"Golota je naš naravni kostum"

Sumimo, da v vaši pozornosti sedaj utripa predvsem beseda striptiz. Znotraj burleske nismo priče klasičnemu odmetavanju oblačil in razkazovanju idealnega telesa, ki vodi v spolno vzburjenje, temveč razgaljanje tu s seboj vedno vleče neko pripoved performerja. Ta v predstavi ne zastavi le svojega telesa, temveč tudi svojo osebnost. Poleg tega staro pravilo burleske, ki je vzniknila, ko je bila popolna golota na odru prepovedana, veleva, da se ne sme sleči vsega, temveč je treba pustiti nekaj nerazkritega, kar požene domišljijo. Ena izmed zvezdnic šova, Miss Dirty Martini, sicer pravi, da bi brez sramu odvrgla vsa oblačila, vendar le, če bi s tem želela predati neko določeno sporočilo. "Na odru bi se počutila resnično golo, če mi ne bi priskrbeli dobre osvetljave ali če bi mi prepovedali visoke pete, ličila in urejeno pričesko," svoj odnos do golote ponazori simpatična in energična blondinka. Njena kolegica Julie Atlas Muz pa jo podpre z mislijo: "Nikakor se ne počutim nelagodno, ko na odru stojim skoraj gola, temveč se razgalim, kolikor se le lahko, saj je golota naš naravni kostum." Pristavi pa: "Nekateri so navdušeni nad našim početjem, drugi so še vedno ogorčeni. V vsakem primeru se mi počutimo kot zmagovalci, saj gledalcem 'prodajamo' tako telesno kot mentalno svobodo, obenem pa ponujamo sporočilo, da je treba uživati v svojem telesu, kakršnokoli že je."

Predebela za balet, za striptiz pa ne

Kitty Hartl je začela temelje Cabaret New Burlesque postavljati leta 2004 v Franciji, njene članice pa je nabrala na neworleanški konvenciji Tease-O-Rama, dogodku, ki že več kot desetletje predstavlja zbirališče za nastopajoče pa tudi druge ljubitelje burleske. "Izbor sem sestavila na podlagi umetniških oblik, ki so jih dekleta uprizarjala, želela pa sem si tudi raznovrstnosti v zasedbi, saj delam predstave za različne profile ljudi," pojasni Hartlova.

Seveda se je skupina skozi čas nekoliko spreminjala. Sprva so jo sestavljale samo gospe, edini moški v skupini, Roky Roulette, pa se jim je pridružil tri leta po ustanovitvi. Kaj ga je potegnilo v prostor, v katerem dominirajo ženske? "Bila je neke vrste potreba. In glede na to, da so burleske namenjene tako moškemu kot ženskemu občinstvu, sem se vprašal, zakaj ne bi razvneli še domišljije nežnejšega spola." Priznava pa še, da ga je burleska zamikala, ko si je ogledal neko predstavo tega žanra in se mu je zdelo, da se nastopajoči na odru resnično zabavajo. Njegovo prvo vodilo je biti kreativen, zato je začel trenirati slačenje na pogo sticku, napravi z vzmetjo, ki omogoča poskakovanje, sam pa je nanjo pritrdil še plastičnega konja, tako da so gledalci priče nekakšnemu "rodeo striptizu". Njegova točka je lahko tudi nevarna nekoč je zletel z odra, pristal na mizi obiskovalcev v prvi vrsti ter razbil dve steklenici šampanjca in nekaj kozarcev; na srečo so jo vsi udeleženi odnesli brez poškodb, Roky pa je bil nagrajen s še bolj bučnim aplavzom kot sicer.

