I.

V naši družini je bila za branje in knjige zadolžena mama. Sama od sebe je prevzela pobudo in jo spremenila v nekakšno poslanstvo. Danes bi rekel, da je imela do tega ekskluzivno pravico, saj je bila ravno ona tista, ki sem jo najpogosteje videl s knjigo v rokah. Pokrivala pa ni samo praktičnega polja, ampak tudi teoretskega; vsake toliko je stresla iz rokava kakšen zdravorazumski nasvet, povezan z branjem. Recimo: "Če boš veliko bral, se ti bo bogatil besedni zaklad in bodo hkrati s tem izginjale tvoje težave pri pisanju prostih spisov." Pisanje prostih spisov je bilo v tistih časih dejavnost s težo. Pomembna dejavnost. Ali pa tale nasvet, ki precej presega šolske horizonte in zaobjame samo jedro branja: "Knjiga se po navadi začne tam po petdesetih in več straneh. Stisniti moraš zobe in se prebiti skozi ta uvodni del, in muke in dvomi, s katerimi se soočaš, bodo izginili. Nagrajen boš. Poplačan. Knjiga te bo začela zanimati."

II.

Kdaj sem prvič opazil, da imamo na policah, v tistih predelih in razdelkih v omarah, ki so bile še starinske, tudi knjige? Kako so se znašle tam Kuprinova Jama, Zeno Cosini Itala Sveva, Grimmelshausnov Simplicius Sipmlicissimus, Lalićeva Hajka in Durrellov Aleksandrijski kvartet? Smo te knjige naročili v nekakšnem paketu ali jih kupovali posamično v knjigarnah? Je morda k očetu v službo prišel akviziter in ga prepričal, da je vzel Durrellovi knjigi, za kateri bodo bralci čez kakšna tri desetletja, preden je izšel skrajno neugledni ponatis, pripravljeni plačati velike vsote denarja?

To so bile knjige, ki so me obkrožale, ki so bile skrivnostne in zajetne, molčeče in vabljive, a takrat še ne del mojega sveta, kajti v mojem bralskem svetu, ki je bil pravzaprav poslušalski svet, saj so mi brali odrasli, so vladale druge knjige, tanke knjižice Mladinske knjige iz zbirke Knjižnica čebelica, verjetno sredi petdesetih kupljene za tetino hčerko: recimo srce parajoča povest o revščini in lakoti Majora Nande Konjički iz krompirja in pa didaktično-leposlovni priročnik, kako naj se otroci obnašajo v prometu, Pazi na glavo - glava ni žoga!, ki ga je napisal France Bevk, čeprav takrat resnega prometa, vsaj po manjših krajih, sploh ni bilo. Pa še ena knjiga je name naredila zelo močan in trajen vtis: Kratko Sveto pismo s slikami. Gledal sem slike in bil globoko v bitkah in junaštvih: Samson in Filistejci, David in Goljat in potem Nova zaveza, kjer sem simpatiziral s svetlolasim in modrookim Jezusom, ki je delal čudeže, in kjer sem dopolnjeval ilustracije in rimskim vojakom z rdečim kemičnim svinčnikom na čelade risal perjanice.

Obojih, tako knjig, ki so zame molčale, kot tistih, ki so skozi usta mojih najbližjih tudi spregovorile in me skupaj z njimi jemale v naročje in hranile mojo domišljijo, je bilo zgolj za vzorec.

III.

Ko smo se leta 1969 preselili v novozgrajeno stolpnico na Trgu revolucije v Trbovljah, smo seveda potrebovali tudi novo pohištvo, takšno, ki bi se prilegalo socialističnemu luksuzu, v katerem smo se znašli. Stare omare so ostale na starih naslovih ali pa končale neznano kje, nasledile so jih nove: dnevna soba Bresta iz Cerknice z ženskim imenom - Barbara.

