Tako je na vprašanje novinarja in zgodovinarja Bernarda Nežmaha odgovoril kardinal in nekdanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Franc Rode. V knjižnici Otona Župančiča mu je prisluhnilo kakšnih 150 ljudi, toliko jih je dvorana lahko sprejela. V enoinpolurnem pogovoru se je razgovoril o številnih temah iz slovenske zgodovine, nekoliko bolj zadržano pa je odgovarjal na vprašanja, ki so zadevala aktualno dogajanje v slovenski Cerkvi.
Na vprašanje voditelja, ali bi sam kot papež zahteval, da odstopijo vsi slovenski škofje – vprašanje je letelo na odgovornost za mariborski finančni škandal – je kardinal Rode nasmejal dvorano z odgovorom, da ga je vprašanje presenetilo, saj ne pričakuje, da bo kdaj papež. Sicer pa je menil, da je tudi v tej zadevi treba popraviti, kar je narobe, in kaznovati, kar je kaznivo. Glede pisma, ki ga je pater Bogdan Knavs pred časom pisal vodstvu Komisije Pravičnost in mir – v njem je med drugim zahteval, da za škandal odgovarjajo konkretni krivci in da v Cerkvi povrnejo škodo opeharjenim delničarjem – je dejal, da se strinja z vsem, kar je pater napisal, saj je bilo napisano iz »vesti in notranje poštenosti«. Podrobneje pisma ni želel komentirati, ker da to ni v njegovi kompetenci.
Na vprašanje, zakaj je reakcijski čas v Cerkvi tako dolg, ko gre za pedofilijo in podobno, je odvrnil, da gre za »star refleks preudarnosti in moralni čut, ki zahteva, da se o stvari opredeliš, ko imaš na voljo vse elemente, da lahko sodiš«. Cerkev, je poudaril Rode, odloča in deluje v zgodovinski perspektivi. Zato ne stopa v prvo vrsto in ne išče senzacij; kar pove, pa mora veljati tudi čez deset in več let. O papežih, ki slovijo po grešnem življenju – Leonu X., Juliju II. in tako dalje – je dejal, da se njihovo početje preveč banalizira, kajti »to so bili obenem tudi promotorji kulture, ljudje z velikim estetskim čutom, glede same vere pa jim ni bilo kaj očitati.«
Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je »zelo duhoven človek«, je po Rodetovem mnenju po Baragi morda največji slovenski duhovnik. O naših župnikih pa je dejal, da so gospodarsko zelo talentirani – vsak nekaj gradi in obnavlja – toda s tem morda nekoliko bežijo iz duhovnosti. »Gradnja duhovnega občestva je veliko bolj zahtevna.« Tudi sicer je dal Rode vedeti, da je pričakoval, da bodo duhovniki znali bolj aktivno angažirati ljudi in jih spodbuditi za dejavno vlogo kristjanov. »V tem smislu sem razočaran,« je priznal. Z voditeljem sta se v pogovoru dotaknila tudi medvojnih dogodkov na Urhu. Kardinal Rode je potrdil, da se je med neko mašo, v času pred sinodo, opravičil za tisto, kar so storili na Urhu, in žrtve prosil za odpuščanje. » A mi tega Spomenka Hribar in drugi niso nikoli priznali, s čimer so pokazali svojo pristranskost.«
S svojim mnenjem o škofu Jegliču in Ivanu Cankarju ni presenetil. Voditelju Nežmahu je pritrdil, da se je z zahtevo, naj mestne oblasti odstranijo muzo s spomenika Prešernu, vpletel v bizaren škandal. Toda Jeglič je v svojem dnevniku kasneje zapisal: »Tedaj sem bil še mlad,« ga je opravičil Rode. Glede drugega Jegličevega dejanja, s katerim se je prav tako vpisal v zgodovino – sežiga Cankarjeve Erotike – pa je bolj v šali pripomnil, da je poprej kupil celotno naklado in da je torej sežgal svoje knjige. Sicer pa je Jeglič storil tudi veliko dobrega. »Liberalci tedaj niso premogli dovolj širine, da bi znali ceniti velik pomen ustanovitve škofovih zavodov oziroma katoliške gimnazije. Raje so mu prilepili očitek, da hoče vzgajati klerikalce.« Tudi vloga škofa Hrena ni bila tako negativna, kot mnogi mislijo. Res je sežigal protestantske knjige, a sežigali so jih tudi protestantje, taki časi so bili. Kljub temu je uporabljal Dalmatinovo Biblijo in veliko storil za slovenski jezik in kulturo. Škofa Hrena je treba gledati v kontinuiteti s Trubarjem, ne kot njegovo nasprotje, saj je uresničil tisto, kar ni bilo dano protestantom. »Napadi nanj na proslavah so bili nedržavni in protislovenski«, je menil.
Da Cankarja ne ceni visoko, je potrdil tudi včeraj: »Cankar pač ni Shakespeare. V njem je nekaj patološkega, kar ljudi odbija, v njegovih dramah pa je preveč politike in ideologije.« Cankarjeva izjava, da so reformatorji tretjino ljudi pobili, tretjina jih je zbežala, preostala pa da je smrdljiva drhal, pa je bila, kot je dejal, ne le žaljiva do slovenskega naroda, temveč tudi zgodovinsko netočna.
Med pogovorom je občinstvu tudi zaupal, da mu je bila zelo všeč francoska igralka Catherine Daneueve, zlasti v Lepotici noči, a da v kino ne hodi več. Raje bere. O Slovencih pa je dejal, da bi bilo njihovo življenje manj dolgočasno in manj sivo, če bi ohranili občutek za sakralno. Tako pa jim je vse profano.
