko zvečer in ponoči ter seveda med vikendi," je razložila. Njena dejavnost je poročna floristika, tako da ima največ dela prav ob koncih tedna. V preteklosti je bila zaposlena v cvetličarni, vendar se je sama odločila za prekinitev delovnega razmerja, ker je, kot pravi, "želela čisto zares biti mama". Ko sta otroka nekoliko zrasla, se je izkazalo, da so težave s prostimi mesti v vrtcih, zasebno varstvo pa je predrago. "Pri financah se enostavno ni izšlo, če sem pogledala na eni strani zaslužek, na drugi strani pa vse izdatke za varstvo," je priznala. Nekaj časa je bila prijavljena na zavodu kot brezposelna, nato pa se je odločila za samozaposlitev s pomočjo subvencije.

Mlada mamica je čas na porodniškem dopustu izkoristila tudi kot pripravo na bodoče delo. Pri mladoporočencih je iskala odgovore na vprašanja, kaj jih je na poroki glede cvetja motilo, kaj so pogrešali, kaj si želijo in s čim so bili zadovoljni. Navezala je stike s fotografi, poročnimi saloni in gostinskimi lokali. Precej časa je porabila tudi za dogovarjanje o spletni strani. "Živimo v 21. stoletju in generacija Y živi od računalnikov," je poudarila. Večina ljudi išče kontakte na spletu, tam tudi preverimo vse, kar nas zanima, pravi Marja.

Tudi oblikovalec Alen brez sodobne tehnologije ne bi mogel, pravzaprav mu ta daje delo. Poleg oblikovanja promocijskega materiala, letakov, vizitk in katalogov namreč oblikuje spletne strani in poskrbi za spletno trgovino. Tudi on je oče dojenčka, usklajevanje dela in družine pa mu je poseben izziv.

Gašper iz družinskega podjetja, sicer oče dveh malčkov, pravi, da podjetje deluje že osem let, vanj so vložili lasten denar, znanje ter izkoristili poznanstva oziroma stike s strankami. "Subvencija za samozaposlitev je le ena od dobrih stvari, ki pa je pomembna za uspešen začetek," je poudaril.

Podatkov o tem, koliko ljudi se je pri nas samozaposlilo zaradi želje po samostojni poti in koliko jih je bilo v "samostojni" status prisiljenih zaradi zahtev delodajalca, ni, niti o tem nihče ne želi ugibati, a dejstvo je, da so se nekateri posamezniki primorani odločiti za status samostojnega podjetnika, sicer bi ostali brez dela, ki so ga v podjetju doslej opravljali kot redno zaposleni.

Nobeden izmed naših sogovornikov ni skrival, da ima samostojna pot precej izzivov, včasih zelo zahtevnih. Težav je več: od pomanjkanja naročil in s tem prihodkov za preživetje do dela ob nemogočih urah, od soočanja z neprijazno zakonodajo do stalnega iskanja novih idej, ki bodo morda v prihodnosti obrodile sadove.

Morda najtežje je Alenu, saj je komaj začel s svojim poslom. Poleg tega mu ni lahko zaradi trenutnih gospodarskih razmer. Njegovo spletno oglaševanje je doseglo precej ljudi, bilo je tudi nekaj odziva, pravi, vendar bo treba še počakati na analizo, ali je bilo oglaševanje tudi tako uspešno, kot bi si želel. Pravi pa, da "se je treba vsak dan usesti za mizo, kot da greš v redno službo", in poprijeti za delo. Konkurenca je velika, vidnost majhna, pomagajo pa inovacije, je povedal.

Gašper je dejal, da ga naprej žene želja po pridobivanju novih znanj. Z novimi idejami lahko predlaga novosti v podjetju in poveča uspeh poslovanja. In priznava, da brez starih kontaktov, ki so jih imeli njegovi družinski predhodniki v domačem podjetju, ne bi šlo. Ugotavlja, da so se poslovni pogoji v zadnjih letih poslabšali. Eden izmed ukrepov, ki so neugodno vplivali na poslovanje, je bila spremenjena zakonodaja glede gotovinskega plačevanja. Vsako plačilo, ki presega 50 evrov, morajo stranke poravnati s kartico in ne gotovino. "Stranke, ki raje plačujejo z gotovino, k nam ne pridejo več," je priznal. Poleg tega je podjetnik tisti, ki mora stranki pojasniti, zakaj ne sprejema gotovine, zato v njenih očeh hitro izpade nergač, meni naš sogovornik.