Precej družin je imelo te dnevne sobe, kot je imelo precej družin Marlesove spalnice. In te dnevne sobe so imele veliko pohištvenih elementov in veliko polic, ki jih je bilo treba zapolniti in napolniti. S čim so se polnile police? Naše recimo z vazami ali pa nekakšno pleteno okrasno posodo iz Egipta. Na kar nekaj policah in v kar nekaj stanovanjih pa je bil tudi poseben, skoraj svet prostor, kjer je stala majhna maketa beneške gondole in ob njej lesen kipec otovorjenega osla, kupljen v Dalmaciji, in ker je bila osnovna dejavnost v dolini rudarstvo, je nekje v bližini osla in gondole stala tudi majhna izvedba rudarske svetilke.

Praznine na policah so se nekako zapolnile, estetika notranje opreme dvignila na višji nivo, dnevne sobe so postajale čedalje bolj podobne pisanemu času, ki se je takrat bohotil v svetu, a nekaj lukenj je vseeno ostalo. Ljudje niso dolgo tuhtali. Branje je veljalo za visoko in pomembno intelektualno dejavnost, zato so se odločili za - knjige.

Sedemdeseta so bila raj za založnike in prodajalce knjig. Seveda so bile tu najprej velike monografije s trdimi platnicami, katerih glavni junak je bil maršal Tito v različnih inkarnacijah, na svetleči poti socializma in svetovnih turnejah neuvrščenosti, kot tudi v bolj intimnih okoliščinah: na sprehodu s pudlji ali pa v meditativnem miru delavnice, kjer je stal za stružnico in si krajšal čas z opravljanjem svojega osnovnega poklica, ki je postal njegov občasni hobi. Tu je bil tudi standardni paket štirih Disneyjevih knjig, priročen predvsem za gospodinjstva z otroki.

A te knjige niso zadovoljivo napolnile polic, zato so ljudje vzeli v roke metre in preverili, koliko praznega prostora je še ostalo. Potem so pogledali barvo pohištva in se odločili - včasih za rdeče knjige s trdimi platnicami, ki jih je izdala MK v zbirki Naša beseda, šlo je za izbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, včasih, če jih je zanimalo širše kulturno okolje in se jim je zdelo, da k pohištvu bolj sodi olivno zelena barva, pa za zbirko Beseda sodobnih jugoslovanskih pisateljev, ki jo je prav tako izdajala MK. Dobro pa je bilo poskrbljeno tudi za mlajše: na izbiro so bila temnozelena Zbrana dela Karla Maya in svetlomodre knjige Julesa Verna. Če je koga zanimala sodobna, z lovorjem in denarjem ovenčana literarna smetana, se je bilo sredi sedemdesetih mogoče naročiti na v barvno različno usnje vezane knjige iz zbirke Nobelovci. Te knjige so se prodajale v desettisočih izvodov, kar si je seveda danes težko predstavljati, in akviziterji so si z zaslužkom od prodaje knjig lahko kupovali avtomobile in stanovanja. Popolnoma drugo vprašanje je seveda, ali je te knjige sploh kdo bral in ali niso dejansko rabile le kot "mašilo", kot sredstvo za postavljanje pred sosedi, kot sredstvo za postavljanje pred lastnim intelektualnim samoljubjem, torej zgolj in samo kot okras na policah?

IV.

Pri nas doma smo imeli Našo besedo. Imeli pa smo tudi zbirko, ki je začela izhajati leta 1964, precej pred knjigami, ki so se kupovale na metre, vzporedno z zbirko Svetovni roman, in to pri isti založbi - Cankarjevi. Imenovala se je Sto romanov. Zbirko smo pravzaprav podedovali, kajti prvotni naročnik, očetov sošolec, se je sredi šestdesetih z družino izselil v Nemčijo in moja starša sta prevzela knjige, ki so že izšle, in pa seveda tudi tiste, ki so izhajale in imele nehati izhajati konec sedemdesetih.

