Nad središčem mesta tako množično dvigujejo roke večja trgovska imena in se dokončno selijo v trgovska središča na obrobju mesta, ob tem pa v zraku večkrat obvisi vprašanje, kako v primežu gospodarske krize uspe preživeti malim mestnim trgovcem in obrtnikom, ki že več desetletij dajejo središču prestolnice tisti pravi mestni pridih.

Vztrajali iz hobija

Na začetku Miklošičeve ulice, ki vodi od Prešernovega trga do glavne avtobusne postaje, že leta sprehajalce spremlja najrazličnejša glasba. A bo tudi ta konec tedna ugasnila, saj bo MCD Shop po šestnajstih letih zaprl svoja vrata. Pred približno mesecem dni so začeli razprodajo in z vsakim tednom popust stopnjevali, tako da je bila prodaja zgoščenk in gramofonskih plošč po besedah ene izmed prodajalk kot včasih.

V vseh letih delovanja so imeli vedno največ dela poleti, ko so turisti za spomin množično kupovali zgoščenke slovenskih izvajalcev. Nasprotno je bila prodaja med letom vedno slabša in sedaj bodo lastniki prostor raje oddali podnajemniku. "Zadnji dve leti smo vztrajali bolj iz hobija in vsak mesec za pokritje stroškov nakazali dodatnih 2000 evrov, kar pomeni, da bi imeli manj izgube, če bi bil lokal prazen," meni Saša Nikašinovič, direktor Zlatarstva Močnik, ki ima v lasti omenjeno prodajalno plošč.

S kaznimi nad prazne prostore

Ravno prazni prostori pa so tisti, ki jezijo Marijo Lah, edino dežnikarico v Sloveniji. Ta že vrsto let vztraja na Trubarjevi cesti in opazuje, kako nekateri prostori samevajo. "Če bi uvedli denarne kazni za lastnike praznih lokalov, kot imajo to urejeno v nekaterih tujih državah, bi se kar hitro napolnili," je prepričana in ne more iz svoje kože, da ne bi pokritizirala še mestne občine, ki bi morala biti bolj dejavna, saj mestno jedro zamira. "Trubarjeva cesta je bila včasih obrtniška ulica, zdaj pa se spreminja v ulico praznih lokalov, center pa je poln kavarn in hitre prehrane," še opozarja na monotono ponudbo mestnega središča.

Pravi, da tudi turisti izjemno radi vstopajo v njene prostore, jo navdušeno fotografirajo in sprašujejo, kaj sploh počne, saj takšne dejavnosti še niso videli. Nad zaslužkom se gospa Marija ne pritožuje. Čeprav je ta zelo skromen, pravi, da se nekako da preživeti: "Ko je suša, je zelo težko, saj so ravno padavine moja najboljša reklama. Na srečo je pa vsaj prostor v moji lasti in mi ni treba plačevati najemnine."

Za čevljarje mrtvi vsi meseci v letu

Na cesti, ki od leta 1952 nosi ime protestanta Primoža Trubarja, vlada slabo vzdušje. A ni problem v tem, da oken ne krasijo cvetlični lončki kot drugod, temveč nenehno odpiranje in zapiranje trgovin, da se trgovci niti več ne poznajo med seboj. "Ko to opazujem, ne morem, da se ne bi vprašala, koliko časa bom še zdržala," zavzdihne čevljarka Karmen Zibelnik iz čevljarne, leta 1968 poimenovane po zavetniku čevljarjev Krišpinu. Stara kolekcija otroških čevljev, ki leta počiva na policah ob vhodu, razkriva, da posel ne cveti. Včasih je bil samo februar mrtev mesec za čevljarje, danes so to vsi meseci v letu. Nekaj je še popravil damskih petk, prihajajo še ljudje, ki imajo težave s stopali, sicer pa večina kupi kar nove čevlje. "Saj so danes že tako poceni, da se včasih popravilo res ne splača," pravi Karmen, ki je že večkrat razmišljala o tem, da bi zaklenila za vedno. Ob skromnem zaslužku gre kos pogače vsak mesec še za najemnino, a za zdaj ni obupala.

Danes si ne predstavlja, da bi središče prestolnice znova odprli za promet, a vseeno nostalgično opisuje čase, ko so po Trubarjevi brneli tudi tovornjaki, ljudje pa so lahko avtomobile zapeljali praktično pred vhod vsake trgovine. "Ker so radi komod, sedaj bežijo v trgovska središča. Pretežko jim je po mestu hoditi s polnimi vrečkami," se Zibelnikova še razgovori za svojim sprejemnim pultom, medtem ko mimo hiti le peščica ljudi. Mnogi namreč raje kot po Trubarjevi uberejo pot po Petkovškovem nabrežju, ki je vedno bolj preplavljeno s kavarniškimi mizami.

Včasih k urarju 30 ur na dan

"Center je res lep za sprehajanje, ni pa nikakršne ponudbe, vse se zapira kot po tekočem traku, z izjemo gostinskih lokalov, ki so na vsake dva metra," strne Robert Kajfež, urar na delu Trubarjeve, ki vodi proti Rogu. Tako kot dežnikarica Marija in čevljarka Karmen tudi on ni nameraval prevzeti domače tradicije, a potem ko ga fakulteta za elektrotehniko ni navdušila, je pred 25 leti prevzel domačo obrt in ostal.

"Včasih je prišlo na popravilo 30 ur na dan, danes pa jih ni na mesec toliko, saj so nas dotolkli mobiteli," pojasnjuje 45-letnik, ki si niti v sanjah ni mislil, da se bo zgodil takšen preobrat. Danes je njegov glavni zaslužek menjava baterij, vendar ne samo v urah. Da lahko preživi, je začel popravljati še daljinske upravljalnike, merilnike in manjše naprave.

V zadnjih letih znova postajajo priljubljene starinske ure, ki so se skrivale na podstrešju, a le malo je še urarjev, ki jih znajo popraviti. Kajfežu, ki so mu takšna popravila izziv, to vliva nekoliko optimizma, a mu ne preostane nič drugega, kot da čaka, ali bo kaj boljše, ko bodo delavnice zaprli drugi mestni urarji.

Konec družinskih tradicij

Ob vprašanju, kakšna je prihodnost njihovih obrti, sicer zgovorni sogovorniki malce premolknejo, nato pa s tišjim glasom nadaljujejo, da je najbrž sploh ni. Popravljalec dežnikov, čevljar in urar niso najbolj obetavni poklici, zato danes ni zanimanja za nadaljevanje družinskih tradicij. Marija, Karmen in Robert tako nimajo naslednikov in so enotni v mnenju, da bo njihovo znanje na žalost izgubljeno. S tem pa bodo pravi mestni pridih izgubile tudi ljubljanske ulice, ki bodo v prihodnosti ali prazne ali pa še bolj zapolnjene z gostinskimi lokali.