Po pristanku v zaporu Hašaron je skupila še nekaj udarcev. Odločila se je za gladovno stavko. Za zapahi se je namreč znašla kot administrativni pripornik. Čeprav ni ničesar zagrešila, jo je Izrael priprl, ker bi lahko v prihodnosti predstavljala grožnjo za varnost države. Podobnih administrativnih pripornikov je v izraelskih ječah še 319.
Do minule nedelje, ko jo je Izrael po 43 dneh gladovne stavke izpustil iz administrativnega pripora in najmanj za tri leta deportiral v Gazo, je bila edina tovrstna ženska pripornica. Prvič je v administrativnem priporu pristala septembra 2009. Izraelski vojaški poveljnik Ilan Malka je takrat pod njen priporni nalog zapisal obrazložitev, da predstavlja "grožnjo varnosti območja". Pripor so ji nato še štirikrat podaljšali, vsakič za nadaljnjega pol leta. Mesec dni pred iztekom četrtega podaljšanja ji je lani končno uspelo priti iz zapora. V skladu z dogovorom med Izraelom in Hamasom o zamenjavi zapornikov je postala eden od 1027 srečnikov, ki so oktobra zagledali svobodno nebo v zameno za izpustitev izraelskega vojaka Gilada Šalita iz Hamasovega pripora. Veselje mladenke iz okolice Dženina je trajalo le slabe štiri mesece, februarja so jo namreč ponovno priprli.
Pritožbe zelo redko uspešne
Mednarodno pravo administrativnega pripora ne prepoveduje v celoti, čeprav gre za drakonski ukrep. V izjemnih primerih, ko obstajajo informacije, da bi neka oseba lahko predstavljala določeno nevarnost v prihodnosti, mednarodno pravo ob strogih omejitvah dovoljuje podreditev teh oseb administrativnemu priporu. Za ta ukrep v Izraelu je značilno, da priprti in njihovi zagovorniki ne vedo točno, zakaj so se znašli za zapahi. V grobem naj bi predstavljali grožnjo izraelski državni varnosti.
Administrativni pripor je lahko izrečen za šest mesecev, z možnostjo podaljšanja. Ker število obnovitev administrativnega pripora ni omejeno, so priporniki brez obtožnice v izraelskih ječah lahko zaprti tudi več let. Dokazno gradivo ostaja tajno, videti ga ne morejo niti odvetniki obdolženega. Prav zato je uspešen zaključek pritožbenega postopka proti administrativnemu priporu skorajda misija nemogoče.
"Pritožbe administrativnih pripornikov so zelo redko uspešne, večinoma vojaško sodišče in prizivno sodišče zgolj potrdita izrek administrativnega pripora," pojasnjuje Sahar Francis, direktorica palestinske nevladne organizacije Addameer (Vest), ki se ukvarja z zaščito pravic palestinskih zapornikov.
Boj proti administrativnemu priporu je Šalabijevo privedel na rob smrti. Na enak način se je le dober mesec pred njeno odisejado skozi izraelski pravni sistem priprtju brez obtožnice uprl 33-letni Kader Adnan. Brez hrane je vztrajal 66 dni, s čimer naj bi se zapisal v sam vrh najdaljših gladovnih stavk v zgodovini Palestincev. Podobno kot Šalabijeva tudi Adnan v izraelskem priporu ni bil prvič. Tokrat za zapahi sedi že osmič. Skupaj je v izraelskih ječah prebil šest let, večino kot administrativni zapornik.
Tokratni administrativni pripor se mu izteče v začetku maja. V zameno za pristanek na prekinitev gladovne stavke so mu izraelske oblasti obljubile, da mu pripora ne bodo podaljšale. Kader Adnan naj bi luč svobode ugledal celo tri tedne pred iztekom administrativnega pripora.
"Z dogovorom o izpustitvi Hane Šalabi nisem zadovoljen," pripoveduje eden od njenih odvetnikov Mahmud Hasan. "Dogovor skleneta dve enakovredni strani. Pri tem 'dogovoru' je Hana Šalabi šibka stran. Že po prvem administrativnem priprtju jo je Izrael poskušal deportirati v Gazo. Takrat jim ni uspelo. Sedaj jim je. Njena deportacija je del izraelske politike etničnega čiščenja Zahodnega brega s preseljevanjem Palestincev v Gazo ali druge države." Ali se bo Šalabijeva po treh letih lahko vrnila na Zahodni breg, kot predvideva dogovor z izraelskimi oblastmi, Hasan ne ve. "V moči Izraela je, da ljudem prepove vrnitev na Zahodni breg. Leta 2002 so iz Betlehema nekaj ljudi deportirali v Gazo. Še danes se niso vrnili v rodni kraj," je razložil Hasan.