Že na pogled je bila zbirka Sto romanov drugačna od knjig, ki so se kupovale, da bi se zapolnila prazna mesta na policah dnevnih sob. Knjige niso imele trdih platnic, bile so broširane; njihova uporabna vrednost je bila postavljena pred estetsko. Bile so namenjene branju, ne počivanju na policah. Bile so belobarvni pejperbeki z logom "Sto romanov", ki je bil izpisan v levem zgornjem kotu naslovnice s štirimi črkami - s, t, o in r; prve tri so se držale skupaj, zadnja je bila od njih ločena z rdečo pokončno črto. V desnem kotu sta bila ime avtorja in naslov knjige, na sredi in spodaj pa vizualna rešitev, delo oblikovalca, največkrat akademskega slikarja. Na hrbtu so bili isti napisi z dodatkom zaporedne številke romana in še manjše številke, če je delo izšlo v več knjigah. Na hrbtni strani platnic pa so bila napisana imena vseh avtorjev in naslovi romanov, ki so izšli v tistem letniku.

Knjig iz zbirke Sto romanov nismo imeli razstavljenih, kot smo imeli razstavljene ostale knjige, ki so se ponosno "šopirile" po policah. Bile so nekje zgoraj, v omari, težko dostopne in dosegljive. Stale so v temi in tišini, ki jih je obkrožala, in podobno tišino so tudi oddajale. Še danes se spominjam, kako smo vsako leto dobili nov paket in kako je imel oče, ki je bil skrajno natančen, knjige vedno zložene po zaporednih številkah. Na tisti višini, skoraj v nekakšnem brezzračnem prostoru pod stropom, so zame, ki sem se zadrževal pri tleh, delovale kot nekaj oddaljenega, nepredstavljivega, in tako je ostalo vse do višjih letnikov srednje šole, ko sem začel tisto omaro odpirati in knjige jemati iz nje in s tem na očetovo nezadovoljstvo spreminjati njihov vrstni red. Seveda sem knjige tudi bral.

Približno ob času, ko je izšel zadnji letnik zbirke Sto romanov, je bil pri nas na obisku moj prijatelj S., nekaj let starejši od mene. Po skoraj petintridesetih letih še vedno jasno vidim prizor, ko stopi na spodnje elemente dnevne sobe Barbara in odpre vrata tiste skrivnostne omare in začne s prsti drseti po hrbtih knjig, in vsake toliko, ko naleti na avtorja, ki ga je bral, ali pa imel rad, ali pa mu je bil znan, se njegov glas napolni z nekakšno toploto in navdušenjem, z nečim, česar do tedaj ob omembi knjig in pisateljev, sploh pa ob dotikanju knjig, nisem še nikoli videl. Zdelo se mi je, kot da v tistem trenutku, ko blazinice njegovih prstov zatipajo belino broširanih platnic, vstopa v nekakšno srečno zamaknjenost, in da ta ista srečna zamaknjenost, podobna blagi ekstazi, vstopa vanj in ga izloča iz časa in prostora, ga potiska v kontrolirane sanje. Takrat sem verjetno prvič videl tako jasno manifestacijo ljubezni do knjig in branja. In takrat sem sam pri sebi sklenil, da bom tudi jaz začel resno brati.

V.

Pri resnem ritualu branja (svojega sklepa sem se držal), pri tem tankočutnem in skrivnostnem dogajanju, pri tej duhovni in telesni alkimiji, je imela zbirka Sto romanov osrednje in posvečeno mesto. Knjige iz Naše besede sem vedno bral v povezavi s šolo, predvsem kot domače branje. Beli pejperbeki iz Sto romanov pa so bili vstopni vizum v širši svet, a hkrati tudi v čas, v preteklost, prihodnost in sedanjost - pravzaprav v svetovno književnost samo. Teh knjig, čeprav sem nekatere bral tudi po študijski dolžnosti, se nikoli ni držala tista obupna stigma obveznosti, ki ni napeljevala k branju, temveč je od njega odvračala. Bral sem jih predvsem iz veselja do branja, bral včasih zato, da bi si razširil vednost, drugič spet, da bi si ublažil ljubezen, a vedno sem se te knjige trudil vklopiti v svet svoje izkušnje in se skušal iz njih nekaj naučiti o življenju.