Miss Dirty Martini, ki se ponaša z naslovom miss exotic world 2004, nastopila pa je tudi v nekaj igranih in dokumentarnih filmih, si je že od šestega leta želela postati plesalka, vendar so jo predvsem učitelji baleta karali, da ima preveč kilogramov. Nad omenjeno plesno zvrstjo sicer še ni obupala, saj v domačem New Yorku tu in tam še obišče ure baleta, vendar je danes povsem predana burleski. Pritegnila jo je mešanica glamurja in seksualnosti, predvsem pa promocija reka, da je vsako telo lepo, če se v njem lepi počutimo. "Menila sem, da je burleska izvrsten medij, da sedanjemu svetu, ki je okupiran s tržnim modelom prikaza ženske seksualnosti, ta pa seveda izhaja iz moške perspektive, pokažem, kako ženske izražamo sebe, če zaobidemo moško mnenje," se dandanašnjemu čaščenju uniformne lepote zoperstavi Dirty Martini in pribije, da se nikoli ni sramovala svojega telesa.

Povezovalka programa Kitten on the Keys se je nad bleščečimi kostumi in intenzivnim ličenjem navdušila, ko je kot pianistka spremljala transvestitske pevce iz San Francisca. Edino temno točko svoje "službe" (narekovaji se na tem mestu vrivajo, ker sogovorniki opozarjajo, da jim je burleska sicer res vir preživetja, a jo dojemajo bolj kot življenjski stil) najde v dejstvu, da jo številni še vedno obmetavajo z žaljivimi pridevniki, kot so "grda", "zavaljena" ali "stara". "Včasih je tako napisano celo v sporočilih za javnost," se razburja. Da se ob njihovo obrt še zmeraj lepijo predsodki, se je jasno izrisalo denimo v Hongkongu, kjer jo je neka ženska na novinarski konferenci vprašala, kako se počuti, ker jo silijo, da se slači na odru. "To me je tako vznemirilo, da sem z jeznim glasom odgovorila: 'Da, grozno je, saj na nas v zaodrju čaka moški, ki nam potisne pištolo na glavo, če se ne slečemo,'" še vedno opazno vznemirjena slabo izkušnjo pred nas potisne Kitten on the Keys.

Nenavadnih in neprimernih vprašanj so dekleta sicer že vajena. Plavolaso Julie Atlas Muz tu in tam obleti vprašanje, ali se za njeno podobo v resnici ne skriva moški, vendar pravi, da ji to laska, saj so kraljice preobleke vedno do potankosti urejene in izjemno privlačne "ženske". Veliko bolj moteča se tako Julie kot ostali druščini zdijo vprašanja o njihovem političnem prepričanju, saj politična sporočila kvečjemu brlijo le v podtalju njihovih nastopov. "Ker v svetu trenutno vladata ekonomska in politična katastrofa, želimo občinstvo predvsem zabavati," jasen, a za današnji čas relativno zahteven cilj poda vodja skupine.

Vsi nastopajoči so sami svoji režiserji, koreografi in stilisti. Gospe si tako kar same nanašajo debele plasti ličil, zavezujejo korzete ter na prsne bradavičke pritrjujejo cofke in trakce, s katerimi izvajajo tako imenovani tassel twirling oziroma umetnost vrtenja omenjenih dekoracij s prsmi. V zaodrju je bilo mogoče slišati jamranje, da ne morejo dihati, saj so oblačila pretesna. Za priprave pred samo predstavo si odmerijo dve uri: telesa in glasove je treba tudi nekoliko ogreti in raztegniti, kar tri četrt ure pa je rezervirane za ličenje. "Ironično je, da se toliko časa urejamo, da smo potem na odru gole," se pošali vseskozi dobrovoljna Dirty Martini. Vodja skupine pa v podobnem slogu pritegne: "Če bi ta dekleta videli na ulici brez make upa, bohotnih frizur in bleščečih kostumov, jih najbrž ne bi prepoznali."

Že na novinarski konferenci je sekstet nastopajočih brezhibno urejen in z izjemo edinega moškega predstavnika nikakor ne dovoli, da bi jih zasačili brez šminke, maskare ali pudra. Zato smemo v zaodrje vstopiti šele petnajst minut pred začetkom predstave, ko so njihovi obrazi že prekriti z raznovrstnimi kozmetičnimi sredstvi. In Catherine d'Lish je bila zares zgrožena, ko smo želeli s fotografskim objektivom zamrzniti trenutek, ko je urejala čipko razkošne obleke, saj svojih las še ni osvobodila navijalcev. "Ne s tem v laseh, morda kasneje!" je bila odločna.