Po podatkih Mednarodnega odbora Rdečega križa je v izraelskih zaporih ta čas okoli sedem tisoč palestinskih zapornikov. Od teh jih po navedbah izraelske človekoljubne organizacije B'tselem na podlagi izreka administrativnega pripora za zapahi ždi 319, med njimi tudi štiriindvajset Hamasovih poslancev. "Administrativni pripor je zadnji možni ukrep, s katerim naj bi se preprečila neka nevarnost v prihodnosti. Torej ni namenjen kaznovanju preteklih napadov na izraelske civiliste. Zanje je treba namreč najti dokaze in posameznika preganjati pred sodiščem na poštenem sojenju, kjer se človek lahko brani. Če Izrael za ta domnevna dejanja ne more najti dokazov, ne more kot nadomestek za kaznovanje uporabljati izreka administrativnega pripora," je prepričana Sarit Michaeli, tiskovna predstavnica izraelske človekoljubne organizacije B'tselem. V primerjavi s prejšnjimi leti je administrativnih pripornikov sicer še relativno malo. Uporabi instituta administrativnega pripora so bili Palestinci podvrženi vse od začetka izraelske okupacije 1967, še prej so enake metode trpeli pod britanskim mandatom.
"Problem Izraela je čezmerna uporaba tega ukrepa. V administrativnem priporu je redno, iz meseca v mesec, več sto ljudi. Trenutno jih pridržujejo več kot tristo. V času intifade (palestinske vstaje, op.p.) jih je bilo v administrativnem priporu redno čez tisoč," ugotavlja Sarit Michaeli. Sahar Francis se z očitki prekomerne uporabe instituta administrativnega pripora povsem strinja. Še več, administrativni pripor zanjo predstavlja politično orodje izraelske okupacije. V odnosu do palestinskih zapornikov se leve in desne vlade ne razlikujejo kaj dosti. Koliko ljudi in koga aretirati s prijemom administrativnega pripora, je odvisno predvsem od trenutnih političnih razmer, ocenjuje Francisova. Za ponazoritev postreže s številkami in se sprehodi skozi obdobja, ko so na čelu izraelske vlade sedeli tako imenovani levičarski mirovni golobi oziroma desničarski jastrebi.
Zloraba administrativnega pripora
"Izrael uporablja institut administrativnega pripora takrat, ko želi v kratkem času aretirati veliko ljudi. Aretiranih po nalogu administrativnega pripora ni treba postaviti pred vojaško sodišče po rednem postopku, to namreč stvari zgolj zakomplicira. Institut administrativnega pripora je Izrael uporabljal že v času mirovnih sporazumov iz Osla proti palestinskim opozicijskim strankam, ki so nasprotovale mirovnemu dogovoru. Mnogi so takrat v administrativnem priporu preživeli tudi pet let. V letih 1996, 1997 in 1998 je v administrativnem priporu pristalo več kot 860 ljudi. Marca in aprila 2002, ko je Izrael ponovno okupiral palestinska mesta, je bilo na podlagi instituta administrativnega pripora aretiranih več kot dva tisoč petsto ljudi. Po mesecu dni so jih sicer začeli izpuščati, saj večina ni bila vpletena niti v politične niti uporniške dejavnosti. Decembra istega leta je bilo administrativnih pripornikov okoli devetsto. Hkrati ne smemo pozabiti, da je Izrael institut administrativnega pripora na široko uporabljal že med prvo palestinsko vstajo. Takrat se je na podlagi instituta administrativnega pripora v izraelskih zaporih znašlo več kot deset tisoč Palestincev," razlaga Francisova. V Addameerju so prepričani, da Izrael z uporabo tega političnega orodja spodkopava razvoj palestinske družbe, ohranja nemirne razmere in onemogoča razvoj palestinske države.
Obtožnica zoper Izrael zaradi zlorabe administrativnega pripora se po mnenju naših sogovornikov krepi tudi v pogostem podaljševanju tega ukrepa. "Ker je administrativni pripor tako zelo skrajen ukrep, mednarodno pravo predvideva časovno omejenost ukrepa. Če pogledamo, kako postopa Izrael, vidimo, da so priporni nalogi sprva podani za štiri ali šest mesecev, potem pa večkrat podaljšani. To pomeni, da so ljudje dejansko priprti za daljše obdobje in nikakor ne zaradi neke konkretne nevarnosti, ki naj bi jo predstavljali," je prepričana Sarit Michaeli. Med trenutno 320 administrativnimi zaporniki jih največ v zaporu sedi do pol leta (116), slaba tretjina (102) jih je za zapahi od pol leta do dvanajst mesecev, od dvanajst do štiriindvajset mesecev pa na podlagi izreka administrativnega pripora v izraelskih ječah pridržujejo 84 Palestincev. En pripornik podaljševanje administrativnega pripora okuša že več kot pet let.
