Po nekajletnem zatišju ste se vrnili na sceno, resda še nekoliko v ilegali, ampak seanse iz garaže bodo polagoma ugledale soj žarometov.

Pri meni in pri nas vseh je tako, da stvari nastajajo spontano. Tako je bilo že pri Miladojki Youneed in te politike nisem spreminjal niti v jedru snovanja projekta Neuro. Ves proces - tako nastajanja glasbe kot organizacije benda - je stvar navdiha. Včasih ga srečamo prej, včasih je nanj treba malce počakati. Na ta način se tudi zapisujejo in plemenitijo naši songi. Obstaja osnovna ideja, ki pa ni fiksna, zato je mogoče prav vse. V glasbi in umetnosti nasploh ne smeš ničesar početi na silo. Vsaj pri meni je tako.

Ko smo vas zadnjič videli na odru, se nikakor ni bilo mogoče znebiti občutka, da je vaše glasbeno udejstvovanje že doseglo kritično točko preloma v naveličanost…

In kar nekaj let je bila zgodba na oni strani. Sprva sem se celo odločil, da nikoli več ne bom ustvarjal v glasbi. Po pravici povedano, imel sem dovolj in občutek je bil dober. Prav ničesar nisem pogrešal. Tudi v glavi sem preklopil - konec je! Ko danes pogledam nazaj, je bila odločitev več kot pravilna. Stvari pač niso delovale, in prelom je bil edina rešitev. Vse dokler se oni dan nisem srečal z Miranom Klenovškom. In takrat mi je preklopilo. Vprašal sem ga: "Miran, ali bi stopil po kitaro in ojačevalec?" Tako se je začelo: prvi obrisi Neura so prav v tem preklopu, četudi takrat nisem mogel vedeti, da bo šla zgodba na koncu tako daleč. Ko smo decembra lani - takrat še kot trio - dobesedno razstrelili poslušalce Pr' Gabrijelu v Cerknu, sem vedel, da smo na pravi poti.

Prvi odzivi so torej dobri, a ne morem se znebiti občutka, da premalo delate na osnovni prepoznavnosti, in se za zdaj raje skromno skrivate pod neznanko Neuro.

Naš koncept temelji na glasbi. Treba jo je slišati, ne opisati ali posledično, prek tretje osebe, brati o njej. Le tako lahko vsak pri sebi ugotovi, ali mu je všeč ali ne, ali se ga dotakne ali gre mimo njega. Odločitev je bila, naj glasba zori. In ko bo dozorela, jo damo na posluh in pokažemo, kako razmišljamo kot enotna celota. Neuro namreč ni Miro Lovrič ne David Jarh ali kdo tretji, Neuro je nas pet, ki uživamo v igranju, uigravanju in preigravanju. Neuro je kaos v urejenem in ta kaos sedaj na vajah zbiramo v program, ki bo zaživel na odru. Ko bo utrjen, bomo stopili v studio ter ga zabeležili na nosilec zvoka, prej ne. Pogovori v tej smeri že potekajo, a do realizacije je še daleč. Ne gre za skromnost, ne za načrt, temveč za prvinski občutek.

Vseeno sem zasledil, da ste se opredelili kot "trendovsko izolirana glasba".

Za potrebe promocije je bil potreben neki umotvor in ta definicija, ki to ni, mi je prva prišla na misel. Kar sem hotel povedati, pa je, da nismo podvrženi nobenim neposrednim vplivom, ki bi jih kakor koli posnemali. Neuro ustvarjamo po svoje, zgodbe želimo povedati na svoj način. Nočemo biti kot kdor koli drug, četudi se nismo spomnili ničesar novega, saj si hkrati tudi nismo nikjer ničesar zavestno sposodili.

Ali danes ni trendovsko, da zavračaš trende?

Ne gre za nikakršno zavračanje trendov, gre za sledenje občutkom in lastnemu vedenju. Kaj pa je narobe s trendi? Tudi trendi so "kul". Nič ni narobe z njimi. Njihovo zavračanje je le del poze in prav nič produktivno. Tudi med trendi vlada kaos, in če znaš ta kaos prevesti v svojo umetnost, lahko stvar na koncu izpade fino. Važno je le ustvarjanje - da te zasvoji, da "fašeš" to vibracijo in s pomočjo nje delaš naprej.

Po pravkar slišanem na vaji bi rekel, da vas stran od trendov vleče zlasti odsotnost kakršne koli šablone.

Če bi obstajala šablona, Neura ne bi bilo. Tisto, kar šteje, je to, da nas zvok pelje naprej. Zvok je vodilo projekta - nenehno se spreminja, dopolnjuje, išče nove načine komuniciranja med nami. Negativna stran trendov je konformizem, neko prilaganje, da se lahko zaslišiš na radiu. V šovbiznisu je tako, da kot avtor nimaš niti vpliva, kako bo neka stvar na koncu videti oziroma slišati. Za tabo je cela mašinerija, ki ne dela s teboj, temveč zase in za druge. Glasbenik posname komad, nato pa mu ga producent v imenu založbe razreže tako, da ga niti ne prepozna. Velikokrat iz skladbe izreže prav najbolj vitalen del.

Do vašega povratka z Neurom sem se večkrat zalotil pri vprašanju, kam je izginila Miladojka Youneed?

Miladojka ni nikamor izginila - pravzaprav smo bili zelo dejavni, a zadnjih nekaj let nismo nastopali v Sloveniji. Preprosto povedano, prišlo je do trenutka, ko smo si dejali, da se bomo sestali ob naslednji priložnosti - toda do nje ni prišlo. Ampak da ne bo pomote: nikoli se nismo sprli, kot se premnogi ansambli, še vedno imamo odlične odnose.

Ali ste kdaj dobili občutek, da je nad Miladojko visel neki zlovešči meč, ki vam je onemogočil stopiti na zadnjo stopnico do vrha?

Bili so vzponi, padci in tragedije, a mislim, da smo imeli preveliko željo in ta nas je spodnesla.

No, Neuro je vsekakor novi začetek?

Tako je, to je povsem nova zadeva, ki s preteklostjo nima nič skupnega.

Toda prepoznavni plesni "power" je še vedno prisoten v vsakem "beatu"?

Ne morem in ne želim se spremeniti, vsaj ne čez noč. Pop-core in hard-beat sta bili vedno osnovni smernici moje glasbene identitete, vendar ju tokrat odpiram iz drugega zornega kota. Podobno kot pri Miladojki so naše muzike kolaž vsega naštetega in nenaštetega. Neuro je množica petih ljudi, ki ustvarjamo iz preprostega razloga, ker to radi počnemo. Nobene hude filozofije ni zadaj. Ne vem, kaj se bo zgodilo naprej, vse bo pokazal čas.