Prodaje naj bi zagotovile konkurenčnost slovenskega gospodarstva, mu prinesle znanje, tehnološki napredek in nova delovna mesta, preprečile neupravičeno bogatenje in socialno razslojevanje ter zagotovile prelom z "umazano" socialistično preteklostjo. S prodajami naj bi tudi dokončno obračunali s tajkunstvom, ki naj bi bilo nerazdružljiva sestavina "nacionalnega interesa". Pri povezovanju tajkunstva z "nacionalnim interesom" gre sicer za medijski konstrukt; "tajkuni" se celo niso sklicevali na "nacionalni interes"; nekateri so, ali pa še trdijo, da so s prevzemi poskusili zaščititi "svoja" podjetja pred politiko.

Če izvzamemo NLB, kjer sta se na nacionalni interes, upravičeno, sklicevali vsaj obe predhodni vladi, je medijski konstrukt zgrajen na pivovarski vojni, kjer pa je bil takratni modni hit, kapitalska povezava, le krinka za čisto navadno merjenje moči dveh direktorjev. Najbrž ne bi bilo nič narobe, če bi še zdaj imeli dve nepovezani pivovarni, ki bi po Sloveniji bolj ali manj v skladu s staro razdelitvijo ozemlja prodajali pivo, v trgovinah pa bi lahko kupovali še kakšno drugo pivo, saj ga vsaj po letu 2004 lahko neomejeno prodaja kdorkoli. Tudi pivo ne bi bilo nič drugačno; je stara pijača, približno takšna, kot je zdaj, je bila tudi v 16. in 17. stoletju.

Poglejmo še nacionalni interes; najbrž bi se večina strinjala, da je nacionalni interes zagotovitev dolgoročne blaginje. Spor med nasprotniki in zagovorniki nacionalnega interesa je tako spor o tem, kako jo zagotoviti; nasprotniki verjamejo, da jo je mogoče zagotoviti z razprodajo proizvodnega bogastva tujcem, saj bo učinkovito upravljanje v lastno korist prej ko slej povečalo učinkovitost narodnega gospodarstva in vsem zagotovilo blaginjo. Zagovorniki v to ne verjamemo in trdimo, da povečana učinkovitost na podjetniški ravni ne zagotavlja povečane učinkovitosti na narodnogospodarski in da so posredni negativni učinki prodaj lahko mnogo večji od pozitivnih neposrednih. Kdo ima bolj prav, je mogoče izračunati; vsota posrednih in neposrednih učinkov je pri Mercatorju najbrž zelo negativna.

Kakorkoli, Slovenija se bo s prodajami Mercatorja, NLB in drugih podjetij končno uvrstila, kamor naj bi sodila, to je med ostala nekdanja socialistična gospodarstva, v katerih o njihovi usodi bolj ali manj odločajo lastniki multinacionalk, predvsem bank in finančnih institucij, ki so praktično v celoti v tuji lasti. Tej uvrstitvi se je Slovenija dolgo upirala; vse do leta 2004 kar uspešno. Mercator je bil nekakšen simbol drugačnosti Slovenije. Njegova prva prodaja v letu 2005, ko naj bi sredi vročega poletja na Gregorčičevi pretresali strategijo Istrabenza in Pivovarne Laško na trgih nekdanje Jugoslavije, pa je tudi simbol slovenskega tajkunstva.

Kako smo prišli do tod, kjer smo?

Prave razloge za posebnosti zdajšnje krize v Sloveniji v primerjavi s krizami drugje in zdaj prej ko ne neizbežnih prodaj podjetij tujcem gre iskati v privatizacijskem modelu. Ta je z delitvijo certifikatov čez noč ustvaril dva milijona "kapitalistov", ki bi na novo pridobljeno proizvodno premoženje želeli čim prej spremeniti v avtomobile, stanovanja in hiše. To je uspelo nekaj tistim, ki so certifikate "vložili" v nekaj uspešnih podjetij; dvema tretjinama je preostalo "vlaganje" v pide. V njih jim je "virtualno" premoženje do krize "raslo", nato pa je postalo bolj ali manj ničvredno.

Tudi pidi, ki so se prelevili v investicijske družbe, so bili le "lastniki premoženja", ki jih zanimajo kapitalski dobički, torej vsakokratna borzna vrednost podjetja, ne pa "lastniki družb", ki jih zanima dolgoročna uspešnost podjetja, vsakokratna borzna vrednost pa jim je malo mar, saj podjetja ne prodajajo. Posledice razdelitvene privatizacije so dolgo časa ostajale prikrite, slovenska privatizacija pa je obveljala za uspešno tudi zato, ker večini novih "kapitalistov" svojega s certifikati pridobljenega proizvodnega "bogastva" ni uspelo že pred krizo pretvoriti v potrošnjo.

