Na Radovici, ki je iz Metlike oddaljena šest kilometrov, so v stari šoli opremili razred, v katerem so stoli, mize, table in učni pripomočki ter sploh vsa oprema takšni, kot so bili pred drugo svetovno vojno. Celo učitelj se temu primerno vede. V resničnem življenju prijeten gospod, zbiratelj in restavrator Jože Matekovič se prelevi v strogega učitelja, gospoda tovariša, ki obiskovalce od daleč in blizu, iz vse Slovenije in tudi sosednjih držav, vseh generacij, poučuje zgodovino Bele krajine. Kulturo in etnološke znamenitosti na lahkoten in duhovit način predstavi obiskovalcem.

Zamisel humorista Tonija Gašperiča je pomagal uresničiti Andrej Bajuk, znani glasbenik in učitelj igranja diatonične harmonike, ki je sedaj ravnatelj šole in nam je povedal: "Po končani službi sem se odločil za glasbeno pot in ob tem mi je stal ob strani Toni Gašperič, ki mi tudi piše besedila. Pogovarjala sva se in dobila idejo, kako bi na Radovici ustanovili in priredili pouk, kakršen je bil pred vojno. Preden smo našli vse pohištvo in pripomočke ter smo razred postavili v Titov čas, je minilo nekaj mesecev. Zamisel je odlična, vendar nam vzame kar nekaj časa, saj moramo organizirati in načrtovati vse obiske. Pri pouku ni vse samo strogo, saj je scenarij napisal Toni Gašperič, zato ura poteka humorno in zanimivo. Je poučna zadeva za stare in za mlade. Zato ste vabljeni vsi, stari, mladi, če organizirate poroke, izlete, obletnice valet, kar koli. Oglasite se na Radovici, saj je to na novo narejena, poučna in predvsem zabavna točka v Beli krajini."

Pouk v OŠ Brihtna glava je vsak dan v tednu, dopoldne ali popoldne, odvisno od želja znanja željnih učencev. Mlajše generacije bodo videle, kako je pouk potekal nekoč, ko je še palica pela, starejši pa bodo obujali spomine na čase, ko so gulili hlače v šolskih klopeh z odprtino za črnilnik v desnem kotu, ko so učilnice imele tudi oslovsko klop in jih je učitelj, če so bili poredni, poslal v kot klečat na koruzo. Po pouku obiskovalcem delijo tudi spričevala z imenom in priimkom, kot dokaz, da so usvojili osnovno znanje o deželici med Gorjanci in Kolpo, deželici belih brez, prijaznih ljudi in odlične metliške črnine.

Tudi mi smo slišali za to zanimivo izletno in poučno točko, zato smo jo z zanimanjem obiskali. Pouk je bil res zabaven. Sedenje v klopeh, stroga ravna drža brez praskanja, ker si sicer takoj obtožen imetja bolh, strog učitelj s palico in smislom za humor, sodelovanje pred tablo in tudi klečanje na koruzi. Moramo priznati, da je to resnično zanimiva ideja, ki je odlično izpeljana, in če si želite doživeti nekaj novega, se le organizirajte in odpeljite k pouku.

Nekaj soudeležencev pouka smo povpraševali, kaj jim je bilo všeč.

Darko Pajnhart: "Malo je bilo nostalgično. Všeč mi je bilo pravzaprav vse. Sem že tako star, da sem v takem vzdušju v šolo hodil. Spominjal sem se lepih časov."

Jelka Gašperšič: "Prav zabavno je bilo. Odličen približek času, ko sem sama hodila v šolo."

Mojca Ržen: "Prav zanimivo, sploh v letu 1950. Spet je bilo treba dati roke na hrbet."

Tudi z učiteljem OŠ Brihtna glava Jožetom Matekovičem smo poklepetali: "O vlogi učitelja, ki mi jo je namenil Andrej, na začetku nisem bil prepričan, da jo bom dobro izpeljal, vendar so zdaj občutki dobri. Moraš biti strog, brez nasmeška na obrazu, tako da ljudje občutijo strah, kakršen je bil v 50. letih. Kadar pridejo otroci, pa naredimo bolj blag program, saj se je že zgodilo, da je kakšen zajokal. Starostniki uživajo v programu. Mislim, da sem pravi za to vlogo, saj pesnim, lecitiram in se ukvarjam tudi z gledališčem."