Romani iz te zbirke so me vedno asociirali na počasnost, na veliko količino nepremičnega časa, ki naj bi bil na razpolago in je namenjen zgolj in samo branju in sanjarjenju. Naslovi, tako prebranih knjig kot tudi tistih, ki se jih sploh nisem dotaknil, ali pa pri katerih sem nekajkrat poskusil in si na koncu, osramočen in obupan, priznal poraz, so zveneli kot nekakšna čarobna formula, povabilo v prostor in pokrajino, kjer naj bi se nahajal zaklad.

Ko sem si včasih v mislih ponavljal Ozri se proti domu, angel, Pepel in diamant, Lezi v temo, Zlati človek, Njeno življenje, Modifikacija..., ali pa se dotikal hrbtov knjig, ki sem jih "zaplenil" staršem, kajti čutil sem, da se je poslanstvo, povezano z branjem, ki ga je imela v lasti mama, preneslo name, da se z mano dogaja nekaj podobnega, kot se je dogajalo s prijateljem S.-jem; v moj glas, ki sem ga seveda slišal samo jaz, sta vstopila toplota in srečna zamaknjenost.

Tudi dolge spremne besede k romanom, najkrajše so imele tam okoli trideset strani, Pirjevčeva v Bratih Karamazovih pa kar sto osemdeset, so izdajale nekaj podobnega. Bralca so nehote, a s precej močnimi argumenti, ki niso bili oprti zgolj na količino napisanega, prepričevale, da je branje knjig in razmišljanje o njih (seveda pred obema pisanje, ki ju sploh omogoči) nekaj sila resnega in pomembnega. Nekaj, kar trajno obogati naša življenja in v njih tudi ostane.

VI.

Katera je moja najljubša knjiga v zbirki Sto romanov? Ali je sploh mogoče povedati naslov najljubše knjige, kaj šele najboljše knjige? Kajti dobre knjige je treba brati večkrat, in ta branja se spreminjajo in razlikujejo. Podobna so stopanju skozi dvorano zrcal, kjer zrcala vedno odsevajo našo trenutno starost, naše razpoloženje, naše trenutno razmerje do forme in vsebine. Kar se je dogajalo prej, pri predhodnih branjih, ostaja v temi, pobrateno s preteklostjo, z nekim drugim jazom, ki pripada tej isti preteklosti. Podobna ugotovitev velja tudi za tisto, kar bo prišlo, se šele zgodilo, če se bo zgodilo. A vseeno bom tvegal in napisal kakšen naslov. Recimo Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova, ki sem jo naprej bral kot čisto zmagoslavje domišljije, ne kot parabolo stalinističnih procesov in ostalih grozodejstev, s katerimi nam je radodarno postreglo 20. stoletje. In ko sem jo kasneje ponovno in ponovno bral, sem jo bral tudi kot parabolo tistega, kar je prineslo 20. stoletje, a še vedno je prevladala komponenta, ki sem jo doživljal pri prvem branju: veliko zmagoslavje domišljije. In čeprav vem, kakšno strašno krivico bom naredil nekaterim romanom, bom napisal samo še en naslov in avtorja - Marcel Proust: V Swannovem svetu. Po analogiji, da se knjige vklapljajo v svet bralčeve izkušnje, po analogiji prekrivanja in identifikacije, po analogiji podobnega čutenja, po analogiji oboževanja spomina, po analogiji zaljubljenosti v formo, katere konstitutivna značilnost so dolgi, eliptični stavki, je to verjetno moja najljubša knjiga.

Zbirka Sto romanov je v osemdesetih doživela ponatis. Knjige so dobile trde platnice, a v mojem bralskem vesolju niso mogle nadomestiti broširanih izdaj, čeprav imam tudi dve knjigi s trdimi platnicami, ki sta zamenjali dva izgubljena izvirnika. Izvirnika, ki sta dobila lastnosti znamenj v kroženju.

