"Pa kaj delate toliko časa!? Jaz tu čakam že pet ur, pa se nič ne premakne," je za dobro jutro ena od čakajočih pozdravila medicinsko sestro, ki se je po naporni noči ravno odpravljala domov. Kdo ve, od kod je zbrala moči, da je s prijaznimi besedami skorajda vsakemu posebej razložila, da ni kriva za takšne razmere, da nima te moči, da bi sama zgradila novo urgenco, četudi bi si jo še tako želela. Razmere so bile v februarju in marcu, kot pravi asist. mag. Hugon Možina, vodja Internistične prve pomoči (IPP), resnično že nevzdržne.
Bolnikov je bilo več kot - vsa leta doslej, prostora pa, zaradi gradnje nove urgence - še manj. Ozek hodnik, edini, ki ga imajo trenutno na voljo, je bil ves čas poln ljudi, ob ozkih stenah so bolniki ležali na zasilnih ležečih vozičkih, včasih je šlo tako na tesno, da so medicinski tehniki med ležečimi vozički komajda sploh prepeljali bolnika, ki je moral v obravnavo.
Dve opazovalnici, namenjeni čakanju na zdravstveno obravnavo ali izvide, v katerih izvajajo nadzor bolnikov, zdravljenje in zdravstveno nego, sta bili zapolnjeni do zadnjega kotička. "Najhuje je, da bolnikom ne moremo zagotoviti prav nobene zasebnosti. Imamo sicer zaveso, ki jo uporabimo, če moramo komu zamenjati plenico, ga umiti, če mora opraviti potrebo, ker ne more sam na toaleto," razmere z besedo nehumano opiše Simona Agrež, zdravstvena tehtnica. "Najbolj srečni bi bili, če bi lahko vsaj te paciente, ki pri nas vsako noč ležijo na teh razmajanih vozičkih, sprejeli na oddelek. Tako pa se ti zgodi, da ko prideš naslednji dan ponovno v službo, na hodniku še vedno ležijo pacienti od prejšnjega dne! Kaj naj jim rečem, kako naj jih pomirim? Ti zimski meseci so bili res grozljivi, upamo, da bo spomladi kaj bolje."
Triaža je nujna
(Več je v tiskani izdaji Nedeljskega)
