Šport jo spremlja že od rane mladosti, kar gre verjetno pripisati tudi njeni družini, ki velja za aktivno, čeprav se nihče s športom ni ukvarjal na profesionalni ravni. Tudi zato so jo starši pri športnem udejstvovanju ves čas podpirali, vse dokler po baletu, karateju in atletiki ni izrazila želje po igranju hokeja. "Pri tem sem sprva naletela na precejšen odpor staršev, češ da brez zob pa ne bom hodila po svetu. Naposled so se le omehčali, vendar sem morala sama dvigniti telefonsko slušalko, poklicati in se dogovoriti s trenerjem," svoje prve hokejske korake opisuje 23-letnica, ki pri tem ne pozabi omeniti, da imajo veliko zaslug, da je za hokejsko palico sploh poprijela, njeni prijatelji iz soseske.

Njen talent je kmalu opazil tudi selektor Andrej Verlič, ki jo je povabil v žensko hokejsko reprezentanco, kar se je izkazalo za odlično potezo, saj ima Deisingerjeva danes eno izmed vidnejših vlog v moštvu. "Selektor me je kar hitro opazil in še vedno vztraja z mano. Sprva sem bila kar nekaj časa rezerva, zdaj pa že nekaj let redno igram," se spominja Ljubljančanka, ki je v soboto z reprezentanco končala nastope na svetovnem prvenstvu v Mariboru, kjer so risinje izpolnile cilj in ostale v diviziji II.

Kot pravi, se v prihodnosti ne vidi v ženskem hokeju, saj ta šport v Sloveniji nima pretirano velike bodočnosti. Študij je zato na prvem mestu, tudi v kolikor bi na njen naslov prispela ponudba iz tujine. "Hodim v drugi letnik restavratorstva. Imam to srečo, da sem v Ljubljani in živim pri starših, ki me finančno podpirajo, v nasprotnem primeru se na koncu meseca denarno ne bi izšlo. Čeprav imam predavanja tudi po cel dan, popoldne treninge, ob koncih tedna pa tekme, imam hokej še vedno izjemno rada in se od njega za zdaj še ne morem posloviti. Dobro se mi zdi, da imaš neko dejavnost, ki diktira tvoj urnik, saj več časa ko imaš, manj narediš," zrelo razmišlja hokejistka Olimpije.

Malo prostega časa, ki ga ima na voljo, zato najraje preživi s prijatelji, čeprav pod prosti čas šteje tudi hokej, ki ji je ljub predvsem zaradi povezanosti, ki jo ima s soigralkami. "Šele v hokeju sem izkusila, kaj pomeni pripadnost ekipi. V Ljubljani smo punce zelo povezane med sabo. Sicer se ne družimo vsak dan, a ko se, se imamo vedno zelo lepo." Tudi zato je morda v ženskem hokeju v Sloveniji bistveno manj pretepov na tekmah, kot smo jih vajeni pri močnejšem spolu. "Nekatere si sicer skočijo v lase, vendar sama nisem bila nikoli udeležena v pretep. Punce iz klubov poznam tako dobro, da kaj takega niti ne bi mogla storiti. Pri ženskah je to veliko bolj na osebni ravni in so bolj zamerljive, medtem ko gredo fantje po pretepu brez težav na pivo." Tako kot malo morje športov v Sloveniji je tudi hokej predvsem v moški domeni, zato je Laura ob omembi, da trenira hokej, pogosto deležna različnih odzivov. "Zanimivo, ampak vsi mislijo, da sem vratarka. Ne vem, zakaj je temu tako. Morda je stereotip, da je vratar šibkejše postave. Drugače pa začnejo nate kar nekoliko drugače gledati, saj nekateri niti ne vedo, da se s tem športom ukvarjajo tudi ženske. Morda je kriv tudi moj videz, saj če se izrazim po domače, nekoliko spominjam na barbiko," v šali pogovor sklene simpatična sogovornica.