Pet žensk, nekatere tudi že v zrelih letih in daleč od idealnih telesnih mer, ter en fant, ki bi mu lahko prilepili oznako "striptizer s smislom za humor", bodo na odru udarili z neoburleskno predstavo, ki skupaj lepi elemente kabareta, music-halla, travestije spola, kiča in trasha. Gledalci bodo priče glamuroznemu striptizu, zapeljivemu trebušnemu plesu ali "tassel twirlingu", umetnosti vrtenja bleščečih cofkov, prilepljenih na prsne bradavice. Predvsem pa bo druščina na odru z goloto teptala po tabujih in stereotipih.

Kot sinonim za striptiz

Forma burleske se je razbohotila sredi 19. stoletja v Veliki Britaniji, vendar tedaj slačenja še ni bilo na dnevnem redu, temveč se je reklamirala kot nizkoproračunsko gledališče za delavski razred, ki hlepi po parodiji kulturnih norm aristokracije. S prenosom čez lužo pa je vse večji prostor znotraj teh predstav, ki so sprva ponujale vulgarne komične skeče, predvsem na račun temnopoltih, pa nastope čarovnikov in akrobatov ali glasbene točke, vse večji del zavzemal nastop eksotičnih plesalk - in tako je ta žanr postal sinonim za striptiz. Kljub temu so nastopajoči v burleski vseskozi gojili smisel za humor in domišljijo. Dame iz burlesk se od klasičnih striptizet namreč ne razlikujejo le po tem, da se povečini ne razgaljajo za denar, ampak zavoljo užitka, temveč v svoje nastope vnašajo tudi inovativne domislice. Tako svoje spolne organe skrivajo za rekviziti, kot so baloni ali nojevo perje, dandanes pa je priljubljeno odlaganje oblačil ob koreografiji na kotalkah. Sodobna burleska in burleska iz preteklosti pa se sekata na točki, ki zapoveduje, da je od samega slačenja pomembnejše draženje in zapeljevanje.

Kritiki burleske so sicer vseskozi trosili argumente proti tej umetniški zvrsti, češ da se zaradi naslanjanja na žensko seksualnost ovija okrog vulgarnosti in iracionalnosti, toda resnični napad je prišel v letih po drugi svetovni vojni, ko ljudje, siti vsega, niso želeli imeti opraviti s pornografijo, spolnimi boleznimi ali preprodajo drog, ki so se po njihovem mnenju zaraščale v burlesknih teatrih. Župan New Yorka Fiorello La Guardia je v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja ukazal zapreti številne tovrstne klube in v Velikem jabolku povsem zadušil burlesko, ki je v petdesetih in šestdesetih letih drugje obstajala le še kot osirotela gledališka zvrst, sedemdeseta pa so jo povsem povozila.

Med klasičnim in sodobnim

Sredi devetdesetih let je mešanica golote, humorja, satire in ponarejenega glamurja ponovno privrela na plano in oblikovalo se je gibanje, imenovano neoburleska. To seveda bazira na tradicionalni burleski, vendar ponuja širši spekter umetniških veščin: od klasičnega slačenja pa do elementov sodobnega plesa in miniaturnih dramskih postavitev.

Akterji cirkusa ekstravagantne golote so prepričani, da njihove predstave pritegnejo tolikšno število ljudi zato, ker se zoperstavljajo postmodernističnemu mitu, da se morajo nastopajoči ponašati z nadčloveško lepoto in talentom. Novodobna burleska tako na oder vabi vsako žensko, ne glede na njeno starost, konfekcijsko številko ali prisotnost pomarančne kože. Predaja torej sporočilo, da so tudi zrele dame s celulitom lahko seksualni objekti, če le izžarevajo samozavest in občutek udobja v svojem telesu. Sodobna burleska se torej ne zanaša veš toliko na subverzivnost, temveč vse bolj ponuja tolažilno ramo ženskam, ki so utrujene od boja za enakopravnost z moškimi.

Ponoven vznik burleske se je sprožil v New Yorku, vendar ta umetniška zvrst pridobiva priljubljenost tudi v Kanadi, Avstraliji, na Finskem, Japonskem ali v Franciji. Zdi se, da v slednji zavoljo razvpitega Moulin Rougea zanimanje za goloto v umetnosti sploh nikoli ni presahnilo. Toda ob bok temu kabaretnemu prizorišču se danes lahko postavijo skupine, kot so Cinema, Dutch Weismanns' Follies ali Cabaret New Burlesque, pozabiti pa ne gre niti na slavne posameznice nove dobe, kot so Dita von Teese, Michelle L'Amour, Julie Atlas Muz ali Miss Dirty Martini.

V boj z mastnim humorjem

Člani kabareta New Bourlesque, ki ga poleg že omenjenih Julie Atlas Muz in Miss Dirty Martini sestavljajo še Mimi le Meux, Evie Lovelle in osamljeni moški predstavnik Roky Roulette, kot umetniška vodja pa nad njimi bedi Kitty Hartl oziroma Kitten on the Keys, iščejo navdih pri izvajalkah, ki so delovale med tridesetimi in šestdesetimi leti prejšnjega stoletja. Nekateri člani zasedbe so nastopili tudi v filmu Turneja režiserja Mathieuja Amalrica, enega izmed novejših izdelkov sedme umetnosti, ki prikazuje življenje plesalk nove burleske.

Miss Dirty Martini, ki slovi po samozavestnem razkrivanju svojih oblin skozi različne burleskne plesne stile, od plesa s pahljačo in baloni pa do senčnega striptiza, pojasnjuje, da je v tem satirično-erotičnem ringu pristala, ko je iskala plesni stil, pri katerem njena zaobljena postava ne bi bila ovira, poleg tega pa želi sodobnemu času predati pomembno sporočilo, in sicer, da ne obstaja le ena podoba ženske, ki se kaže preko množičnega marketinga. O vlogi nove burleske v erotiziranem času pa meni: "Čutim, da burleska omogoča ženskam in nekaterim moškim, da razdrejo neke na predsodkih temelječe predstave o spolni privlačnosti in spolnih vlogah in da se znotraj tega polja igrajo."

Skupina, ki sebe opisuje kot družbo "odštekancev", se z drznostjo in mastnim humorjem loteva interpretacije ženske identitete, se spravi nad obravnavanje ženskega telesa kot seksualnega objekta, prestreljuje seksistični voajerizem ter obenem kritično pristopa tako k tradicionalnim vrednotam in normam kot tudi popularni kulturi. Dolžina posameznih nastopov je kratkometražna, zato gledalcev, ki niso navdušeni nad nekim izvajalcem, ta ne utruja do onemoglosti, temveč oder kaj hitro prepusti enemu izmed svojih kolegov.