Za to v času "finančnega poglabljanja" med letoma 2005 in 2008 tudi ni bilo pravih razlogov, virtualna vrednost premoženja, merjena z borznim indeksom, se je v dveh letih vsaj potrojila. Zakaj bi se v takšnih časih razni holdingi, ki so s privatizacijo postali lastniki podjetij, ukvarjali z bencinom, juhami, barvami ali varjenjem piva, kar ne prinaša veliko, ko pa je denar, ki ga to vseeno prinaša, mogoče nekajkrat hitreje plemenititi na borzi. Zato so ga posojala lastnikom; morala so ga, saj je lastninska pravica sveta. Če ga ni bilo dovolj, so na pomoč priskočile banke s krediti, katerih vračanje naj bi zagotovile zastavljene delnice podjetij; tudi banke so verjele v trajno, vsaj 20- do 30-odstotno rast finančnega bogastva. Zato so, posebno po vstopu v območje evra, kredite malone vsiljevale, saj so bolj pičlo rast depozitov lahko nadomeščale z najemanjem poceni kreditov v tujini in s tem napihovale nepremičninske in borzne balone.

Struktura kreditov slovenskih bank razkriva še eno posebnost Slovenije: delež kreditov podjetjem je s 54 odstotki več kot dvakrat višji kot v območju evra. Tudi to je povezano s privatizacijskim modelom; podjetja imajo malo kapitala, saj jim ga "vlaganje" certifikatov ni prinašalo, ampak odnašalo. Končni rezultat "certifikatske privatizacije" in "finančnega poglabljanja", ki je povečevalo kreditno zasvojenost podjetij, ta pa je s krizo prešla v kreditni krč, najbolj zgoščeno kažeta dve številki - neto dolg Slovenije do tujine konec leta 2005 je bil 0 evrov, konec leta 2008 pa 10 milijard evrov; približno tolikšna bo tudi vrednost premoženja, ki ga bomo tako ali drugače izgubili.

Nas bo rešila prodaja "družinske srebrnine"?

Premoženje bomo zdaj prodajali oziroma razprodajali, ker nam veliko drugega ne preostane. Z zaplembami delnic s strani velikih bank v državni lasti se je del "privatiziranega" premoženja pravzaprav vrnil v državno last, s prodajami naj bi ga ponovno privatizirali. Ga bo mogoče prodati in če ga bo, komu in po kakšni ceni? Domačega kapitala ni, ostajajo tujci. Mnogi pravijo, da bi ga morali prodati prej, ko bi zanj dobili nekajkrat več, kot bomo dobili zdaj. Drži; največ bi verjetno dobili konec leta 2007, ko je borzni indeks presegel 12.000 točk. A kupnino bi najbrž spet oplemenitili na takrat najboljši način: z nakupi vrednostnih papirjev. Borzni indeks bi se morda dvignil kar na 15.000, po krizi pa bi ostalo približno toliko, kolikor imamo zdaj.

Časi za prodajo in pridobivanje "strateških" lastnikov so res slabi. To pa še ne pomeni, da zaplenjenih delnic, ki jih imajo banke, in delnic, ki jih imajo zadolženi investicijski skladi, po nizkih cenah ne bo mogoče prodati. Njihovi kupci bodo razni finančni skladi in tuji tajkuni; obojim bom rekli strateški partnerji.

Del odgovora o cenah, po katerih bi prodajali, ponujajo podatki o gibanju tujih neposrednih naložb v novih članicah EU, ki so v že precej oddaljeni preteklosti prodale večino premoženja. To je samodejno vodilo tudi v odlive kapitala (dobičkov), kar je neizogibna posledica prodaj; brez pričakovanih dobičkov in njihovega odliva tujih neposrednih naložb sploh ne bi bilo. Neto prilivi neposrednih naložb v nove članice EU so se sicer začeli zmanjševati in spreminjati že pred krizo, že pred krizo je tako odliv dobičkov prehiteval priliv naložb in istočasno postal najpomembnejša sestavina primanjkljaja na tekočem računu novih članic. Že leta 2005 je primanjkljaj na računu investicij, na katerem se kaže velikost tega toka, presegel skupni primanjkljaj na tekočem računu. Po letu 2009, to je v kriznih letih, pa je odliv dobičkov kar tri- do štirikrat večji od priliva kapitala.

Naj končam z zgodbo, za katero ne vem, ali je resnična. Po njej naj bi bil Agrokor, ki je kupoval Mercator, močno zadolžen pri Privredni banki Zagreb, katere lastnik je banka Unicredit; njena izguba naj bi lani presegla 8 milijard evrov. Vseeno bi financirala nakup Mercatorja, ker verjame, da bi ji Agrokor iz dobičkov in premoženja Mercatorja morda le poplačal del kreditov, ki jih sicer ne more.