Tisti, ki se samozaposlijo, si morajo seveda sami najti delo, kar ni lahka naloga. Zaradi premajhnih prihodkov veliko začetnikov dejavnost kmalu zapre. Marja je s svojim cvetličarskim poslom za zdaj zadovoljna, pravi, da ima naročil kar nekaj, vendar je na začetku včasih morala potrpeti tudi vsa družina. "Če človek želi delati, delo je," pravi in pove, da jo enkrat pri delu zebe, drugič ji je vroče, tretjič ni pravi dan ipd., a treba je biti prilagodljiv - tudi če se denimo pri 15 letih odločiš, da boš vse življenje vrtnaril ali strigel lase, pa to ne gre, moraš poskusiti kaj drugega. "Če si priden, ljudje nedvomno to opazijo," je prepričana.

"Milijonarka ne bom nikoli, ampak zadovoljna sem, če preživim, če zadovoljim svoje osnovne potrebe," je povedala Marja. So pa mladi po njenem prepričanju preveč obremenjeni s statusom; končajo fakulteto in želijo biti "direktorji", karikira stanje, kot ga vidi sama. "Magisterij mi ne bo plačal položnice. Mi jo bo pa morda na začetku metla," je odločna.

Da je fleksibilnost pri delu bistvena, potrdijo vsi naši mladi podjetniki. Gašper poleg glavne dejavnosti razvija še svoj hobi, s katerim lahko zasluži kakšen dodatni evro. To je še posebej pomembno, če dejavnost stagnira ali izumira. Marja pa pravi, da verjetno tako aktivnega dela ne bo mogla opravljati vse življenje. Da sta pomembna tudi izobrazba in vseživljenjsko učenje, se zaveda Alen, ki končuje študij grafične tehnologije. Tudi uradni podatki kažejo, da je visoka kvalificiranost bistvena in da je med tistimi, ki so si našli zaposlitev, v zadnjem času zelo poraslo število mladih strokovnjakov. Je pa tudi res, da uradna statistika govori o četrtini diplomantov, ki opravljajo manj zahtevna dela.

Strah pred bankrotom

Da je lahko odnos mlado-staro uspešen tudi na poslovnem področju, kjer se znanje preliva od enih k drugim in obratno, dokazuje 60-letna Sonja Jamšek, šivilja iz Ljubljane, po izobrazbi sicer akademska slikarka, ki je šolanje končala v Benetkah. Sonja šiva in poučuje mlade. Ogromno izkušenj si je nabrala v Italiji, ki je znana po visoki modi in številnih malih tekstilnih podjetjih, sedaj pa v glavnem sodeluje z mladimi modnimi oblikovalci.

Sonja ima za seboj pestro pot. "Vedno sem delala samostojno. Začela pa sem s šivanjem, ker je to moj poklic, ne glede na izobrazbo, saj to rada počnem," je opisala svoje pravo poslanstvo. Pred leti je bila primorana zapreti prejšnje podjetje, nato se je prijavila na zavod za zaposlovanje. Ker pa je kasneje v Ljubljani srečala znanega modnega oblikovalca, ki jo je pritegnil nazaj k šivanju, se je odločila za samozaposlitev in zanjo prejela tudi subvencijo.

Finančno ni ravno rožnato. "Sem na pozitivni ničli," pravi po enem letu ponovne samostojne poti. "Po finančni plati nisem zadovoljna sama s sabo, a denar tudi ni vse. Na splošno pa sem kar zadovoljna, saj se sedaj selim v večji in lepši prostor, kjer bo tudi moje stanovanje." In kaj pravi glede konkurence na Kitajskem? "Kitajcem ni mogoče konkurirati. Normalno, da sama obleke za pet evrov ne morem narediti. Treba je biti pozoren na dodano vrednost in jaz dam strankam obleko z dušo. Jih pocrkljam," je zadovoljna naša sogovornica, ki s svojimi kupci po potrebi tudi izbere primerno blago. Tako kot Alena tudi njo skrbi vsesplošna kriza, saj mora cene spuščati, po kakovostni plati pa morda celo narediti še kakšen dodatni korak.

