Kako se počutite kot brezposelni trener?

Odlično. Za menoj je lepo obdobje, ki rezultatsko ni bilo posebej uspešno, a vseeno izjemna in neprecenljiva življenjska izkušnja.

Kaj počnete? Počivate in uživate?

Uživam. Ujel sem tudi nekaj dni smučanja. Nogometa ne morem odklopiti, tudi če bi ga hotel. Pogledam kakšno tekmo, opazujem in poslušam, kaj govorijo drugi. Usedem se na kolo in grem pogledat trening Maribora. Nekatere stvari, ki so se dogajale v minulih letih, sem zapisal in dokumentiral, tudi e-mejli in SMS-sporočila so shranjeni. Če bi jih objavil v knjigi...

Že zbirate ponudbe za novo službo?

Odprte so nekatere kombinacije, ki so povezane s kraji, kjer sem nazadnje deloval, torej z arabskim svetom. Zanesljivo bom še šel v ta konec sveta za trenerskim kruhom.

Kaj je šlo narobe v Savdski Arabiji, da se je vaše delovanje v njihovem največjem klubu Al Ittihad končalo tako hitro?

Če bi vedel, da bom imel toliko problemov okoli samega igrišča, ne bi šel nikoli. A obenem bi mi bilo žal vse življenje, če ne bi šel in poskusil. To je zgodba, ki je bila že nastavljena tako, da naj bi trajala le nekaj mesecev. Moja osnovna napaka je bila, da sem predolgo razmišljal po evropsko. Bil sem v velikem klubu s fantastičnimi navijači. Ne nazadnje je bila tudi uvrstitev v polfinale pokala dober rezultat, težava je bila, da se je naenkrat zamenjalo preveč igralcev in čez noč ni bilo mogoče narediti veliko. Vesel sem, da imajo zdaj dobre rezultate in nekaj mladih igralcev, ki sem jih vpeljal, dobiva vedno več minut.

Ne zavedamo se, da živimo v raju

Ali vam je žal, da ste sploh šli v Savdsko Arabijo?

Niti sekundo. Delal sem z izredno korektnimi ljudmi. Tudi pri mojem odhodu se je pokazala veličina kluba, navijačev in spoštovanje. Takšen je pač trenerski posel, sem še eno izmed uglednih imen, ki so bila v Al Ittihadu in so se morala posloviti. Malo mi je žal, da nisem ostal do azijske lige prvakov.

Kaj pomeni arabska izkušnja za nadaljnjo kariero?

Veliko ljudi sem vprašal za nasvet, posebej Katanec mi jih je dal ogromno, a dokler sam ne doživiš realnosti, si zelo težko predstavljaš. Savdska Arabija kot država je vendarle drugačna kot Katar, Združeni arabski emirati... Po tem, kar sem doživel tam spodaj, zdaj gledam veliko drugače na vse, kar se dogaja pri nas. Imamo težave, a ko bi ljudje videli in vedeli, v kakšnem raju živimo Slovenci, bi to veliko bolj spoštovali.

Kakšna je razlika med evropskim in arabskim načinom dela?

Zaradi podnebja, kulture, karakterja in vere ni primerjave. Treninge sem moral vseskozi prilagajati njihovim verskim običajem. Džeda je štirimilijonsko mesto z neverjetnimi navijači in 40 kilometrov od Meke. Imajo izredno veliko kakovostnih mladih nogometašev, ki so pravi biseri.

Koliko spremljate slovensko ligo?

V živo sem gledal le derbi Olimpija - Maribor. Okoli slovenske lige se prikazuje veliko negativnosti, a imamo kakovostne igralce in dobro stroko. Pogoji za delo, torej infrastruktura je tisto, kar je neprimerljivo s tistim, kar bi imeli radi. Če tega ne bomo uredili, bomo imeli probleme. V nogometu ni bližnjic. Za minimalni vložek bi radi vrhunske rezultate. Po tej logiki so vsi ostali, ki vlagajo, imajo modele dela in organizacijo, popolni neumneži.

Premalo spoštovanja športnega dosežka

Maribor je vseeno vzorčni primer, kakšen bi moral biti ustroj vsakega slovenskega kluba.

Nedvomno. Žal je v Sloveniji veliko ljudi, ki tega ne spoštujejo. Zahovič in njegova ekipa, Milanič in njegova strokovna ekipa, direktor Ban s predsednikom so pokazali, da je mogoče uspeti. Tudi Maribor je bil pred nekaj leti na dnu, a je prišel do igranja v evropski ligi. A nekaterim že to ni dovolj, niti 17 točk prednosti na lestvici.

