Meta Černoga
Skoraj ga ni skrbnika psa, ki ne bi imel ob vseh lepih dogodivščinah, ki jih prinaša življenje s štirinožnim prijateljem, kdaj pa kdaj tudi težave. Nekateri jih znajo odpraviti sami, drugi poiščejo pomoč strokovnjakov, tretji pa obupajo in se psa, ki je preveč nemiren, venomer laja, ni poslušen, je begav ali kaj podobnega, preprosto - znebijo. Pa je res problem v psih ali morda v njihovih skrbnikih?
Branka Hobič, priznana kinologinja in inštruktorica psov, predsednica društva Tačke pomagačke, pravi, da v svoji pasji šoli na Vrhniki opaža, da so vedno težave ljudje, ne pa psi. "Težko jim je dopovedati, da morajo že pri mladičku vzpostaviti vlogo ‚oficirja‘, kot jaz temu pravim, sicer bodo prej ali slej nastale težave." Vendar mnogo ljudi tega navodila ne upošteva, svojega kužka želijo počlovečiti, pričakovanja skrbnikov in s tem pritisk na psa pa je kaj hitro lahko prevelik. "Svojega psa razvajam bolj kot svoje otroke. Moj pes dobi, karkoli si zaželi," pripovedujejo mnogi. Pa je to za psa dobro?
Cesar Millan, svetovno znani strokovnjak za vedenje psov in najbolje prodajani pisatelj na lestvici časopisa New York Times, v svoji novi knjigi Vodja krdela, ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu pri Tehniški založbi Slovenije, pravi, da psi, ki jih skrbniki pretirano razvajajo, živijo pod nenehnim pritiskom, kar zanje nikakor ni dobro. "Vsakokrat, ko počlovečite svojega psa in od njega pričakujete, da bo v vašem življenju zapolnil mesto otroka, partnerja, prijatelja ali starša, nanj prinašate pričakovanja, ki jih ne bo mogel izpolniti. S takšnimi pričakovanji psu jemljete dostojanstvo, da je lahko pes. Pes je del naravnega ustroja, naravno mu je namenjeno, da v življenju pričakuje red. Pričakuje, da mora za hrano in vodo nekaj narediti ter da mora slediti navodilom in pravilom nekega urejenega družbenega sistema pod nadzorom zaupanja vrednega vodja krdela. Če svojemu psu teh stvari ne zagotovite, vseeno pa nanj usmerjate vsa čustva, naklonjenost in zaupnost, kar v svojem življenju pogrešate oziroma česar ne dobite pri ljudeh, potem ste do svojega psa zelo krivični. Tako ste lahko tudi vzrok slabega vedenja," v knjigi zapiše Cesar Millan, ki skrbnike v knjigi seznani s psihologijo psov in s številnimi praktičnimi primeri prikaže, kje so tiste napake, ki jih ljudje najpogosteje naredijo pri vzgoji svoje živali. Predvsem je potrebno, da skrbnik uravnoteži psa, pri čemer pa je seveda prvi pogoj, da najprej uravnoteži samega sebe.
Osnovni poduk knjige je, da so psi naše zrcalo in da nestabilni ljudje ustvarjajo nestabilne pse, so si bili enotni gosti predstavitve knjige, ki je potekala v ljubljanski knjigarni Mladinske knjige Konzorcij.
Red v krdelu
Znani kinolog Jože Vidic, ki je tudi strokovni recenzent obeh Millanovih knjig, pravi, da je pes družabno bitje, ki je zelo nesrečen, ko mora biti sam, zelo slabo pa se počuti tudi, če v krdelu ni reda. "V skupnosti, kjer pes živi, mora biti med drugim vedno in vsakemu članu jasno, kdo je kdo, kakšna je vloga vsakega posameznika, kdo je za kaj zadolžen… V skupnosti človek-pes mora biti seveda dvonožec tisti, ki vodi krdelo, ampak to si mora tudi zaslužiti s svojim znanjem, s sposobnostjo oziroma s pravilnim načinom ravnanja s psom. Zelo slabo je za vse dvonožne krdelnike, če vlogo vodje krdela v hiši prevzame pes. Cesar Millan nas v svoji knjigi na zelo prepričljiv, slikovit in strokoven način popelje v svet skupnosti človeka s psom, v kateri vlada red za psa in tudi za vse druge, s katerimi ima štirinožec opraviti," pravi Jože Vidic. Njegov sin Boštjan Vidic, sicer veterinar in prevajalec obeh knjig, pravi, da je tako prva knjiga Šepetalec psom kot ta druga, ki je nadgradnja prve, tudi v slovenski prostor skrbnikom prinesla veliko novega, predvsem podrobnosti o odnosu med človekom in psom.