Je pa naša starejša sogovornica kritična do nekaterih mlajših kolegov. "Ravno zadnjič sem okarala trideset let mlajšega kolega," je priznala in pojasnila, da tarnanja in jamranja ne prenese. In to zato, ker obstajajo možnosti, le poiskati jih je treba. Pri tem je omenila center za samoizobraževanje, izobraževalno središče za odrasle Glotta Nova, kjer so ji pomagali pri pripravi kariernega načrta, in to brezplačno. Sonja poudarja, da se je treba dodatno izobraževati, hoditi naokoli in spraševati.

Sonja nima družine, a kot pravi, ji baterije polnijo mladi. Naši mladi sogovorniki pa pravijo, da imajo oporo v družini, ki je ključna. Partner mora razumeti ukvarjanje s samostojno dejavnostjo in se temu prilagoditi. Dnevi si namreč niso enaki. Če imata oba nestabilno službo, ko se iz dneva v dan ne ve, kaj bo, potem je to nedvomno velik pritisk na posameznika in vso družino. Marja je povedala, da se lahko zanese na moža, ki v času njenega dela prevzame otroke, denimo ob popoldnevih ali vikendih. A tudi takrat, ko sama nima dela in s tem dohodkov, je partner močna opora. Zaposlen je v javnem sektorju, kjer so na srečo še dokaj varne službe. "So meseci, ko ni dohodka in se je treba prilagoditi," je odkrita sogovornica. Družina je pomembna tudi zato, ker je bolj verjetno, da se bodo njeni mlajši člani samozaposlili, če se lahko zgledujejo pri svojih starših oziroma sorodnikih, kot dokazuje Gašperjev primer.

Pri nas od zavoda za zaposlovanje za zdaj ni mogoče dobiti subvencije, če se za samostojno pot odloči nekdo, ki je že zaposlen (razen v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Denimo, da želi eden od družinskih članov jutri na svoje. Da bo lahko prejel podporo, bo moral najprej na zavod, s čimer se po nepotrebnem porablja javni denar, saj se ta oseba vendar želi zaposliti.

Tisti, ki niso brezposelni in imajo poslovno idejo, lahko pri nas dobijo podporo Japtija - agencije za podjetništvo in tuje investicije, ki preko sofinanciranja vstopnih točk VEM, ki so posejane po vsej državi, ponuja podporo podjetnikom. Preko sofinanciranja tehnoloških parkov so tako podjetniku na voljo cenejši poslovni prostori in drugi storitve.

Ko so Evropejce spraševali, česa bi jih bilo pri odločitvi za samostojno poklicno kariero najbolj strah, jih je polovica odvrnila, da je to strah pred bankrotom. Omenili so tudi negotovost glede rednega dohodka pa tudi strah pred izgubo imetja. Opaziti je bilo tudi nekoliko negativno dojemanje samih podjetnikov, češ da ti mislijo le na lasten žep in izkoriščajo druge, tudi tako, da jih silijo v samozaposlitev, ali pa tako, da "svojim" delavcem ne plačujejo socialnih prispevkov. A kljub temu je skoraj devet od desetih vprašanih prepričanih, da so podjetniki tisti, ki ustvarjajo nova delovna mesta, prav tako pa tudi nove produkte in storitve.

Zato je ključno, da si države in pristojni še naprej z različnimi spodbudami, vključno z lažjim dostopom do kapitala, podporo vse-na-enem-mestu ali inkubatorji, zmanjševanjem administrativnih bremen in nenazadnje ugodnimi davčnimi in socialnimi pogoji prizadevajo za razvoj malega podjetništva. Najbolj v ospredju pa bi moralo biti motiviranje posameznikov, da se vendarle odločijo za samostojno pot in tako uresničijo svoje ambicije, saj groba statistika kaže, da so Američani veliko bolj nagnjeni k samostojni poklicni poti kot Evropejci.