Za dvig kakovosti bi Slovenija potrebovala več klubov na ravni Maribora.

Vesel sem uspehov Maribora, a ne le zato, ker sem Mariborčan, saj želim enako tudi Olimpiji, Muri, ki je s trenerjem Šimundžo dobila novo kakovost. Želim si, da bi Koper prišel do višjega nivoja. Na tistem koncu so vedno imeli izjemno nadarjene nogometaše, odlično delajo z mladimi. Maribor ima kontinuiteto, organizacijo, veliko naredi na igrišču, ne le ob njem, zato so postavljeni pravi temelji. Maribor je v Sloveniji v strahoviti prednosti, ker je vajen dveh tekem na teden. Včasih vidim premalo spoštovanja do športnega dosežka. Preveč je negativnosti. To je problem, s katerim se soočajo NZS in združenje. Morali bodo odpreti karte in poiskati rešitev, kako ligo dvigniti na višji nivo.

Ste ostali povezani s slovensko reprezentanco?

Stikov ni, niti jih ne iščem, le kakšen telefonski pogovor z vprašanjem, kako si. Po televiziji sem gledal obe tekmi z ZDA in Škotsko ter z vsem srcem navijal za Slovenijo. Proti ZDA mi ni bilo všeč, proti Škotski je bilo že drugače. Sem optimist, ker sem pri igralcih videl veliko željo, da bi naredili pozitiven rezultat. Imajo dober temelj, vse ostalo je odgovornost ljudi, ki so postavljeni na vodilna mesta.

Ali se je selektor Stojanović že sestal z vami?

Ne. Slišala sva se po telefonu, nato sem odšel v Savdsko Arabijo.

Kaj bi naredili drugače v kvalifikacijah, da bi se zdajle pripravljali na nastop na evropskem prvenstvu na Poljskem in v Ukrajini?

Marsikaj. V organizaciji smo prišli do najvišje ravni, glede igre bi moral nekatere stvari narediti drugače. Tako majhna država kot Slovenija težko zadrži kontinuiteto uspehov, vendar bi z nekaterimi mojimi drugačnimi potezami stvari lahko trajale malo dlje.

Nihče me ni zamenjal

Po zmagi na zadnji kvalifikacijski tekmi proti Srbiji ste morali oditi. Kdo vas je zamenjal: predsednik NZS Aleksander Čeferin, igralci, ki imajo zdaj glavno besedo v ekipi, lobiji...

Nihče. To je bil skupni dogovor s predsednikom. V zakulisju se je dogajalo marsikaj, nekaj vem, dejansko pa me ne zanima, ker je bila to moja odločitev, ki je počasi zorela. Spoznal sem, da je treba nekatere stvari spremeniti. Spremembe, ki sem jih želel, v tistem trenutku niso bile mogoče. S predsednikom Čeferinom sva hitro našla skupni jezik. Ustrezalo je tudi njemu kot predstavniku nogometne zveze, predvsem pa sem ponosen, da smo na zadnji tekmi zmagali.

Če bi tekmo s Srbijo izgubili, bi se še danes vlekla namigovanja, da ste tekmecu podarili točke, ki jih je nujno potreboval za drugo mesto, ki je vodilo v dodatne kvalifikacije.

Nikoli več mi ne bi uspelo oprati časti od natolcevanj, kaj sem komu prepustil. Zato je bila to zame ena največjih zmag, morda celo največja. Tedaj so se nekateri ljudje že pokazali v pravi luči, ko so posamezniki dvignili roke in so vsi pričakovali, da se nismo več sposobni vrniti na zmagovite tirnice.

Ko ste odhajali s selektorskega mesta, je bila možnost, da bi postali direktor reprezentanc.

Nikoli več po slovesu se o tem nismo pogovarjali. Predsedniku sem v skladu z dogovorom pripravil nekatere stvari, a sem uvidel, da v sedanjem načinu organizacije z nekaterimi ljudmi ne bi mogel delovati, ker imam svojo vizijo. Reprezentanca nujno potrebuje direktorja, treba pa je ločiti pristojnosti. Ne more se trener reprezentance dvigovati nad selektorja, selektor nad predsednika. Kdor je pameten in dovolj samokritičen, se je že iz problemov v času, ko sem bil selektor, naučil marsikaj. Tisti, ki se počuti, da je hkrati najboljši strelec, najboljši vratar in deli še svoj denar, bo imel težave.

Reprezentanci sta pomahala v slovo nosilca Koren in Novaković. Kako bi ukrepali vi?