Po drugi strani pa so nas gospe spustile tako globoko v svojo intimo, da smo jih lahko opazovali tudi v Evinem kostumu ali ob demonstraciji nanašanja lepila na prsne bradavičke za pritrditev miniaturnih pokrival. Dirty Martini razloži, da si za razliko od večine performerk, ki uporabljajo obojestransko lepljive trakove sama okrog bradavičk raje namaže lepilo za umetne trepalnice, saj ji sicer prsne dekoracije povzročajo precejšnje bolečine. Tudi Kitten on the Keys doda, da je v obdobju, ko je zares veliko nastopala, zaradi cofkov na prsih dobila brazgotine.

Garderobo torej tudi pred nastopom zapolnjuje povsem sproščeno vzdušje, v ritmu katerega dekleta poplesavajo, prepevajo in vseskozi trosijo duhovite pripombe. Manjša panika nastane, ko oznanijo, da je do začetka predstave le še pet minut, a krivec za vznemirjenost nikakor ni trema, saj nastopajoči na odru uživajo, temveč bojazen, da ni vsaka bleščica ali nitka na svojem mestu. Kljub vsemu se še najde čas za tradicionalno zdravico in vzklike "Best show ever!" (Na najboljšo predstavo doslej!).

Vzajemno hranjenje z energijo

Kitten on the Keys prižiga smerokaze predstave, saj časovni prostor med posameznimi točkami, ki trajajo običajno od tri do pet minut, zapolnjuje z duhovitimi vložki in plesno-pevskimi nastopi, zadolžena pa je tudi za bodrenje občinstva. "Bolj ko boste ploskali in vzklikali, več se bomo slačili," skuša nekoliko dvigniti temperaturo že na začetku. Presenečena je, ko vedno znova ugotavlja, da njena fraza vedno vžge. "Če občinstvo sodeluje in izraža navdušenje, bo dobilo veliko boljšo predstavo, kajti publika in nastopajoči se vzajemno hranimo z energijo drug drugega," je prepričana rdečelasa dama. Za burleskne performerje je najhujša mora nastopiti pred nemim in mirujočim občinstvom. Publika je bila ob začetnih nastopih Cabaret New Burlesque prav takšna, saj ni vedela, kaj pričakovati od predstave niti kako se med predstavo obnašati. Poleg tega se občinstvo ob prvih nastopih Cabaret New Burlesque ni ravno prerivalo pod odrom, saj je povratek burleske veljal za povratek vulgarnega.

K prodoru do širšega občinstva je pripomogel film Turneja francoskega režiserja Mathieuja Amalrica iz leta 2010, v katerem z izjemo Catherine d'Lish igrajo vsi performerji, ki so v teh dneh zavzeli oder mariborskega Narodnega doma. Kljub temu da jih je film popeljal tako rekoč med zvezde, se od njega nekoliko distancirajo. "Ko sem ga prvič videl, sem ga poskušal ne gledati, saj je precej surrealen," v smehu pove Roky.

"Film je povsem fiktiven in ne prikazuje naših resničnih življenj, zato je bilo treba sprejeti veliko kompromisov med realnostjo in scenarijem. Težko je uprizoriti sebe po scenariju nekoga drugega. In v resnici se veliko več zabavamo," se zasmeji Dirty Martini. Za Julie je bila izkušnja pred kamerami sicer dobrodošla, a jo je motilo predvsem dejstvo, da so morali nastopati brez podpore publike: "Ko ljudje ploskajo, je to zame prš energije. V filmu pa nekdo reče 'rez' in to je to. Nobenih aplavzov ni."

