Mateja Ropoša, televizijska novinarka

"Ker nisem odraščala v prestolnici, je bilo kolo od nekdaj eno mojih najljubših prevoznih sredstev. Spomnim se, kako smo se kot otroci podili po dvorišču, pozneje pa sem velikokrat nabrala kar konkretno število kolesarskih kilometrov po Gorenjski. Tudi v svojo prvo poletno službo v najstniških letih (ko še nisem imela vozniškega izpita) sem se vsako jutro dvajset kilometrov v eno stran vozila s kolesom. Danes imam doma v Tržiču gorsko kolo znamke Scott, v Ljubljani pa mestno ropotajoče kolo, ki ga ni škoda, če bi mi ga slučajno ukradli. Zelo pozdravljam tudi idejo o ljubljanskem Biciklju, čeprav ga sama še nisem preizkusila, saj žal nimam postaje med domom in službo. Profesionalno kolesarjenje me nikoli ni zanimalo, zato kolesarskih dirk ne spremljam."

Sašo Jereb, judoist

"Na svoje gorsko kolo se rad usedem predvsem v toplejšem vremenu. Običajno skupaj z bratom kolesariva po okoliških hribih, me pa že nekaj časa 'matra' cesta - ravnina, zato bi rad v prihodnje preizkusil tudi cestno kolo. Kolo se mi zdi odlična rešitev za mestne vožnje, kolesarjenje je hitro, poceni in ekološko. Ljubljanski Bicikelj se mi zdi odlična pogruntavščina in vesel sem, da se je ta projekt odlično uveljavil. Sam se z njim sicer še nisem peljal, ga pa redno uporabljajo moj brat in kar nekaj kolegov. Moje nezgode, povezane s kolesarjenjem? Uf, v otroških letih sem kar nekajkrat grdo padel s svojim ponijem. Gledal sem namreč filme o slovitih BMX in seveda sem moral videno potem preizkusiti na lastni koži, čeprav se včasih moje kolesarske dogodivščine niso ravno uspešno končale... Prav tako še nisem pozabil dogodka izpred desetih let, ko sem se na svoj trening pripeljal s sposojenim kolesom. Medtem ko sem ga nekoliko 'nerodno' zaklepal, me je klubski kolega vprašal, zakaj ga sploh zaklepam, ker mi ga lahko tako in tako ukradejo ter mi lahko ostane le sedež, priklenjen na ograjo... Njegove besede so se uresničile: med prho po končanem treningu mi je kolega namreč res odklenil kolo in ga skril. Ko sem prišel do mesta, kjer naj bi me čakalo kolo, je z ograje visel le še sedež… Seveda me je zajel trenutek panike, a ko sem pozneje izvedel za zvijačo, tudi sam nisem mogel skriti smeha."