Zdravstveno stanje zapornikov, tako fizično kot psihično, je v času priprtja neredko močno načeto. O podrobnostih zdravstvenega stanja palestinskih administrativnih pripornikov v Mednarodnem odboru Rdečega križa ne želijo govoriti. V skladu s svojo politiko se o pritožbah zapornikov zaupno pogovorijo z oblastmi. Maria Cecilia Goin, tiskovna predstavnica Mednarodnega odbora Rdečega križa v Jeruzalemu, je zagotovila, da njihovi predstavniki nimajo težav z obiskovanjem administrativnih zapornikov. "Pozorno spremljamo njihovo stanje. Izrael je obvezan poskrbeti za ustrezno oskrbo in razmere v priporu v skladu s proceduralnimi varovali in drugimi pravicami, ki jih administrativnim zapornikom zagotavlja četrta ženevska konvencija," je dejala Goinova.
Če so v ICRC v skladu s postopkovnimi pravili organizacije diplomatsko previdni pri dajanju izjav, zdravstveno stanje administrativnih zapornikov nekoliko bolj določno opisujejo v izraelski civilnodružbeni organizaciji Zdravniki za človekove pravice (PHR).
Gladovno stavka še 33 zapornikov
Amal Litvin, vodja oddelka za zapornike in pripornike pri PHR, uvodoma pojasni, da so pravila zdravstvene oskrbe v izraelskih zaporih enaka za vse: vsi priprti morajo biti deležni enake zdravstvene oskrbe. "Zdravstvene storitve v izraelskih zaporih so dobre. Niso sijajne, a prav tako niso grozne," pristavlja. Toda na ustreznost zdravstvene oskrbe vplivajo številni dejavniki, kot so jezikovne ovire, varnostne omejitve in možnosti posameznika, da se pritoži neki zunanji instanci, če so mu kršene pravice, med njimi tudi zdravstvene.
"Palestinskim administrativnim zapornikom je denimo preprečena uporaba telefona, prav tako je omejeno število pisem, ki jih lahko pošljejo oziroma prejmejo. Obstaja tudi precejšnje nezaupanje zapornikov do zdravnikov, saj jih vidijo kot del zapornega sistema. Po drugi strani utegnejo tudi zdravniki gojiti določene stigmatizirane občutke oziroma zadržke do palestinskih zapornikov," opozarja Litvinova.
Ali se bolezni administrativnih pripornikov razlikujejo od obolenj, zaradi katerih zbolevajo zaporniki z obtožnicami, Litvinova ne more potrditi. "Zaradi zdravstvenih razmer v zaporih dobimo od 250 do 350 pritožb na leto, 90 odstotkov jih prihaja od palestinskih zapornikov. Večinoma gre za pritožbe glede zamud pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe, ki zahteva obravnavo zunaj zaporniških zidov. Ker je postopek zagotovitve takšne zdravstvene oskrbe bolj zapleten, kot če bi pacienta obiskal zaporniški zdravnik, se z njim odlaša. Ne vem, kako pogosto prihaja do takšnih odlogov, mislim pa, da število prejetih pritožb ne odraža dejanskih razmer."
Dvomi o ustreznosti zdravstvene oskrbe so se pojavljali tudi v primeru Hane Šalabi.
Če sta gladovni stavki Adnana in Šalabijeve v svetovnih medijih ostali relativno neopaženi, pa sta kljub temu poskrbeli za nekoliko večjo pozornost glede izraelskega sistema administrativnega pripora. Njun "nenasilni boj proti izraelskemu sistemu", kot gibanje na robu smrti zaradi gladovne stavke opisuje odvetnik Mahmud Hasan, je bil navdih tudi za druge. "Sedaj gladovno stavka okoli 33 palestinskih administrativnih zapornikov. To je neposredni učinek njune stavke. Med gladovno stavkajočimi je tudi 75-letni poslanec palestinskega parlamenta." V civilnodružbeni organizaciji Palestinsko društvo za zapornike (PPS) vse administrativne zapornike pozivajo, naj se nepravičnemu sistemu pridržanja uprejo s kolektivno gladovno stavko. Začeli naj bi jo na 17. april, dan, ko se Palestinci spominjajo svojih zapornikov v izraelskih ječah. "Ne morem govoriti v imenu zapornikov. Vsak naj se sam odloči, ali želi gladovno stavkati. To je svobodna volja vsakega posameznika. Kdorkoli pa se bo odločil za ta korak, ima z moje strani zagotovljeno obrambo pravic," zatrjuje odvetnik Šalabijeve Mahmud Hasan.
