A park, ki združuje pet vasic v objemu kristalne modrine Ligurskega morja, stisnjen v deželi med Toskano in Francijo, poskrbi za pravljične prizore. Prav tako kot je s svojo "shizofrenostjo" poskrbel za modernistični preskok misli številnih literatov. In bi kot neodkrit biser, varno odrezan od sodobne civilizacije, to počel še danes, če bi bilo zdaj v težko dostopnih dolinah Ligurije manj ljudi.

Roko na srce, tudi domačinom ni prijetno, saj so tistih nekaj sosedskih obrazov na ozkih ulicah zamenjale trume turistov. Lokalni vinarji in ribiči se tako raje pokažejo šele, ko se ulice umirijo in se čas zavrti nazaj, ko so pri gradnji in poslikavi svojih domovanj domišljiji še lahko pustili prosto pot. A pustimo ob strani tarnanje in preverimo, zakaj imajo ti majhni kraji tako veliko dušo. Če se preselimo v trinajsto stoletje, ko je na območju vasi Monterosso prihajalo do oboroženih spopadov med pomorskima republikama Genovo in Piso, kmalu postane jasno, zakaj sredi ničesar stoji utrdba. Mnogim najljubša je vasica Vernazza, tudi zaradi trga, ki je v objemu morja. Corniglia se dviga 100 metrov nad morjem, zato je v družbi kolegic morda najmanj obiskana, a zaradi lege največkrat fotografirana. Toda če bi obiskovalci, ki prisegajo na okultno, vedeli, da zaradi stiske s prostorom mrtvih ne spuščajo v zemljo, pač pa dvigajo z dvigalom pet nadstropij visoko v zidane grobove, bi se to število nedvomno podvojilo.

Tisto najlepše v vasicah Riomaggiore in Manaroli je poleg hišk živih barv, ki dajejo slutiti, da se bodo zdaj zdaj sesedle, narava, ki ju obdaja. Vonj pomarančevcev, limonovcev, oljk, borovcev, sivke in vsega, kar je še takega, očara in začara. Vsaj tako kot pogled na ročno izoblikovane terase z vinogradi, ki so skupno dolge najmanj toliko kot veliki Kitajski zid.