Pravzaprav ni nobena druga zbirka nikoli nosila takšne teže in pomembnosti, kot jo je imela in nosila Sto romanov, ki je zaznamovala in določila teritorij, pa katerem naj bi se gibali bralci. V njej je izšla večina kanoničnih del in med njimi si lahko izbiral v skladu s svojimi trenutnimi zanimanji in razpoloženjem. Če si hotel brati antične romane, si odprl Petronijev Satirikon ali pa Heliodorjeve Etiopske zgodbe, če si želel brati kaj vzhodnjaškega, si se zatekel k Princu in dvornim gospem, če si želel brati prvi novoveški roman, k Don Kihotu, če si se hotel seznaniti s prvim modernim psihološkim romanom, si vzel v roke Kneginjo Klevsko, če si hotel spoznati viktorijansko Anglijo, si bral Jane Austen, če si želel kaj ruskega, so bili tam Gogolj, Lermontov, Tolstoj, Dostojevski..., če si hotel brati Francoze, pa Balzac, Stendhal, Flaubert, Zola, Maupassant, Camus, Sartre, Celine...; če si hotel potovati po labirintih modernega romana in iz njih dobiti kakšno predstavo o življenju in stanju duha v 20. stoletju, si imel na razpolago Kafko, zgodnja dela Musila in Joycea, Virginio Woolf, Faulknerja, tu so bile tudi negativne utopije in nouveau roman in seveda tudi takratni "domači" pisatelji - Cankar, Crnjanski, Andrić, Krleža...

Še najbolj se je Sto romanom približala zbirka, ki velja za nekakšno njeno nadaljevanje - XX. stoletje. Vendar ni mogla zares stopiti v njihove čevlje (tudi namen verjetno ni bil takšen), ne po duhovnem prostoru, ki bi ga knjige pokrivale in odpirale, ne po kvaliteti, kaj šele po nakladi, ta je pri Sto romanih znašala, če je verjeti podatkom na spletu, vrtoglavih in fantastičnih 1,904.070 izvodov.

VII.

Kako se danes obnesejo bralni nasveti moje mame? So še vedno verodostojni, sploh potem ko sem v desetletjih, ki so prišla, prebral precej besedil, ki se ukvarjajo s to duhovno in telesno alkimijo? Tisto o bogatenju besednega zaklada nedvomno drži, mogoče ne več v strogi povezavi s pisanjem prostih spisov, ampak bolj na način, da brati pomeni jesti, in če beremo samo časopise, pogrošno čtivo in priročnike, in ne knjig, ki so bogate in "težke" in "sladke" od jezika in zgodb, potem se hranimo z uborno hrano. S takšno, ki jo strežejo v kartonasti in plastični embalaži; ali pa je naše prehranjevanje podobno vsakodnevnim obrokom, sestavljenim zgolj in samo iz plesnivega kruha in postane, zaudarjajoče vode.

In tisti drugi nasvet, kako dolgo je treba vztrajati, da bi knjiga bralca potegnila v svoj čarni ris? Mislim, da ni treba čakati do petdesete ali stote strani, kajti magični skok se zgodi že dosti prej, verjetno že takoj na začetku, sploh če je pisatelj sposoben ustvariti nekakšen vrtinec, zamenjati perspektive, izumiti jezik, ki žari. Torej je čisto bralčeva odločitev, kako dolgo je pripravljen čakati, do kod sega njegova potrpežljivost in kdaj bo rekel - dovolj imam, priložnost je zamujena, poskusil bom z drugo knjigo.

Iz besedil, ki se ukvarjajo z branjem, pa mi je najbolj ostal v spominu tale stavek francoskega pisatelja Christiana Bobina: "Branje je to drugo gibanje, s katerim se naše življenje osvobaja samega sebe, zaljubljeno gibanje proti svetlobi natančne misli, gibanje, ki se upira tistemu, kar bi nas rado v življenju podvrglo črki zakona, predpisa in navade." In ta stavek, vsaj tako čutim, še posebej velja za knjige, tiskane v zbirki Sto romanov.