Zadeva je primerjalno približno takšna: odgovorni starši so šli pred tremi leti na prisilni dopust in doma v hiši pustili razposajene mulce. Ti so nažigali muziko, praznili zaloge iz domače shrambe, vmes prodali še kakšno dragocenost iz dnevne sobe, v bajto pripeljali kopico spolno razuzdanih osebkov in na račun staršev jemali kredite pri sosedovem oderuhu. Obnašali so se tako, kot da jih jutri ne zanima, v redkih trenutkih treznosti pa predlagali neke površne čistilne akcije, ki so bile že vnaprej obsojene na neuspeh. Na srečo so sosedje v obupu pripeljali nazaj izgnane starše, ki jih je ob pogledu na razdejanje v hiši zadela kap. Zavihali so rokave tako kot tista čistilka v reklami za eno od zavarovalnic, začeli totalno čiščenje in deratizacijo. Ker so jih vsi v soseski videli kot rešitelje, jih pač ni motilo, da je skozi okna na cesto letelo vse živo in mrtvo. Tisti živi osebki, ki so padali na glavo, so sicer nekaj kričali, ampak kričali so prepozno. Takrat, ko so se nažirali in mastili, bi morali misliti na trenutke, ko bodo kašče prazne in blagajne polne pajčevin. V bistvu je bilo prav vseeno, če je zraven na cesto odletela še kopica nedolžnih in nemočnih. Nemočni so si sami krivi, da se niso prej postavili po robu tej razuzdani druščini. Tako kot Rado Pezdir ali Leo Oblak pred kratkim.

In tudi ko so se spravili nad umetnine in iz njih naredili poceni kič, so sosedje to razumeli kot stranski produkt edine možne poti v prihodnost. Če nisi pripravljen zastaviti svojih dragocenosti, si ne zaslužiš, da uživaš blagodati te mikrocelice, ki se bo enkrat spet spremenila v svetilnik povožene Evrope.

Da, trdo je treba prijeti vse, ki so zadnja leta najedali ter razjedali zdravo bit najlepše države na svetu. V nedeljo jim je še širša okolica pokazala na referendumu, kaj si misli o njihovih blodnjah in pravicah, enako gospod Vizjak, ki je svoje intervencije v četrtkovi epopejni zgodbi končal z zmagoslavnim vzklikom: dragi moji, dvajset let smo vam dodajali pravico za pravico in zdaj je čas, da vam kakšno tudi vzamemo. Pika.

Seveda verjamem, da čistilcem ni lahko. Nikomur ni užitek gaziti po svinjariji in iskati pozabljene bisere. To je lepo pokazal tudi predsednik vlade Janez Janša, ko je na dan splošne čistilne vseslovenske akcije nastopil v TV Klubu. Spet en nastop za učbenike. Umirjen, preudaren, zaskrbljen in zazrt v prihodnost. Že na samem začetku je voditelju Ediju Pucerju dal jasno vedeti, kdo je tu gospodar vedenja, ko mu je zastavil vprašanje, ali se spomni, kdaj je Švedska ukinila ambasado v Ljubljani. Ker, jasno, Edi ni dobil testnih vprašanj vnaprej, ni imel odgovora. Nič posebnega na prvi pogled. Zelo pomembno pa v kontekstu nadaljevanja pogovora, ko je Edi zaradi padca na izpitu odigral vlogo drugorazrednega spraševalca. Vsako vprašanje, ki ga je postavil, je bilo zaznamovano s strahom, da namesto odgovora ne faše spet kakšnega kontravprašanja. Potem ko je predsednik utrdil to simbolno točko nekoga, ki ve, je lahko mirno prešel na drugo fazo. Fazo orisovanja katastrofe. Tako mimogrede je navrgel, da se lahko stvar potopi do poletja. Dragi moji, to ni hec. Če je na obzorju vsesplošen potop, potem je nepotreben dvom o vsakem ukrepu, ki se trudi ta potop preprečiti. Če nasprotujete, ste veleizdajalci in vam noben trening domoljubja ne bo koristil. Tudi kričanje, da so napovedani ukrepi preradikalni, bo hitro utišano. Recimo tisti o ukinjanju dela prostih dni. To, da smo bili fenomen v svetovnem merilu, nas ni motilo. Zdaj, ko bomo morali delati tudi drugega maja in januarja, pa vik in krik. Gospod Janša je imel v žepu genialni argument, ki se lahko razume kot enostavna rešitev. Pripravljeni moramo biti vsak trenutek na tiste, ki hočejo delati posel z nami. Do zdaj se je namreč dogajalo, da so bogati tuji investitorji najraje prav drugega januarja klicali iz polnih pisarn v naše prazne pisarne in debelo zevali v telefone, ki so zvonili v prazno. Po lastni neumnosti smo zamujali izjemne priložnosti in z aroganco svetu pošiljali napačne signale.

Napačne signale pošiljajo domačemu okolju tudi naši politiki. Plastično je to v četrtek navrgla Alenka Bratušek ministru Radovanu Žerjavu: pred volitvami ste obljubljali, da se boste borili za vsako delovno mesto, danes se borite le za delovna mesta v svojem kabinetu. Poslanka Alenka je pri tem spregledala le eno malenkost: če hočeš dobro globinsko očistiti razdejano bajto, potem moraš imeti pri sebi močno ekipo. Ekipo, ki dela dan in noč. Jasno, saj je treba v nekaj mesecih nadoknaditi zamujena tri leta…