Fantje so se držali tistega, kar smo se dogovorili pred tekmo - da bomo igrali trdo in agresivno v obrambi ter s hitrimi prehodi v (pol)protinapade. Če povem po domače, smo dobro "vlekli kontro", v vratih pa je blestel Gajić.
V drugem polčasu je prišlo do precejšnjega padca v igri Gorenja, ki pa ni bil usoden.Zavedali smo se, da še enega polčasa ne moremo odigrati v takšnem ritmu in na takšni vrhunski ravni, po drugi strani pa Cimos ne še enega tako slabega. Če bi se to zgodilo, bi bila končna razlika v našo korist vsaj petnajst zadetkov, to pa seveda ne bi bilo realno. Vodili smo z osmimi, devetimi zadetki razlike in v podzavest igralcev se je verjetno naselila misel, da je že vse končano. Posledično so se preveč sprostili, Koprčani, ki niso imeli več česa izgubiti, pa so zaigrali na vse ali nič in izkoriščali svoje priložnosti. Nekajkrat so se nam približali na tri zadetke zaostanka, a naša zmaga kljub dvema rahlima padcema v igri nikoli niti za trenutek ni bila ogrožena, končna razlika dveh zadetkov pa je bila celo najnižja na tekmi.
Predvsem v Cimosovem taboru so imeli veliko pripomb na sodnika Žibreta in Maslešo.Imela sta enak kriterij za obe moštvi. Naredila sta sicer nekaj napak na obeh straneh, a sem prepričan, da nista vplivala na potek in razplet tekme.
Z zmago v Bonifiki ste si že zagotovili eno izmed prvih dveh mest, ki v naslednji sezoni peljeta v evropsko ligo prvakov. Kolikšen korak pa ste v soboto naredili k naslovu slovenskega prvaka?O tem trenutno sploh ne razmišljam. Želim si le to, da se moji igralci z reprezentančnih akcij v klub vrnejo zdravi in nepoškodovani. Da naše delo nadaljujemo tam, kjer smo ga v Kopru končali in da gremo iz tekme v tekmo. To pomeni, da nas zanima le tekma naslednjega kroga, ko po reprezentančnem premoru v Rdeči dvorani gostimo Krško.