Vzroki za to stanje, med katere po mnenju evropske komisije spada pomanjkanje discipline v politiki in na domačih trgih, ter terapija, ki jo predpisuje trojica (evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad) in prek nje Nemčija, delijo Evropsko unijo na pridne in varčne severnjake ter nedisciplinirane in zapravljive Sredozemce, ki se jim pridružujejo še naivni Irci. Gre za oživljanje primarnih emocij oziroma predsodkov in stereotipov, ki služijo za prikrivanje sprevrženosti neoliberalnega modela. A kriza je zaznavna tudi v "bolj vzornih" državah, česar ne gre pripisovati širjenju nekakšne okužbe, temveč nasledkom istega ekonomskega in političnega modela, ki je na kolena spravil "zapravljivo" Sredozemlje.

Nedvomno sta potrebna kleščenje in racionalizacija stroškov države, toda ali mora ceno krize zares plačati najbolj ranljivi sloj, in to samo zato, da bi se ohranil sistem, ki generira nesprejemljive socialne razlike s tem, da omogoča koncentracijo dohodka v rokah peščice ljudi. Recept trojice je enak za vse, razlike v njegovi implementaciji pa so odvisne od pogajalskih sposobnosti sindikatov, globine krize ter večje ali manjše samomorilske drznosti političnih sil na oblasti.

Najbolj pogubno pri vsem tem ni le to, da iste sile, ki so odgovorne za nastalo situacijo, zdaj predpisujejo terapijo, temveč tudi to, da vidijo edino rešitev v poglobitvi modela, ki je krizo proizvedel. Njihovo recepturo sestavljajo strogi varčevalni ukrepi, krčenje socialnih pravic, liberalizacija trga delovne sile in popoln umik države iz gospodarstva. Medtem ko v priporočilih in zahtevah ni zaslediti niti enega konkretnega ukrepa za oživitev gospodarstva, brez katerega ne bo mogoče popraviti bonitetnih ocen, če se že vztraja pri sedanjem načinu svobodnega delovanja finančnih trgov ter pri Evropski centralni banki brez prave vloge. Po tej logiki naj bi varčevalni ukrepi in reforma trga dela kar sami po sebi prinesli oživitev gospodarstva. Vendar pa varčevalna politika, ki sta jo vsilila Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, doslej ni pokazala rezultatov v tej smeri, zato 12 držav članic že zahteva njene spremembe.

Zgodba pridne učenke

Oglejmo si na kratko portugalski primer, kjer vlada pridno izpolnjuje vse ukaze trojice. Portugalska predstavlja eno najbolj pridnih in vestnih učenk v izpolnjevanju tega, čemur v Evropi pravijo Merkozyjeve zahteve. Prejšnji teden je minilo leto dni, odkar je moral predčasno odstopiti portugalski socialistični premier Jose Socrates (izvoljen leta 2009), ker je parlament zavrnil paket varčevalnih ukrepov, ki bi po mnenju njegove vlade lahko preprečil situacijo, ko bi morala Portugalska zaprositi za finančno pomoč pri reševanju javnega dolga, ki je v letu 2010 presegel 90 odstotkov BDP, proračunski primanjkljaj pa je znašal 9,8 odstotka.

Še pred svojim odhodom je Socrates lanskega maja izposloval pri trojici 78 milijard dolarjev vredno posojilo, ki naj bi bilo Portugalski izročeno v treh letih pod pogojem, da izpelje stroge varčevalne ukrepe in strukturne reforme. Te je potem sprejela nova vlada desne Socialdemokratske stranke (PSD) pod vodstvom premierja Pedra Passosa Coelha, ki je zmagala na volitvah junija lani. Avgusta istega leta je med glavnimi prioritetami napovedala zmanjšanje proračunskega primanjkljaja s 5,6 odstotka v letu 2011 na 4,6 odstotka v letošnjem letu, kar je po ocenah nekaterih analitikov neuresničljiv cilj. Portugalski minister za finance Vitor Gaspar ob tem zatrjuje, da bodo posledice za državo katastrofalne, če tega ne bo dosegla; v primeru, da ji to uspe doseči, pa bo zmanjšanje primanjkljaja pogubno za večidel prebivalstva. Proti ukrepom vlade je največje levo sindikalno združenje CGTP minuli teden organiziralo že drugo splošno stavko po lanskem novembru.

