V sredo so v Odmevih tako kot vsak dan govorili o varčevalnih ukrepih. Brez naprezanja je arhitektom svetle prihodnosti uspelo ta diskurz vcepiti pod kožo vseh nas, ki dnevno buljimo v teve ekrane. Postalo je normalno, da smo si pripravljeni odrezati marsikaj. Za začetek plačo in dodatke, kasneje pa tudi kakšen prst. Dvajset jih je tako ali tako preveč. Žrtve ne smejo biti samo simbolne in verbalne. Žrtvovanje mora biti materialno.

Skratka, državni sekretar Aleš Živkovič in opozicijski poslanec Matevž Frangež sta veliko govorila. Pač zato, da se zadosti formi. Izplena takšni pogovori tako ali tako ne prinašajo. Prinašajo pa nekaj drugega. Na primer tisto malenkost, ki jo je v uvodu naznanil voditelj Igor E. Bergant. Da poslanka stranke SDS, ki je v začetku obljubila sodelovanje, ni prišla v studio. Nič posebnega. Lahko ji je postalo slabo, lahko je imela kakšne druge obveznosti ali pa je enostavno pozabila, da bi morala sedeti v studiu. Na žalost nič od tega. Stranka se je odločila, da svoje predstavnice na pogovor ne pošlje. Utemeljitev je preprosta: Odmevi so pristranski in v takšnem kontekstu njihovi predstavniki ne bodo sodelovali. Razlagajte si to po svoje, izplen pa je naslednji: od zdaj naprej ne bo več pomembno, kdo sedi v takšnih oddajah, temveč bolj, koga tam ni. Začelo nas bo bolj zanimati, kdo na ekranih manjka, kot pa, kdo se nam tam prikazuje.

Tako kot bomo začeli počasi preštevati oddaje in obraze, ki bodo izginjali iz programov nacionalne TV. Pa ne zato, ker so slabi ali politično vprašljivi. Preprosto zato, ker jih ne bo mogoče plačati. Ukrep, ki nacionalki prepoveduje sklepanje avtorskih pogodb tako čez prst, pomeni, da bo počasi z ekranov izginila tretjina oddaj in voditeljev. To, kar ni uspelo še nobeni oblasti, ki je vedno imela apetite po zavzetju te medijske trdnjave, se je rešilo čez noč z enostavnim ukrepom. Zapre se pipca in avtorji dihajo na škrge. Crknejo ali pa zbežijo h komercialni konkurenci. Miro Petek, ki po novem direktoruje medijskemu področju, je bil zelo jasen v odgovoru vodstvu nacionalke. Prvič: poiščite notranje rezerve. Tako bodo lahko vsi tisti, ki se potikajo kot razno tehnično osebje in administrativna pomoč po hodnikih nacionalke, dobili življenjsko priložnost. Šoferji bodo novinarji, vratarji voditelji, računovodkinje pa bodo nastopale v oddaji Radio Ga-Ga. Njen duhovni oče in avtor Sašo Hribar se bo končno znebil starih fac, ki so zavestno navijale za strice iz ozadja, in stopil na pravo pot. Enako se bo zgodilo tudi z oddajo Studio City. Levičarsko navijanje bo utišano. Razen če ne bodo vsi tako predrzni in delali zastonj ter popoldne na Karitas hodili po darilne pakete. Namesto dopisnikov pa se bodo v program javljale kar kuharice s strehe nacionalne TV. Če se lahko novinarji Sveta na Kanalu A javljajo s tistega malega balkončka, zakaj ne bi kuharice izkoristile priložnosti in dramatičnih zgodb lansirale s prostorne strehe na Kolodvorski.

Drugi nasvet gospoda Petka pa je očetovsko prijazen: v nujnih primerih naj vodstvo televizije za soglasje k pogodbam zaprosi vlado. Torej, javna televizija je prišla tako daleč, da bo za vsak drek tekla na vlado in jih prosila za dovoljenje. Potem bo ta oblast strokovno odločila, kaj bo šlo na ekrane in kaj ne. Kar je v bistvu edino prav. Če že imamo oblast, naj ta tudi deluje. Na vseh ravneh.

Seveda nas zgodovina uči, da so vse oblasti v principu neumne. Da pamet običajno izgubijo na poti od predvolilnih obljub do zasedbe ministrskih stolčkov. Novejša zgodovina pa nas je tudi naučila, da je motor oblasti največkrat totalno nezaupanje. Nezaupanje do ljudstva, ki v principu samo išče načine, kako to oblast prelisičiti. Nezaupanje do ustvarjalcev televizijskih programov, ki so pristranski. Če so zdaj na listi pristranskih oddaj celo Odmevi, potem na varni strani objektivnega ostajajo kvečjemu oddaje tipa Na zdravje, Obzorja duha, Ljudje in zemlja ter Opus. Projekti, ki so bili napovedani, pa se lahko za večno preselijo v arhivske predale. Hribovci kot politična satira bodo prestavljeni v ene druge čase. Po eni strani so produkcijsko predragi, po drugi strani pa politična satira v teh časih nima kaj početi na ekranih. Če so bili sporni že letošnji Viktorji, kako sporni bi bili lahko šele animirani liki, ki bi zbijali šale na račun varčevalnih ukrepov. In konec koncev, ali se spodobi, da v težkih časih eni zganjajo cirkus, drugi pa težko povezujejo niti od prvega do zadnjega v mesecu. Zato bi bilo tudi modro, da bi vodstvo TVS za nedoločen čas prenehalo s produkcijo oddaje Moja Slovenija. Tisti vzneseni optimizem je preveč umeten in varljiv. In tudi Boris Kobal ni ravno na pravi liniji, saj stresa šale brez občutka na vse arhitekte prihodnosti, ki se žrtvujejo dan za dnem. Ti tudi izginjajo z ekranov. Preprosto zato, ker so preutrujeni. Ali pa varčujejo s svojim časom…