Ta človek ne premore elementarne vzgojenosti, ki narekuje, da damo gostu kar največ priložnosti, da govori o rečeh, ki jih pozna. Vprašanje, ki mu ga je Turk zastavljal, seveda ni bilo nikakršno vprašanje, zaganjal se je vanj v nekakšnih svojih blodnjah, zdaj v slovenščini zdaj v francoščini, tako da predavatelj seveda nikakor ni mogel slediti, govoril je o potrebi po ohranjanju spomina in razkrivanjih preteklosti ter nenehno omenjal Črno knjigo komunizma. Ko je končno utihnil, pa se je zgodil čudež: Tzvetan Todorov, modri gospod, ki je kot mladenič skusil bolgarski komunizem in prebegnil na Zahod, je iz vse te blebetavosti lucidno uganil, s kakšnim tipom tranzicijskega uma ima opravka, kam rine ta šapa. In tako je dal Turku elementarno lekcijo modrosti: "Res je, spomin je pomemben, in kot je rekel prvi demokratično izvoljeni bolgarski predsednik Želju Želev: preden obrnemo list, ga moramo prebrati. Toda to ne pomeni, da je treba preganjati ljudi. S tem se morajo ukvarjati zgodovinarji in umetniki, to je plemenito delo, ki ga morajo opraviti oni."

Ubogi Turk. Prišel je na predavanje, da bi slišal, kar je hotel slišati in prav nič drugega, še posebno ne o plemenitem delu, prišel je, da bi prek tujega predavatelja še naprej obračunaval s svojim stanovskim kolegom, ravno tako profesorjem na filozofski fakulteti, Borisom A. Novakom, nikakor ne prvim, ki se ga je lotil s svojo ideološko macolo, ki jo vihti nad "neskesanimi" kot pravi božji vojščak. A Todorov je intuitivno začutil, da ga skuša povleči v domačijsko blato, in z neverjetno mirnostjo je histeričnega pajaca poslal v kot. Gotovo na vseh koncih bivšega socialističnega bloka naleti na enake gorečneže, ki bi radi s pribijanjem na križ vzpostavljali novo pravičnost.

Turk je namreč literarnemu teoretiku in pesniku Borisu A. Novaku tako rekoč očital medvojne grehe, četudi se je Novak rodil leta 1953. In to zato, ker se ni distanciral od svojega očeta Anteja Novaka, ki naj bi bil kot partizan odgovoren za zlodela. Po Turkovo naj bi dejstvo, da Novak še vedno uporablja kratico očetovega imena, A., za svojim, dokazovalo njegovo nedistanciranost od očetovih dejanj. Novak mu je v odgovor napisal francosko balado z naslovom Raport o ščurku Boštjanu Marku Turku.

Lustracija, zdaj celo genetska, je že nekaj časa v zraku, in to vsakič, ko politikantom zmanjka pametnih argumentov ali ko hočejo karakterno umoriti svoje politične nasprotnike/kolege ali ko jim prav pride spuščanje megle s "škandaloznimi odkritji", za katero postorijo kaj drugega. Tukaj nič ne pomaga dejstvo, da so se lustraciji v 90. letih tudi sami odrekli, ker tudi njihova preteklost ni bila brezmadežna. S krajo dela arhivov in manipulacijo dostopnih dokumentov so dobili igračko, ki tako krasno poka, da se ji ne znajo odreči.

In vsakič, ko jim je kdo napoti, začnejo brskati. Z medijsko pomočjo potem to voluharstvo spodjeda ugled ljudi, ki se ne morejo braniti. Tako so se pred kratkim lotili Vena Tauferja, ker si je drznil protestirati zoper ukinitev kulturnega ministrstva, in zdaj, Borisa A. Novaka. Je naključje, da gre za kulturnike, je naključje, da gre za ljudi, ki so v prejšnji državi aktivno sodelovali v demokratizaciji? Ali pa se zgodovina tudi v tem smislu ponavlja in se je SDS po prvotni difamaciji "nenaših" v tem drugem zavzetju oblasti odločila počistiti še v svojih vrstah, s tistimi, ki so jih najprej razglašali za svoje, potem pa so ti očitno zašli s "prave" poti in jih je zato treba črtati s seznama zaslužnih za osamosvojitev, na katerem so tako rekoč le še člani edine prave stranke? Je to ta nova zgodovina, v kateri so novo državo ustvarili trije v SDS konvertirani partijci in celo njihov podmladek, ki se je takrat še v pesku igral, medtem ko smo bili vsi ostali kolaboranti?

Ker je vznesenost prekrščevalcev, zdaj, ko so na oblasti, brezmejna, se vse bolj počutijo bogove: Boštjan M. Turk se je tako lotil spreminjanja božjih zapovedi. Pod P. S. je dodal še enajsto zapoved, ki jo je treba smiselno, kadar to zahtevajo strankarski cilji, uporabiti namesto pete, tiste, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Enajsta zapoved govori takole: odreci se očetu in materi ter ju prekolni takoj, ko ti kakšen "analitik" našteje njune grehe. Teci na grob in odnesi svečko, ki si jo včeraj prižgal, kajti njuno ni božje kraljestvo, in zgodi se SDS-volja.

Če ne, če se boš še naprej pisal Boris A. Novak, namesto da bi se preimenoval v Janeza Janšo (ne, pardon, tudi to se lahko maščuje, preimenuj se v Ivana Novaka), če ne boš takoj očeta in matere zatajil, če ne boš na Zboru za republiko opravil najtemeljitejše javne tovariške samokritike, ker si se, nemarnež, rodil prav njima, če ne boš šel skozi ves prečiščevalni strankarski purgatorij, potem si kriv njunih dejanj, vseh dejanj, tudi tistih, ki jih nista naredila. Potem vedi: so razbeljena železa tudi za tvojo ramo. In je uradno zapriseženi stigmatizator: B. M. T.

In Todorov? Kaj je povedal, česar Turk ni slišal, ni razumel? "Dokler je bila demokracija v spopadu z nekim gnusnim nasprotnikom, nacističnim ali komunističnim totalitarizmom, je lahko živela, ne da bi se zavedala svojih groženj: danes se mora z njimi soočati. (…) Terjati, da je ljudstvo vir oblasti, je pravično, toda današnje, z mediji zaznamovane družbe omogočajo manipuliranje s tem ljudstvom in posledica je odprava institucionalnih korektivov, ki so bili predvideni za omejevanje ekscesov ljudskih strasti. V takih primerih demokracijo zamenja populizem, ki ignorira notranjo različnost družbe."