Med ukrepi, ki so stanjšali portugalski proračun, sprejet novembra lani za letos, so splošno povečanje vseh vrst dajatev, ukinitev dodatkov k plačam državnih funkcionarjev in pokojninam, ki so večje kot 600 evrov na mesec. Povečal se je DDV, tudi za prehranske izdelke, s prejšnjih 13 na 23 odstotkov, nižje bodo davčne olajšave, najnižja starost za upokojitev bo 57 let, zmanjšali se bodo državni skladi za občine in avtonomne regije. Na zahtevo trojice nameravajo na Portugalskem do leta 2014 odsloviti še 30.000 od sedanjih 538.000 javnih uslužbencev, medtem ko so jih med letoma 2010 in 2011 odpustili 16.080.

Poleg tega so zmanjšali proračunski delež za zdravstvo in izobraževanje za 8 odstotkov, država pa je ukinila subvencije za zdravila (900 milijonov evrov na leto). Po novem bo treba za vsak zdravniški pregled, tudi v nujnem primeru, plačati 20 evrov. Oklestili so vse državne investicije, nekatere projekte pa ukinili. Med ukrepi velja omeniti tudi prodajo javnih podjetij, med njimi elektroenergetski družbi EDP in REN, ki so ju pred kratkim kupili Kitajci. Naprodaj so tudi naftno podjetje GALP, letalski družbi TAP in ANA, ki upravlja tudi letališča, in še nekatera druga podjetja. Vendar z vsemi temi varčevalnimi ukrepi primanjkljaja še vedno ne bodo odpravili, saj se bo v proračun po predvidevanjih v letošnjem letu steklo 72 milijard evrov, odhodkov pa bo za 79,5 milijarde.

"Neprilagojeni" delavci

Trojica pogojuje nadaljnjo finančno pomoč tudi s spremembami na trgu delovne sile. Portugalska je to storila januarja letos, potem ko je vlada dosegla sporazum s socialnimi partnerji, to je z delodajalci in drugo največjo konfederacijo sindikatov UGT, ki jo nadzira socialistična stranka. Sindikalna konfederacija CGTP, ki jo nadzirajo komunisti, pa je reformo zavrnila, ker bo po njihovem prepričanju povečala nezaposlenost in ker s stališča delavskih pravic pomeni "vrnitev v fevdalni sistem".

Bistvo nove delavske zakonodaje je lažje in cenejše odpuščanje delavcev s ciljem znižati plače, da bi dosegli bolj konkurenčno gospodarstvo, kot pravijo. Razlogi za odpuščanje brez večjih ovir in možnosti pritožb so po novem neprilagojenost delavca, ukinitev delovnega mesta, tehnološki presežek, finančne, tržne in druge težave. Odpravnine so se drastično znižale, cena nadurnega dela je manjša za polovico, prav tako nadomestilo za nezaposlenost, ki bo poslej omejeno na dve leti in dva meseca (prej tri leta in mesec dni).

Zakon ukinja tudi dosedanjo nagrado v obliki treh dni dopusta za vestnost delavca, ki ni v službi manjkal niti en dan v letu. Letni dopust je skrčen s 25 na 22 dni, ukinjeni so tudi štirje praznični dnevi. Med predlogi vlade se je znašlo še podaljšanje delovnega časa (neplačano) za pol ure na dan, česar UGT ni sprejela. Namesto tega zdaj zakon omogoča dogovor med delodajalcem in delavcem ali skupino delavcev za kvoto 150 ur na leto, ki jo podjetje lahko izkoristi glede na potrebe, ko je zaradi večjega povpraševanja obseg dela večji. Druga novost je, da lahko v primeru, ko nezaposleni dobi delo za manjše plačilo, kot znaša nadomestilo za nezaposlenost, v obdobju šestih mesecev še naprej prejema polovico tega nadomestila, v naslednji polovici leta pa le 25 odstotkov nadomestila za brezposelne.

Socialni zlom

Rezultati sprejetih ukrepov so za zdaj katastrofalni. Bonitetne ocene države zato še naprej nihajo odvisno od zagotovil trojice, ali bo državi že letos odmerila nov paket pomoči ali ne, in glede na druge špekulacije. Portugalsko gospodarstvo tone v recesijo, po zadnji napovedi evropske komisije se bo letos skrčilo za 3,3 odstotka. Nezaposlenost, ki je konec minulega leta znašala 14 odstotkov (771.000 ljudi), neprestano narašča. Vsak dan izgubi delo okoli 2000 Portugalcev, številka nezaposlenih pa se približuje milijonu, ugotavlja nacionalni statistični inštitut. Nevladne organizacije opozarjajo, da se pri njih vsak dan prehranjuje skoraj pol milijona ljudi, saj jim nadomestila za nezaposlenost in pokojnine, ki se gibljejo med 300 in 400 evri na mesec, ne zadostujejo za preživetje.