Zasedba je v Maribor pripotovala iz Zagreba Cabaret New Burlesque trdi, da so tam iztržili fantastično vzdušje. Tudi sicer so zadovoljni s publiko. "Naša predstava je nalezljiva kot virus, saj jo naši gledalci vedno priporočajo svojim znancem, ti svojim znancem in tako naprej," ponosno pove članica zasedbe Mimi Le Meaux, ki goji tudi solo kariero. "Zanimivo je videti predvsem pomembne ljudi v dragih oblekah, ki se razživijo na naših nastopih," pa zadovoljno oznani Hartlova. V tandemu z Julie Atlas Muz ugotavljata, da skozi predstavo več čustvenega profita pridobijo ženske, kajti medtem ko so heteroseksualni moški osvojeni, ko na odru vidijo perfektna telesa, gospe pridobijo samozavest, kadar, nasprotno, dojamejo, da so lahko tudi nekoliko bolj zaobljene ženske predmet občudovanja. "Ker nam veliko žensk po predstavi zatrdi, da se počutijo povsem miselno prerojene, je neki francoski časopis o nas napisal, da smo dobri terapevti in da bi nas morala država vključiti v program socialnega varstva," razloge za njihovo priljubljenost argumentira glava družine.

"Nismo pobegnili iz živalskega vrta"

Med mariborsko premiero, kjer je občinstvo, kot je v navadi za kabarejsko-burleskne predstave, posedalo ob barskih mizicah, se je atmosfera odmaknila od popolne sproščenosti, morda zato, ker je v prvih vrstah sedelo precej pomembnežev. Po dvorani so sicer odmevali posamezni vzkliki in ploski rok, že ko so gospe odpirale zadrgo ali slačile rokavice, a se nikakor ni razvilo navijaško vzdušje, kakršnega si nastopajoči želijo, tik preden odvržejo nedrček ali jim mednožje pokriva le še majcena krpica. Ko pa je voditeljici s prsne bradavice odpadla dekoracija v obliki prašičje glave, se je zdelo, da se je znašla v zadregi vsa dvorana, le nastopajoča ne. Podobno je molk za trenutek zarezal v prostor in se je aplavz obotavljal, ko je Julijina poredna roka praskala po vagini, je pa zato ta performerka veliko bolj navdušila z umetniško točko, v kateri je poplesavala znotraj vakuuma gromozanskega balona.

Tudi Miss Dirty Martini ni ravno pohvalila slovenske publike: "Zdi se mi, da so se ljudje zadrževali, saj so se bali, kaj si bo mislil gledalec na sosednjem stolu." Roky pa je menil, da se občinstvo morda ni povsem sprostilo, ker je bila do njega pač pripeljana neka nova umetniška forma in zato ni bilo ravno prepričano, kaj mu bo na odru sploh servirano. Oba sta vlekla vzporednice s francosko publiko, ki burlesko menda za razliko od kabareta, kjer so na ogled perfektno izklesana telesa, sprejema precej mlačno.

Varovanci Kitty Hartl se po predstavi pomešajo med obiskovalce, na voljo so jim za klepet ali fotografiranje. V Mariboru so tudi tu naleteli na nevidno barikado. Upajoč, da bo le kdo pristopil k njihovi stojnici, kjer so ponujali promocijski material, so v šali vzklikali: "Pridite, nismo pobegnili iz živalskega vrta, smo le preprosti in prijetni ljudje."

Obiskovalci predstave so bili večinoma zadržani tudi do novinarskih mikrofonov. Gospa Dunja Bezjak, ki pripada starejši generaciji, ni bila med njimi. Priznala je, da je na predstavo prišla z dokajšnjo mero skepse, še posebej zato, ker si je pred meseci ogledala transvestitski šov Gardenia, ki ga žanrsko postavlja v sorodno kategorijo, in se ji je zdel precej dekadenten in degutanten. "Tule pa odhajam zadovoljna, saj je bila uprizoritev duhovita in postavljena s pravo mero okusa," je pojasnila sogovornica. Mlajši gledalec pa je predstavo opisal kot prikupno, poživljajočo in šaljivo ter daleč od vulgarnega. "Dejstvo, da imajo nekatere nastopajoče nekaj odvečnih kilogramov in celulita, se mi zdi idealno za estetski prikaz realnosti, torej da niso vse ženske takšne, kot jih vidimo v reklamnih oglasih, in predvsem, da niso le te ženske lepe. V takšnem pristopu torej vidim dober protiargument današnjemu tržno naravnanemu času," je mladenič razmišljal iz nekoliko bolj sociološke perspektive.