Kinoteka se je odločila posvetiti teden dni največjemu španskemu režiserju po Luisu Buñuelu ter hkrati kulturnemu simbolu postfrankistične Španije.
Almodóvarju, ki je skozi svoje glavne like največkrat nagovarjal ženske in prikazoval njihovo senzibilnost, so sicer mnogi očitali površnost in lahkotnost ter pomanjkanje poguma, da bi s središčem dogajanja podal tudi družbeno kritična sporočila. Režiser pa je dokazal nasprotno prav s svojim zadnjim filmom Koža v kateri živim.
Eksperiment, ki ga je režiser opravil z ustvarjanjem tega projekta je sicer več kot le uspel, je pa mogoče trditi, da bi si ga redki umetniki upali izpeljati na točki, kjer se je nahajal sam.
Eden najpomembnejših tako evropskih kot tudi svetovnih avtorjev je na sceno prišel brez strokovne izobrazbe in se z izjemno močjo opazovanja in upodabljanja človeške narave spremenil v izjemnega cineasta. V začetku svojega ustvarjanja se je osredotočal na kulturno in seksualno ter ustvarjal lahkotnejše komedije, ki so predvsem pri domačih kritikih naletele na trd zid nerazumevanja. Šele po filmu Cvet moje skrivnosti, ki so ga takoj razglasili za njegovo najbolj zrelo delo, je postal sprejet tudi doma.