Cesar Millan v poglavju, kjer piše o učenju, na zelo zanimiv način opisuje teorijo šolanja. Pri tem zelo poudarja razliko med učenjem in med sposobnostjo psa, da živi s človekom oziroma v svetu ljudi. Psa ni tako težko naučiti različnih vaj, kot od njega zahtevati primerno vedenje v svetu ljudi, razmišlja Jože Vidic. Ljudje imajo namreč težave s svojimi psi zaradi njihovega takšnega ali drugačnega neželenega vedenja in ne zato, ker njihov štirinožec ne bi obvladal, denimo, vaj poslušnosti. "Millan pri učenju psov in tudi pri prevzgoji psov povsem sprejema tehniko pozitivne motivacije, kadar je to mogoče. Žal pa je treba pri prevzgoji marsikdaj uporabiti tudi druge metode, če želimo doseči želeni uspeh. Ampak te druge metode lahko uporabljajo le zares pravi strokovnjaki oziroma skrbniki ob sodelovanju s strokovnjakom," razmišlja Vidic in dodaja, da je najboljši pripomoček pri šolanju psov človek oziroma njegova energija.
To je pri svoji škotski mejni ovčarki ugotovila tudi pevka in velika ljubiteljica psov Alenka Godec, ki je ob strahu psičke pri grmenju ugotovila, da je bil ta strah še potenciran, če je paniko zganjala tudi družina. Pes je bitje, ki čuti našo energijo, se po njej ravna in s pomočjo energije sprejema vtise od ljudi, od drugih psov in od vseh drugih živih bitij, temu primerno pa se tudi odziva, kar že pri svoji mladi irski seterki opažata tudi Robert Bogataj in Meta Ornik, znana avtorja oddaje O živalih in ljudeh.
Pasma je zgolj oblačilo
Cesar Millan v svoji novi knjigi spregovori tudi o pasemskih predsodkih. Takole pravi: "Kadar govorimo o kateremkoli psu, je pasma zgolj oblačilo." Če ljudje pasmi dajo prevelik pomen, se lahko pojavijo pasemski predsodki. Cesar se je tako na podelitev nagrad emmy na oder pripeljal z rolerji v spremstvu šestih pitbulov, od katerih so imeli vsi nekoč že težave z napadalnostjo. "Bili so tam, pod bleščečimi lučmi, pred skoraj 2500 ljudmi, povsem sproščeni, lepo so se vedli in so bili pravi ambasadorji svoje pasme." Cesarjevo stališče, da ni nevarnih psov, so le nevarni skrbniki, podpira tudi Kinološka zveza Slovenije. Ob tem je zanimiv podatek, ki ga je navedel ta, da so na prvem mestu pri ugrizih mešanci, ker jih je seveda daleč največ (v Sloveniji je kar 88 odstotkov vseh psov mešancev), tako na drugem mestu pa so male - čivave! Cesar Millan v svoji knjigi opisuje, zakaj je treba pri odločanju za določeno pasmo temeljito poznati tudi njene vedenjske značilnosti. Predvsem je po njegovem mnenju odločilno, da izbiramo psa glede na raven njegove energije.
Med številnimi napotki, ki jih navaja, je bržkone najpomembnejši ta, da naj ljudje pri svojih ljubljencih uporabijo mirno in odločno energijo ter da upoštevajo način sporazumevanja. Zlasti pomembna so prva srečanja, pri katerih prav tako veljajo pravila, ki jih navaja avtor, ki si želi, da bi ljudem, ko jo bodo brali, pomagala okrepiti vezi s psom. "Želim pa si tudi, da bi s pomočjo knjige spoznali, kako tesno smo ljudje in psi povezani in koliko se lahko naučimo od svojih psov. Ideja o moči krdela se ne nanaša zgolj na pse. Nanaša se tudi na drugo vrsto krdelnih živali, katerih usoda je tesno prepletena s psi že tisoče let. To je naša lastna živalska vrsta homo sapiens."