Številni ljudje so ostali brez stanovanja, saj novi zakon lastnikom najemniških stanovanj omogoča izselitev najemnikov po dveh mesecih neplačane najemnine. Ta zakon ogroža tudi približno 600.000 družin z nizkimi dohodki, ki jih bremenijo hipotekarni krediti za kupljeno stanovanje. V trgovinah in na tržnicah je zaradi padca kupne moči v zadnjem letu dni prodaja upadla za 50 odstotkov. Po podatkih trgovinske zbornice se sleherni dan zapre okoli 100 trgovin in obrtnih delavnic. Industrijske zone so opustele zaradi propada tovarn ali selitve proizvodnje v tako imenovane vzhajajoče države. Bolnišnice so na robu kolapsa, ker so ostale brez sredstev in z dolgom v višini več kot tri milijarde evrov, večidel zaradi dobavljenih zdravil. Neki spletni portugalski časopis je pred dnevi objavil podatek, da se je v zadnjih mesecih umrljivost povečala za 20 odstotkov, saj ljudje nimajo denarja za zdravnika in zdravila.

Vse to pa hkrati pomeni tudi manjše prihodke države, ker se domači trg čedalje bolj ustavlja, gospodarstvo se pogreza v recesijo. Proračunski primanjkljaj se zaradi manj pobranih davkov ne bo znižal, temveč celo povečal. Prav tako še naprej raste zunanji dolg v letu 2010 je znašal 150 milijard, leta 2011 je bil že 176 milijard, januarja letos pa 180 milijard evrov.

Portugalski premier Passos Coelho je optimist in zagotavlja, da Portugalska ni Grčija in da bo, če bo treba, šel dlje od zahtev trojice in pospešil ter poglobil predvidene strukturne reforme. Direktor portugalskega časopisa Expresso Ricardo Costa opozarja, da gre za nevarno strategijo, saj varčevalni ukrepi in krčenje socialne države niso zadostni za odpravo krize, sliko javnih financ sicer lahko popravljajo, vendar ne prispevajo k ekonomski rasti.

Bogati so bogatejši

Enake ukrepe izvajajo tudi v Španiji, kjer je prav tako na oblasti desna vlada, ki pa si kljub zahtevam trojice za zdaj ni drznila poseči tako drastično kot Portugalska. Španski prvi minister Mariano Rajoy je celo zavrnil zahtevano zmanjšanje proračunskega deficita s sedanjih 8,5 odstotka na 4,4 odstotka in si postavil za cilj 5,8-odstotni primanjkljaj, kar pomeni za 30 milijard evrov manjši proračun. Španija je prav tako sprejela stroge varčevalne ukrepe in reformo trga dela brez pogajanja s sindikati, ki so zato prejšnji četrtek organizirali splošno stavko. Posledice še niso tako občutne kot na Portugalskem, vendar se že kažejo, medtem ko pozitivnega ekonomskega učinka ni na vidiku.

Ob vsem tem je treba reči, da ekonomska kriza že nekaj časa traja in da sta bili španska in portugalska vlada prisiljeni že prej ukrepati, vendar brez ugodnih učinkov. V Španiji se je prav v času krize na primer povečala prodaja luksuznih izdelkov, vključno s prestižnimi avtomobili, in sicer po poročilih tamkajšnjih medijev za 20 odstotkov v letu 2011. Podatek kaže na to, da bogatih kriza ni prizadela, prav obrnjeno, prinaša jim še večje bogastvo. Zgovoren je tudi podatek, ki se nanaša na Grčijo. Od 130 milijard evrov vrednega posojila, ki ga je trojica namenila za pomoč tej državi, dobijo 40 odstotkov tuje banke, 23 odstotkov prejmejo grške banke, 18 odstotkov gre Evropski centralni banki, preostanek, 19 odstotkov, pa je namenjen za pokrivanje finančnih potreb države. Finančna pomoč torej ne rešuje gospodarstva v državi, temveč banke upnice, kar samo po sebi govori o naravi sistema, ki ga vsiljujejo z izgovorom reševanja krize. Predpisano zdravilo utegne biti hujše od bolezni, in če ne bo pokončalo bolnika, ga bo leta in leta ohranjalo v umetni komi, torej v permanentni krizi.