Namreč: na tistem vročičnem avgustovskem recitalu v metelkovski Gromki je Ribot sredi svojih miniatur nenadoma segel po interpretaciji slovitega bluesovskega komada West End Blues (ta komad iz leta 1928 je kot modernega jazzovskega solista in pevca "scata" dokončno ustoličil Louisa Armstronga). Naslovi popkomadov so vedno dvoumni, ta je nedvomno označeval kraj, vendar ga lahko beremo - sploh pri Ribotu - tudi drugače, kot "konec zahoda" in znamenje nujnega priznanja, da je del glasbe Zahoda tudi tista godba, ki je žuborela v "West Endu" in na drugih "zahodnih koncih", natančneje črnska muzika.
Bogastvo črne dediščine
Really the Blues je sicer znana fraza iz ameriške črnske zakladnice, ampak Ribotova referenca v tem novem "projektu-bendu" je zelo konkretna - to je istoimenska avtobiografija judovskega jazzovskega glasbenika, klarinetista in razpečevalca drog Mezza Mezzrowa iz leta 1946. (O njej si lahko radovedni bralec/poslušalec kot "pretekst" k bendu Really the Blues prebere Ribotovo besedilo o judovski glasbi in črnski kulturi v številki Časopisa za kritiko znanosti, posvečeni glasbi in performansu.) Čudaštvo glasbenika judovskega rodu, kar je tudi Marc Ribot, naj bi šlo tako daleč, da na koncu pripovedi verjame, da je jazz in črnsko kulturo vsrkal do te mere, da "so njegove ustnice polnejše, njegovi lasje gostejši in bolj skodrani, njegova polt temnejša". Norman Mailer je torej že imel predhodnika v svojem pomembnem kulturnem orisu tega, kdo je v Ameriki "white Negro".
Ampak Ribotova poanta je širša. Ko tehta in na glasbeni in kulturni ravni polemično zavrača esencializem (in novejše izumljanje) judovske identitete, v zvezi s tem raje zapiše: "Kar zadeva materni (glasbeni) jezik, smo ga torej že imeli." Se pravi črnsko godbo, ki je pomensko bogatejša, z več emocije in socialnega angažmaja bolje izpovedala tisto, kar judovska in druge niso mogle. Zanj je torej sredstvo prevoda, prevodnik. Ribotu danes skušajo pritakniti številne oznake, toda ena bližnjica kot pribito drži, namreč da je "soulovski kitarist", kar je ob prislovičnem protipolu punkovske zajedljivosti nekaj, kar pri njem vzamemo skupaj. Je emocionalen špilavec oziroma ima ton, ki je za kitarista nadvse "seksi" (o tem lahko naredite anketo med njegovimi občudovalkami na različnih koncih sveta), a ga vedno avantgardno sesuva, pravočasno zlomi, razstavlja in na novo tvori. Toda Really the Blues ima danes še dodaten političen podton, ki je povezan s stanjem na newyorški "downtown" sceni, kjer je bolj ali manj jasno, da danes v prostranem diasporičnem, demokratiziranem polju jazza in nove muzike kratko potegnejo predvsem črnski glasbeniki.
V nenehnem nastajanju
Pogled na bend, na "belega judovskega črnca" in tri imenitne črnske glasbenike, JT Lewisa na bobnih, Brada Jonesa na električnem basu in Coper-Moora na klaviaturah, je v Cankarjevem domu razkrival natanko to: Ribotovo socialno-glasbeno senzibilnost in občutek za "popravljanje" krivic ter opozarjanje nanje v času, ki je izrazito mimobežen. Seveda ob dejstvu, da trije "poli-stilisti" premorejo mojstrski "sound" in mistično skrivno vednost, kako igrati komade, ki so črpali iz širnega polja rhythm and bluesa, soula, jazza iz petdesetih in začetka šestdesetih let. Prvi del koncert sprva ni prepričal, bil je celo okoren in nedorečen, kljub občasnim prebliskom in doživetemu uvodnemu gospelu. Navsezadnje je ta "črnski sound" za današnje evropsko uho za marsikoga že "španska vas", če ne celo nekaj, kar je treba zavestno izbrisati (denimo, v "indie-rocku", novemu komponiranemu jazzu).
Vendar je drugi del upravičil težo in poanto projekta, ki je "work in progress", za katerega se ne ve, kako bo pri Ribotu končal (drug tak njegov bend je Young Philadephians, ki kot iztočnico jemlje "philly" soulovski zvok iz sedemdesetih let). Ko je bend zagrabil komad bluesovca Magica Sama All Your Love, je koncert dobil vse, kar je rabil: avanturističen zvok, ki v današnji čas prenese osebno in družbeno stisko, odprto formo, famozni "back beat" in valečo se dvoigro basa in bobnov, sunrajevske izlete v univerzum na klaviaturah in zven kitare, ki je rezek in topel, težak in odprt hkrati, ob tem nemogočem Ribotevem antispevnem glasu "iz kante", ki kriči, da so tisti časi realno mimo, a v širnem glasbenem imaginariju še kako živi, tukaj, zdaj. Zares.