Vendar se je Debeljak tako kot v vseh vlogah do tistega časa tudi v novi vlogi znašel odlično. Je to naključje? Ne! Verjetno odgovor na vprašanje predstavlja življenjska tragedija, ki jo je doživel kot majhen deček. Globoke tragedije predstavljajo ozadje marsikaterega voditelja, ki se je zapisal v svetovno zgodovino človeštva.

Šestletni Žiga in njegov takrat enoletni brat Luka sta v avtomobilski nesreči izgubila mater in očeta. Čeprav sta bratoma stara starša nudila vse, je v Debeljaku nesreča zapustila globok pečat. V kasnejših letih je blestel povsod. V bežigrajski osnovni šoli Danile Kumar je v osmih letih le redkokdaj prejel štirico. Po končani bežigrajski gimnaziji se je vpisal na fakulteto za računalništvo, kjer je bil v letniku najboljši študent. Kasneje je bil tudi na študiju MBA pri ljubljanski ekonomski fakulteti v Radovljici najboljši študent svoje generacije.

V letu 1995 je postal direktor službe za kontroling v Plutalu. S temo Kontroling v proizvodnem podjetju na primeru družbe Plutal je sicer tudi magistriral. Hoteč novih izzivov je v letu 1999 potrkal na Mercatorjeva vrata. Čeprav je za seboj že imel nekaj kilometrine, je verjetno najpomembnejši razlog, da je dobil službo v Mercatorju v tem, ker je Zoranu Jankoviću na vprašanje, ali se v prihodnosti vidi na njegovem mestu odločno odgovoril: "Da!" Pet let kasneje ga je Franjo Bobinac povabil v upravo Gorenja. Ko ga je seznanil z vabilom, je Janković obstal kot prestreljen. Ne glede na to, da je veljal za enega od njegovih najbolj perspektivnih menedžerjev, je Janković poklical Bobinca in mu dejal: "Žiga je najboljši!" Po dobrih dveh letih službovanja v Gorenju se je Debeljak vrnil v Mercator na najvišji položaj. Ko so ga odstavili, je Jankoviću v tistih zanj težkih časih eno od redkih tolažb predstavljalo ravno dejstvo, da ga bo nasledil njegov Žiga.

Med Jankovićevimi in Debeljakovimi časi v Mercatorju obstajata dve pomembni razliki. Janković je vlekel Mercatorjev voz navkreber, Debeljak pa po ravnini. Brez slehernega dvoma pa je Debeljak odlično opravil zaupano mu nalogo in nadaljeval pot, ki jo je družbi začrtal Janković. Ekspanzija na Balkanu je bila tudi pod Debeljakovo taktirko dinamična.

Druga, morda še pomembnejša razlika pa je, da se je Janković v Mercatorju skoraj desetletje lahko v miru posvečal le poslom, saj ga je politika do prihoda Janeza Janše na premiersko mesto pustila pri miru. Po drugi strani se je Debeljak izključno s posli lahko ukvarjal le dve leti. Vprašanje je, kaj vse bi lahko bil Mercator danes, če v letu 2005 vlada Janeza Janše ne bi prodala Mercatorja. Da je bila prodaja delnic napaka, je novembra 2007 ocenil tudi Janez Janša.

Trnova pot Debeljaka se je začela konec leta 2008, ko je Boško Šrot zašel v hude finančne težave, ki jih je poskušal reševati na plečih Mercatorja oziroma z njegovim izčrpavanjem. Toda Debeljak je zavrnil Šrotovo idejo, da bi Mercator odkupil 25-odsotni lastniški delež Pivovarne Laško od Infond Holdinga za 150 milijonov evrov. Zato je Šrot v začetku leta 2009 pred Mercatorjeva vrata pripeljal Agrokor. Tudi zato, da bi preprečile namero, da bi delnice Mercatorja prodal hrvaškem tajkunu, so banke Šrota leta 2009 zaradi nesposobnosti servisiranja posojil razlastile. Kasneje pa se je začela odisejada bank o prodaji Mercatorjevih delnic Agrokorju.

Večkratni, še posebej pa zadnji poskus Agrokorja, da prevzame Mercator, ni bil boj na odprti sceni, kjer so znana pravila. Prej bi lahko rekli, da je šlo za podtalno igro, v kateri so poleg finančnih obstajali tudi številni drugi interesi. To je bila borba, v kateri so na eni strani moči združili premeteni balkanski poslovneži z vrhunskimi mednarodnimi bankirji, finančniki, pravniki in lobisti. Nasproti njih je stal Debeljak s skromno četico zvestih in predanih sodelavcev ter svetovalcev. Če ne že prej, se je v zadnjih mesecih, v najbolj kritičnih trenutkih njegovega vodenja Mercatorja, pokazalo, da Debeljak ni le dober finančnik, temveč tudi moder vodja. Da ne razpolaga le z visokim inteligenčnim, temveč tudi emocionalnim kvocientom, je dokaz ekipa, ki jo je tekom let skrbno oblikoval in znotraj nje nenehno krepil zaupanje. Ta ekipa je ubranila napad veliko močnejšega nasprotnika.

Ko so tistega zimskega večera, ko je Ivica Todorić umaknil svojo ponudbo za nakup Mercatorja, številni odpirali šampanjce, drugi pa so besneli, je Debeljak z najvišjega nadstropja Mercatorjeve poslovne stavbe zaskrbljeno zrl v zasneženo ljubljansko noč. Bil je eden redkih, ki se je zavedal, da je dobljena le večmesečna bitka, vojna pa se bo nadaljevala. Svojega nasprotnika je po večkratnih prevzemnih poskusih spoznal do obisti. Zavedal se je, da bo Todorić prej ali slej ponovno, še siloviteje udaril.

Odstop z mesta predsednika uprave ne pomeni, da je Debeljak odšel v zgodovino. Nekoč bo gotovo ponovno „vstal". Sestop s čela Mercatorja bi lahko v prihodnjih letih postal zgodovinska simbolika. Pri tem obstajata možna vzporednica z Jankovićevo zamenjavo v Mercatorju. Če bi Janez Janša pred leti na čelu Mercatorja zadržal Jankovića, bi na mesto premierja na zadnjih volitvah verjetno prišel skozi glavna, ne pa stranska vrata.

Po zadnjih mesecih silovitih bojev z mnogo močnejšim nasprotnikom vidno izčrpan, osivel in postaran Debeljak namreč iz dneva v dan krepi politične ambicije. Če mu nekateri štejejo za slabost, da se je pri nastanku Jankovićeve Pozitivne Slovenije opredelil za to stranko, pa za razliko od številnih drugih oportunih direktorjev in politikov zagotovo ne bo nikoli prešel iz enega v drug politični pol.