Družbena odgovornost podjetja je, slikovito rečeno, trikotnik, ki zagotavlja tesno povezanost odgovornosti podjetja oziroma organizacije do svojih zaposlenih oziroma sodelavcev, do drugih svojih deležnikov in lokalnega okolja ter odgovornost do okolja z ekološkega stališča. Družbeno odgovorno ravnanje podjetij, korporacij, držav in družbe spremlja ddr. Matjaž Mulej, strokovnjak za inoviranje in ustanovitelj Inštituta za družbeno odgovornost.

IRDO že nekaj let podeljuje priznanje horus. Ali lahko iz prijav podjetij presojate raven družbene odgovornosti podjetij v Sloveniji?

Za zdaj je prijav premalo, da bi smeli posploševati. Vprašalnik za nagrado horus za družbeno odgovorna podjetja najbolje uporabijo tiste organizacije, ki ga vzamejo za podlago, da preverijo skladnost svoje prakse z njimi, po potrebi prenovijo svojo prakso z netehnološkimi inovacijami in se šele čez nekaj let prijavijo tudi za nagrado horus.

Tatjana Fink, MBA, generalna direktorica Trima, je pred časom dejala, da bo konkurenca sama izločila družbeno neodgovorna podjetja. Ali poznate tak primer iz tujine ali Slovenije?

O ameriški praksi, ki to potrjujejo, priča na primer raziskava, ki jo je pred dvema letoma objavil Gerzema. Družbeno neodgovorni partnerji so pač premalo zanesljivi in predragi, saj družbena odgovornost prepreči stroške za stavke, zamude, nadomeščanje nabavnih in prodajnih poslovnih poti, odpuščanje zaposlenih in zato podpiranje brezposlenih, nemire med ljudmi in podobno.

Da je podjetje družbeno odgovorno, je pomembno tudi njegovo investiranje. Enotne definicije, kaj družbeno odgovorno investiranje je, sicer še ni, kako pa bi ga po vašem mnenju le lahko opredelili?

To je investiranje, ki ne uničuje naravnega okolja, nujnega za preživetje človeštva, kar je žal dandanes zelo pogosto, vključno z nenehno rastjo mest, prometnih in energetskih omrežij, transporta hrane in drugega na vse večje razdalje in zato s kemičnimi vplivi za obstojnost. Tako investiranje ne daje prednost dobičku nekaterih pred kakovostnim življenjem vseh, zaposlovanju vse manj ljudi, ki jih potem preko davkov ista podjetja podpirajo kot brezposelne in jim tudi ne morejo dosti prodati, avtomatizaciji namesto skrajšanju delovnega časa, zaposlovanju pod nečloveškimi pogoji in neznosnim razlikam v plačah, zdravljenju in varnosti pred preventivo ...

Merila družbeno odgovornega investiranja niso kratkoročna in ozka, ampak upoštevajo, da je samo zadovoljen - na osnovi ustvarjalnosti, ne lenobe - sodelavec in občan dober poslovni partner. Kar pa je vsakdo, ki podpiše pogodbo o delovnem razmerju, kaj kupi ali kaj proda.

Kaj pa javno-zasebno partnerstvo? Taki projekti so dobrodošli za razbremenitev davkoplačevalcev in hitrejši razvoj države, a pomembno se je zavedati tudi pasti, ki jih lahko prinašajo s seboj, kajne?

Partnerstvo lahko in naj temelji na etiki soodvisnosti, ki ni uperjena zoper druge ter v zlorabo drugih in lastnega vpliva partnerjev na njih. Tedaj je družbeno koristno. V nasprotnem primeru je škodljivo. Še zlasti, če je preveč kratkoročno ter zasnovano in prakticirano na ozkih merilih koristi.

Država je odgovorna tudi za odgovorno ravnanje svojih ustanov. Ne le za trenutne davkoplačevalce, temveč predvsem za naše zanamce. Kako vidite moč prežemanja družbene odgovornosti v državni in javni upravi?

Evropska unija je oktobra 2011 izdala Nov akcijski program za pospeševanje družbene odgovornosti. V njem izrecno poziva države članice, naj v svojem interesu, interesu svojih podjetij in drugih organizacij ter v interesu svojih občanov čim bolj pospešujejo družbeno odgovornost. Opredeli jo kot odgovornost za posledice svojih dejanj na družbo. Torej sega daleč preko dobrodelnosti, četudi je ne črta, in izrecno pove, da je v ozadju reševanje sedanjih družbenih in ekonomskih problemov. Saj sploh ne gre enostavno za finančno krizo, ampak za krizo družbeno-ekonomskega dela, ki pod doktrino neoliberalizma pretirano omogoča monopole, namesto resne tržne konkurence in sodelovanja hkrati.

V državni in javni upravi gre torej predvsem za predpise, ki podpirajo in forsirajo družbeno odgovornost, pa tudi za tako prakso delovanja politikov in njihovih sodelavcev. Za nekatere ali celo za mnoge, številk sicer ne poznam, to pomeni resno in morda celo korenito netehnološko inovacijo državnega in osebnega ravnanja, katere skupni imenovalec je učinkovito in uspešno delo vseh v vsej družbi brez zlorabe položaja in vpliva. Če bi se vsi držali pravil poštenosti, o katerih govorijo tisočletja tako rekoč vse religije in predvolilne obljube, pa tudi uzance poslovne etike, ki izhajajo iz etike soodvisnosti namesto zlorabe, številni napori Združenih narodov, Evropske unije, mednarodne organizacije za standarde, skupin poštenih (in zato dolgoročno uspešnih) podjetij in drugih organizacij, vključno z državami in meddržavnimi organi ter poslovnimi uzancami ter pošteno pravno državo, trud za pospeševanje družbene odgovornosti sploh ne bi bil potreben.