Liki, vsi z ekscentrično usodo seznanjeni že v svojem času, danes pa znameniteži vsak svoje vrste, so prikazani tam, kjer bi jih pričakovali, v njihovem času in elementu, v ključnih, obče prepoznavnih trenutkih svojih življenj, bodisi skozi pripovedovalski "in medias res" bodisi skozi svoje (celo posmrtne) vaje v spominjanju. Kar jih "žene" v avtoričine zgodbe, je njihova mogočnost poustvarjanja sveta skozi jezik besed, glasbe, podob, njihova vloga izumiteljev, kršiteljev pravil, prenašalcev sporočil, magov preseganja stvarnosti in varanja resničnosti. Zato so na tako poseben način živi v avtoričinih zgodbah, kjer so nenadoma sami v kletki lastnih izumov, objekti svojih lastnih pasti, pasivni elementi pripovedi, katerih pripovedovanja se zavedajo. Zgodbe ne razgaljajo le vsebine, pač pa tudi željo likov povedati zgodbo. Jo povedati bolje. In drugače kot prej. Malo bolj točno. A neizogibno netočno.
Ni prvič, da sta temi jezika in dóma domá pod strehami istih zgodb. Temi vsakovrstnih dilem jezika, njegovih orodij, sestavin, pravil, možnosti in meja se v zbirki pridružuje razplastena tematika doma: orodij, sestavin, pravil, možnosti in meja izkoreninjenosti.