Ker ne odločam, ni pomembno, kaj bi naredil jaz. To je problem drugih. Čas bo pokazal, če sta še potrebna. Ko sem bil selektor, sem vedno govoril, da bi marsikdo poklical druge igralce in delal drugače. Zdaj se nočem delati pametnega in drugih poučevati, kaj morajo početi. Zgraditi morajo svojo zgodbo. Po prvi tekmi sem slišal veliko mnenj, da bi bilo dobro, če bi Koren še vedno igral. Zaradi Matavža je Novaković malo manj v ospredju. Nimamo tako širokega kadra, da bi se kar odpovedali igralcem.

V reprezentantih vidim željo po dokazovanju

Trenutno veliko reprezentantov v svojih klubih ne igra.

Bilo je tudi že slabše. Igralce dobro poznam in v njih vidim željo po uspehu ter dokazovanju. To je temelj, na katerem gradiš. Dajte jim čas, ker nič ni mogoče narediti čez noč, in jih ne križati že po eni tekmi. Dobro vem, kako težko je sočasno ustreči željam po gledljivem nogometu, delati selekcijo in zraven dosegati še pozitiven rezultat. Nam je to uspelo v določenem trenutku. Glede na naše uspehe je letvica postavljena zelo visoko. Tudi mi smo imeli letvico zlate generacije visoko in smo garali. Odločilno je bilo in vedno bo le igrišče. Mi okoli - od predsednika do ekonoma - smo le servis.

Kot selektor ste bili v Braziliji na žrebu kvalifikacijske skupine za svetovno prvenstvo 2014. Vaše mnenje o skupini z Norveško, Švico, Islandijo, Albanijo in Ciprom. Predsednik Čeferin je ob imenovanju Stojanovića dejal, da je cilj uvrstitev na zaključni turnir.

Glede na velik optimizem in visoko postavljene cilje je skupina težka. Glede na to, da je prišlo do sprememb in zamenjav, bi bilo pametno imeti drugačno izhodišče. Tudi neuspeh je mogoč, a to ni razlog, da ne bi vztrajali pri začrtani zgodbi. Nobenega smisla nimajo hitre menjave in padanje iz pozitivnega v negativno.

Ob pogledu z novinarske tribune vaš naslednik Stojanović ob klopi deluje veliko bolj preplašeno in nesamozavestno.

Šele na koncu sem bil samozavesten. Samo spomnite se, kako sem deloval na prvi tekmi proti Estoniji, nato v kvalifikacijah proti Romuniji, Bolgariji... Niti na eni tekmi se ni bilo lahko usesti na klop, a v petih letih dela sem zelo ponosen na vsako sekundo, ko je bilo dobro in slabo.

Simiču bi stisnil roko

Nekdanji predsednik NZS Ivan Simič je dejal, da ste z neuspehom v Savdski Arabiji pokazali, koliko znate.

Brez komentarja. Ne bom mu dal možnosti, da bi polemizirala. S tem je še enkrat več pokazal svoj karakter, ko se en človek hoče postaviti nad igrišče, ki je sveto.

Pravi, da se z vami nima kaj pogovarjati, niti vam ne bo segel v roko.

To je njegov problem. Mene sta mama in oče naučila, da spoštujem ljudi in vsakemu stisnem roko.

V katero smer gredo sodobni nogometni trendi. Je to model Barcelone?

Nemogoče jo je kopirati. Škoda, da je v polfinalu Milanu zmanjkalo nekaj hitrosti. Podobno težavo imajo tudi nekatere ekipe, ki bi rade nekaj pomenile v Sloveniji. Vrgel sem se v preučevanje, koliko žog je Barcelona odvzela Milanu na njegovi polovici. Ogromno, iz teh situacij so se vrstile priložnosti in padali goli. Messi je posebna zgodba, ko potegne žogo z levo nogo. Vsi padajo na glavo in zadnjico, čeprav jih je za žogo šest ali osem. Navdušuje me prepoznavanje trenutka, ko izgubijo žogo, da jo znova iščejo in z agresijo takoj napadejo tekmeca. To je prihodnost nogometa, ki jo kaže tudi Borussia Dortmund, v določenih trenutkih tudi Borussia Mönchengladbach. Odlika je odvzeti žogo, nato pa poskrbeti še za kvalitetno kroženje in prenos. Danes je zanimiv Athletic Bilbao, ker ima organizacijo in hitrost. Enega ali dva igralca v ekipi lahko skriješ na znanje, vse ostalo so hitrost, agresivnost, sprinti... Pomembno je še, kdo je za kaj odgovoren v igri in njeni organizaciji.

Kdo je boljši, Messi ali Ronaldo?

Real kot klub, ne kot posamezniki. Nisem za posameznike. V nogometu odloča kolektiv.